Jedro

Tožnik je trdil, da je pogodbo sklenil (bolje: podpisal) pod vplivom groženj, da je bil žrtev izsiljevanja, da zneska (ki naj bi bil posojilo), v resnici ni nikoli prejel in da je takšna pogodba neobstoječa, sicer pa je tudi nična, ker nasprotuje temeljnim načelom in morali.

Obveznost revidenta je, da ta procesnopravna dejstva jasno in določno navede. Brez tega revizijski preizkus, ali je uveljavljan revizijski razlog podan ali ne, sploh ni mogoč.

Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče (več) ne preizkuša po uradni dolžnosti. Ker pa tu praviloma ni procesnega gradiva, ki bi bilo predhodno potrebno za vsebinski preizkus, marveč so vse prvine za materialnopravno sklepanje praviloma podane že v izpodbijani sodbi, je torej namen pravila o mejah revizijskega preizkusa tu nekoliko drugačen. Edini razumen namen je tu lahko le ta, da stranka iz množice mogočih pravnih vprašanj v izpodbijani sodbi izlušči tista, ki so zanjo sporna ter se nato Vrhovno sodišče lahko nanje poglobljeno osredotoči in poda tudi odgovor. Nikakor pa ne more biti smisel pravila v tem, da bi bilo Vrhovno sodišče vezano na meje strankine pravne argumentacije.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Izhodišče pravde

1. Tožnik je postavil primarni zahtevek, naj se (a) ugotovi ničnost posojilne pogodbe med njim in drugotožencem, (b) ničnost cesijske pogodbe med tožencema, s katero je prvotoženec vstopil v pravni položaj drugotoženca in (c) solidarno vračilo tistega, kar je že plačal (21.000,00 EUR).

Podredno je zahteval razveljavitev obeh pogodb ter enak denarni zahtevek kot po primarnem tožbenem predlogu.

Trdil je, da je sporno posojilno pogodbo podpisal, ker mu je drugotoženec grozil z življenjem. Grožnje naj bi se raztezale tudi na člane njegove družine. Trdil je, da v resnici ni šlo za nikakršno posojilo. Niti stranki nista imeli namena ustvariti posojilnega razmerja niti ni prejel nikakršnega posojila - le zavezal se ga je vrniti. Trdi, da je šlo za izsiljevanje. Podal je tudi kazensko ovadbo.

Odločitvi nižjih sodišč

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da grožnja predstavlja napako volje, to pa ni ničnostni razlog. Zato je primarni zahtevek zavrnilo. Podredni (izpodbojni) zahtevek je po presoji sodišča prve stopnje prepozen, ker na ugovor tožene stranke glede prekluzije (prvi odstavek 99. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), tožnik ni (pravočasno) navedel, kdaj naj bi prenehala sila oziroma grožnja. Tožbo je zato v tem delu zavrglo.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo ter sodbo in sklep potrdilo. Pritožnikove trditve, da je vendarle uveljavljal tudi ničnostne razloge oziroma razloge, da pravni posel sploh ni nastal, je zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje, navedbo, češ da posojila sploh ni prejel, pa je zavrnilo, češ da neizpolnitev pogodbe ni razlog za njeno ničnost. Pritožbeno sodišče je izrecno zapisalo, da ni pomembno, ker se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb o neobstoječem poslu ni opredelilo. Dodalo je še, da neizročitev zneska posojila na veljavnost posojilne pogodbe ne more vplivati.

Zavrnilo je tudi pritožbeno kritiko procesne presoje sodišča prve stopnje, češ da razlogov, kdaj naj bi sila prenehala, ni pravočasno navajal. Revizija tožeče stranke

4. Tožnik zoper celotno sodbo vlaga revizijo, „s katero uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter postopkovnih kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP“ ter sodišču predlaga, „da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba in sklep v celoti razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo...“ Navedbe, ki jih podaja v nadaljevanju, se tičejo napačne uporabe določbe o materialnem procesnem vodstvu in pravila o prekluziji. Vse te navedbe se nanašajo na procesno napačno ugotovljeno dejstvo, da tožnik ni navedel, kdaj naj bi sila prenehala. To pa je dejstvo, ki je pravno relevantno izključno glede izpodbojnega (se pravi podrednega) zahtevka.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

Presoja Vrhovnega sodišča

7. Tožnik je, kot rečeno, trdil, da je pogodbo sklenil (bolje: podpisal) pod vplivom groženj, da je bil žrtev izsiljevanja, da zneska (ki naj bi bil posojilo), v resnici ni nikoli prejel in da je takšna pogodba neobstoječa, sicer pa je tudi nična, ker nasprotuje temeljnim načelom in morali.

