Jedro

Na podlagi trditev tožnika je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik glede nedopustne podlage le prepisal abstraktni stan iz 2. odstavka 39. člena OZ, da pogodba, ki naj bi bila sklenjena kot posledica nedopustne grožnje, ne more biti nična, ampak le neveljavna, in da z golimi trditvami, da je pogodba v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, ne more biti podan niti položaj iz 86. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: „1. Ugotovi se, da je posojilna pogodba, ki sta jo dne 11. 5. 2011 sklenili tožeča stranka in drugotožena stranka nična in nima pravnih učinkov.

2. Cesijska pogodba z dne 4. 4. 2011, ki sta jo sklenili toženi stranki je nična in nima pravnih učinkov.

3. Toženi stranki sta solidarno dolžni v roku 15 dni vrniti tožeči stranki znesek 21.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.000,00 EUR od 3. 6. 2010 do plačila in od zneska 10.000,00 EUR od 22. 12. 2010 do plačila.“

2. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.303,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

3. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe ZPP glede pravočasnosti navedb. Tožnik je imel za prvi narok za glavno obravnavo pripravljene navedbe, ki so se nanašale na ugovor zastaranja, ki sta ga podala toženca. Takoj, ko je pooblaščenec tožnika navedel, da vztraja kot do sedaj, je imel namen dodati tudi te in še nekatere druge navedbe, je pooblaščenka tožencev opozorila sodišče, da ima pripravljalno vlogo. Sodišče je tožniku sporočilo, da bo tako in tako prejel rok za odgovor na omenjeno vlogo tožencev, zato tožnik z navajanjem ni nadaljeval. Če je sodišče že na prvem naroku vedelo, da bo zadevo razsodilo, bi tožnik pričakoval, da ga bo v okviru materialnega procesnega vodstva opozoril, da določenih navedb, ki bi jih tožnik podal kasneje, kljub dopuščenemu roku za odgovor na vlogo toženk, ne bo upoštevalo. To bi bilo pravilno in v skladu z namenom ZPP. Sodba je napačna tudi zato, ker sta toženca v vlogi, ki sta jo vložila v spis na naroku dne 29. 11. 2013 navedla, da zanikata, da bi na kakršenkoli način kadarkoli grozila tožeči stranki. Navedla sta tudi, da tudi iz SMS sporočil izhaja le to, da je bil tožnik ves čas opominjan k plačilu. Predložena SMS sporočila se nanašajo na obdobje po sklenitvi izpodbijane pogodbe tako, da s temi sporočili tožnik prav gotovo ne more dokazovati domnevne sile in grožnje, zaradi katere naj bi bil prisiljen skleniti izpodbijano posojilno pogodbo, ki je bila sklenjena preden je sploh ta sms sporočila prejel. Del teh trditev se nanaša na določena sporna pravno relevantna obdobja. Tožnik je v dokaz, da sta mu toženca grozila, predlagal dokaze z zaslišanjem sebe in določenih prič. Tožnik je torej grožnjo oziroma silo, ki je bila uporabljena v trenutku podpisa pogodbe, dokazoval tudi z SMS sporočili, ki so bila poslana po podpisu izpodbijane pogodbe. Bistveno pa je, da je tožnik v „prepozni“ vlogi navajal, da izpodbojna tožba ni zastarala, ker je sila prvega toženca prenehala v avgustu 2011, drugega toženca pa v aprilu 2011 in da so se do takrat vršili pritiski tožencev v obliki groženj osebno in po telefonu, obiskih na delovnem mestu tožnika ipd. S temi trditvami je tožnik odgovoril na navedbe, ki se nanašajo na vprašanje sile in sicer kdaj je prenehala sila, poleg tega je konkretiziral svoje predhodne navedbe in se v nobenem primeru ne morejo šteti kot prepozne. Tudi ni res, da je tožnik glede ničnosti navedel le prepis zakonske dikcije OZ. Tožnik je navedel, da gre pri predmetnem poslu za neobstoječ posel in to utemeljeval z dejstvom, da nikoli ni prejel od tožencev pogodbeno določenih zneskov. Navedel je tudi, da gre za absolutno neobstoječ posel, ker niti pri posojilni pogodbi niti pri cesijski pogodbi ni prišlo do realizacije načela vzajemnih enakovrednih dajatev pogodbenih strank. Toženca navedbi, da denar nikoli ni prešel v tožnikovo sfero, nista ugovarjala substancirano. Če bi sodišče določila ZPP uporabljalo enako za obe stranki, potem bi lahko uporabilo določbe ZPP o neprerekanih oziroma priznanih dejstvih. Tožnik nazadnje očita sodišču ravnanje v smeri znebiti se spisa, ne pa tudi rešiti spis, kot se pričakuje. Sprašuje se, kako naj si razloži tovrstno postopanje sodišča in kakšno sporočilo daje izpodbijana sodba.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik v tem postopku zatrjuje neveljavnost posojilne pogodbe, ki sta jo dne 11. 5. 2010 sklenila z drugim tožencem, posledično pa tudi neveljavnost cesijske pogodbe, ki sta jo dne 4. 4. 2011 sklenila prvi in drugi toženec. Primarno uveljavlja ničnost navedenih pogodb, podredno pa njuno izpodbojnost. Glede ničnosti posojilne in cesijske pogodbe:

7. Tožnik je s trditveno podlago spora začrtal okvire, v katerih je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost zahtevka na ugotovitev ničnosti posojilne in cesijske pogodbe. Trdil je, da podlaga obeh pogodb ni bila dopustna, ker je bila v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli oziroma, da podlaga posojilne pogodbe ni bila dopustna, ker je drugi toženec tožniku grozil in ga v podpis pogodbe prisilil. Nedopustnost podlage je utemeljeval še s trditvijo, da zneska v višini 56.000,00 EUR ni nikoli dobil. Na podlagi takih trditev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo: (i) da je je tožnik glede nedopustne podlage le prepisal abstraktni stan iz drugega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ), (ii) da pogodba, ki naj bi bila sklenjena kot posledica nedopustne grožnje (45. člen OZ) ne more biti nična, ampak le neveljavna in (iii) da z golimi trditvami, da je pogodba v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli ne more biti podan niti položaj iz 86. člena OZ.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o trditvah o neobstoječem pravnem poslu oziroma zatrjevanem (in po tožnikovem mnenju neprerekanem) dejstvu, da denarja ni prejel. Iz obrazložitve sodbe (5. točka) je razvidno, da je sodišče prve stopnje presojalo tako trditve o domnevnih grožnjah drugega toženca, kot tudi navedbe tožnika, da nikdar ni prejel zneska v višini 56.000,00 EUR. Pravilno je presodilo, da navedeni dejanski stan utemeljuje le izpodbojnost sklenjene pogodbe na podlagi 45. člena OZ in da tožnik ni podal nobenih konkretnih navedb, ki bi utemeljevale ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do navedb tožnika, da naj bi šlo pri sklenjeni pogodbi za neobstoječ pravni posel, vendar to na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva. Neizročitev zneska posojila namreč na veljavnost posojilne pogodbe ne more vplivati (prim. npr. II Ips 586/2006 z dne 8. 1. 2009).

Glede izpodbojnosti posojilne pogodbe:

9. Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu zavrglo, ker je ugotovilo, da je tožnik ni vložil v enoletnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 99. člena OZ.

10. V skladu s 94. členom OZ je pogodba izpodbojna, če so bile (med drugim) pri njeni sklenitvi napake glede volje strank. Po prvem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom enega leta od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma enega leta od prenehanja sile, ta pravica pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

11. Ni sporno, da je bila posojilna pogodba sklenjena 11.5.2010, da je bila predmetna tožba vložena 23. 2. 2012, da tožnik v tožbi ni navedel, kdaj naj bi grožnja prenehala in da sta toženca sta že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je od sklenitve pogodbe in od prenehanja domnevne sile minilo več kot leto dni in da je zahteva tožnika za razveljavitev pogodbe „zastarala“.

12. Pritožnik zmotno meni, da bi sodišče moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva že na prvem naroku pojasniti, da bo nekatere navedbe štelo za prepozne. Razjasnevalna dolžnost sodišča je namreč omejena z razpravnim načelom in s temeljnimi pravicami strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. npr. II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008). Sodišče mora biti zato pri izvajanju materialnega procesnega vodstva do določene mere zadržano, saj lahko sicer poseže v ustavno in zakonsko varovane pravice nasprotne stranke. Ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje tožnika na naroku za prvo glavno obravnavo dne 29. 11. 2013 ni bilo dolžno opominjati, naj odgovori na trditve tožencev o „zastaranju“, ker morebitne kasnejše trditve ne bodo upoštevane. Ugovor „zastaranja“ je bil namreč s strani tožencev podan že v odgovoru na tožbo, tožnik (ki je imel kvalificiranega pooblaščenca) pa v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2013 nanj ni odgovoril, niti tega ni storil na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je imel prvi možnost podati svoje dodatne navedbe. Opozorilo sodišča prve stopnje, naj tožnik pravočasno odgovori na jasne očitke zastaranja (prekluzije), bi pomenilo prekomerno spodbudo tožniku k širjenju njegove trditvene podlage preko zatrjevane in ne le nadgradnjo njegovih že podanih navedb, to pa bi preseglo zahtevo po materialnem procesnem vodstvu sodišča prve stopnje (285. člen ZPP).

13. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da je želel že na prvem naroku za glavno obravnavo pojasniti dejstva v zvezi s pravočasnostjo tožbe oziroma prenehanjem sile, a mu je sodišče dodelilo rok za odgovor na prejeto pripravljalno vlogo tožencev in z navajanjem zato ni nadaljeval. Navedene pritožbene trditve niso z ničemer izkazane, kaj takega pa ne izhaja niti iz zapisnika o glavni obravnavi. Iz zapisnika je namreč razvidno, da je imel tožnik možnost za podajo dodatnih dejstev glede njegovega tožbenega zahtevka še preden sta toženca vložila v spis svojo pripravljalno vlogo, vendar svojih navedb ni dopolnil in je le vztrajal pri postavljenemu zahtevku in dotedanjih navedbah, toženca pa sta nato šele po pozivu sodišča v spis vložila novo pripravljalno vlogo.

14. Čeprav skuša pritožba prikazati, da gre pri navedbah tožnika glede prenehanja sile iz njegove pripravljalne vloge z dne 16. 12. 2013 (vloga po prvem naroku) zgolj za odgovor na navedbe tožencev in za konkretizacijo njegovih predhodnih navedb, se pritožbeno sodišče s tem ne strinja. Tožnik je namreč v točki XII. pripravljalne vloge izrecno navedel, da predstavlja napisan odstavek njegov odgovor na očitke tožencev glede zastaranja, zaradi česar je sodišče prve stopnje te navedbe pravilno štelo za prepozne in jih ni upoštevalo.

15. Glede na navedeno in upoštevaje jasno določbo prvega odstavka 286. člena ZPP je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik ob opozorilu tožencev na zastaranje (prekluzijo) v odgovoru na tožbo najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo podati trditve v zvezi s prenehanjem grožnje oziroma sile. Ker tega ni storil in je navedbe podal šele v kasnejši pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje njegovih prepoznih trditev pravilno ni upoštevalo in je utemeljeno zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi tožbo vložil znotraj enoletnega prekluzivnega roka.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).