8. Odločitev nižjih sodišč, češ da gre za zatrjevan položaj napake volje (zaradi grožnje) in da takšna pogodba ni nična, marveč izpodbojna, je materialnopravno očitno napačna.

9. Tožnik je s svojimi trditvami presegel dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje ter segel v sfero neobstoječe pogodbe. Razliko med obema položajema najbolj nazorno pojasnjuje naslednja primerjava: Če nekoga prisiliš, da s teboj sklene posojilno pogodbo, mu nato izročiš posojilo ter pridobiš nasprotno terjatev (vračilo posojila z obrestmi), potem gre za dejanski položaj izpodobojne pogodbe (45. člen OZ). Če pa, drugače, nekoga prisiliš, da podpiše listino, ki je naslovljena kot posojilna pogodba, v njej priznaš prejem zneska, ki ga v resnici nisi nikdar prejel (in tudi ni mišljeno, da ga boš prejel) ter se zavežeš denar vrniti, pa tu sploh ne gre za veljavno posojilno pogodbo. Ta je neobstoječa (ker volja, skleniti resnično pogodbo, niti pod prisilo ni bila podana - 15. člen OZ), listina, ki jo navzven izkazuje ter v kateri se prisiljena stran zavezuje vrniti neobstoječe posojilo, pa je nična.

10. Vprašanje, ki se je ob reševanju revizije zastavilo Vrhovnemu sodišču, je, ali je opisano očitno materialnopravno napačnost procesno dopustno upoštevati ali pa si je, nasprotno, treba pred njo zatiskati oči. Gre za problem razlage pravila o mejah revizijskega preizkusa.

11. Pravilo o mejah revizijskega preizkusa v primeru dovoljene revizije se glasi: revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). To pomeni, da na obstoj nobenega izmed zakonskih revizijskih razlogov sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

12. Pravilo je sestavljeno iz dveh prvin. Prva nam pove, kateri del odločitve je sploh predmet izpodbijanja s pravnim sredstvom. Druga pa, katera pravna vprašanja so glede na procesno gradivo v pravnem sredstvu lahko predmet vsebinske presoje.

13. Glede prve prvine (obseg izpodbijanja) v konkretnem primeru dileme ni. Revident izpodbija celotno odločitev. Glede druge prvine (meje revizijskih razlogov) pa bi Vrhovno sodišče na prvi pogled lahko trčilo ob oviro. To oviro pa bi si v resnici postavilo Vrhovno sodišče samo in sicer ob eni izmed dveh možnih mehanskih razlag pravila o mejah revizijskega preizkusa. Prva mehanska (formalistična) razlaga bi se naslanjala na jezikovno razlago pojma revizijski razlog. Ker so vrste revizijskih razlogov razčlenjene v 1. do 3. točki 370. člena ZPP, bi po takšni razlagi zadoščalo, da stranka golo navede, na kateri revizijski razlog se sklicuje ter s tem tudi že začrta meje revizijskega preizkusa v okviru tako uveljavljanega razloga. Druga, prav tako mehanska (formalistična) razlaga pa je, da mora stranka uveljavljani revizijski razlog tudi vsebinsko utemeljiti ter Vrhovno sodišče prek strankine utemeljitve (argumentacije) pravilnosti izpodbijane sodbe ni pooblaščeno presojati.

14. Opisani razlagi pravila o mejah revizijskega preizkusa pa nista edini mogoči. Pomembno ju dopolnjuje namenska (teleološka) razlaga pravila. Namen pravila je jasen: vrhovno sodišče naj se v postopku z izrednim pravnim sredstvom ukvarja izključno z izoblikovanimi pravnimi vprašanji, za vse ostalo naj v pravnem sredstvu poskrbi stranka. Narava različnih revizijskih razlogov je različna. Zato je različen tudi način njihovega uveljavljanja Kaj mora stranka storiti, je odvisno od okoliščin primera. Pri večini primerov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ta iz izpodbijane sodbe ne bo razvidna. Procesnopravni sklep o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka je mogoč, če sta podani obe premisi sodniškega silogizma. Zgornjo sodišče ovsebini na podlagi pozitivnega procesnega prava, spodnjo tvorijo procesna dejstva, na katera procesnopravno pravilo navezuje sklep o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Obveznost revidenta je, da ta procesnopravna dejstva jasno in določno navede. Brez tega revizijski preizkus, ali je uveljavljan revizijski razlog podan ali ne, sploh ni mogoč.

15. Vendar tudi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava Vrhovno sodišče (več) ne preizkuša po uradni dolžnosti. Ker pa tu praviloma ni procesnega gradiva, ki bi bilo predhodno potrebno za vsebinski preizkus(1), marveč so vse prvine za materialnopravno sklepanje praviloma podane že v izpodbijani sodbi, je torej namen pravila o mejah revizijskega preizkusa tu nekoliko drugačen. Edini razumen namen je tu lahko le ta, da stranka iz množice mogočih pravnih vprašanj v izpodbijani sodbi izlušči tista, ki so zanjo sporna ter se nato Vrhovno sodišče lahko nanje poglobljeno osredotoči in poda tudi odgovor. Nikakor pa ne more biti smisel pravila v tem, da bi bilo Vrhovno sodišče vezano na meje strankine pravne argumentacije. Prvič ne zato, ker bi bilo to v opreki s samo naravo uporabe materialnega prava ter z njo povezane celovite pravne argumentacije (zanikalo bi notranjo celovitost in povezanost pravnega reda). Drugič pa zato, ker bi to zanikalo položaj Vrhovnega sodišča kot tistega organa, ki naj v največji meri skrbi za razvoj sodnega prava.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča je torej položaj bistveno drugačen kot v postopku za dopustitev revizije (367.b člen ZPP). Razlika je v tem, da gre v danem položaju že za vsebinsko presojo revizijskega razloga. Ta je mogoča, če ni nobenega dvoma, na katero pravno vprašanje se mora Vrhovno sodišče v okviru uveljavljanega (!) revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava osredotočiti in tudi ni nobenega procesnega gradiva, ki bi ga bilo za to materialnopravno operacijo treba še iskati ali zbirati.

17. Prav tak položaj je podan v obravnavani zadevi. Revident sodbo napada v celoti in v delu, ki se nanaša na primarni zahtevek, se očitno ne strinja z njenim materialnopravnim bistvom. Predlaga namreč njeno razveljavitev in trdi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nobenega dvoma ne more biti, za katero materialnopravno stališče gre. Sodba o primarnem zahtevku je namreč utemeljena na enem samem materialnopravnem stališču (glej 8. točko sodbe pritožbenega sodišča in prvi del 5. točke sodbe sodišča prve stopnje). To je, da grožnje, zaradi katerih naj bi po tožnikovih navedbah sploh podpisal posojilno pogodbo, ta pa naj bi bila poleg tega v resnici neobstoječa, lahko predstavljajo le izpodbojni razlog. Pritožbeno sodišče je izrecno zapisalo, da ni pomembno, ker se sodišče prve stopnje do tožnikovih navedb o neobstoječem poslu ni opredelilo. Dodalo je še, da neizročitev zneska posojila na veljavnost posojilne pogodbe ne more vplivati.

18. To edino in nosilno materialnopravno stališče, na podlagi katerega so bili zavrnjeni primarni zahtevki, je, kot je bilo obrazloženo že v 9. točki tega sklepa, materialnopravno očitno napačno. Podan je torej položaj iz drugega odstavka 380. člena ZPP, ko je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nižji sodišči namreč nista ugotavljali resničnosti trditev o neobstoječi pogodbi, to pa je posledici, ki jo tožnik uvejavljala s tistim delom tožbenega zahtevka, v katerem zahteva ugotovitev, da ta nima pravnih učinkov ter da je listina, ki pogodbeno razmerje izkazuje navzven, nična. To je narekovalo razveljavitev obeh sodb glede primarnega zahtevka.

19. Posledica razveljavitve odločitve o primarnem zahtevku pa je tudi razveljavitev odločitve o podrednem zahtevku. Vsebinsko te odločitve revizijsko sodišče ni presojalo. Tadva zahtevka sta namreč medsebojno procesno povezana na ta način, da o podrednem zahtevku ni mogoče soditi, dokler ni zavrnjen primarni zahtevek.

(1) Ne pa nujno. Kadar navedbe stranke, ki jih je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ocenilo za pravno irelevantne, iz izpodbijane sodbe niso razvidne, bo moral revident nanje konkretizirano in določno opozoriti