Jedro

Sicer pa je pritožbeno prepričanje, da tožena stranka vse do odločitve prvostopnega sodišča glede spornega dejstva alkoholiziranosti voznika, torej do izdaje prvostopne sodbe, ni mogla priti v zamudo z izplačilom zavarovalnine, zmotno. Ker je bil z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj obveznosti zavarovalnice, to pomeni, da je bil predpravdni zahtevek tožnikov do zavarovalnice utemeljen že v času njegove vložitve in to tako glede zavarovalnine zaradi smrti voznika kot glede materialne škode po času njene ugotovitve s strani zavarovalnice, zaradi česar je bilo upiranje plačilu s strani zavarovalnice neupravičeno. Torej bi morala tožena stranka v skladu s svojimi Splošnimi pogoji obe zahtevani zavarovalnini izplačati v tam določenih rokih, kakršne pravilno ugotavlja in pri svoji odločitvi uporabi prvostopno sodišče. Takrat je namreč nastala obveznost plačila tožene stranke, saj je bil njen ugovor o izgubi zavarovalnih pravic tožeče stranke zaradi vožnje voznika zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, neutemeljen. Pritožbeno razumevanje drugega odstavka 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki naj bi potrjevalo stališče tožene stranke, da je v zamudo z izplačilom zavarovalnine prišla šele z izdajo prvostopne sodbe je nesprejemljivo, saj bi pomenilo odložitev in s tem razvrednotenje plačila zavarovalnine po času njenega nastanka oz. njene zapadlosti, pa čeprav se je šele v pravdnem postopku, sproženem zaradi zavrnitve plačila zavarovalnine izkazalo, da zavrnitev plačila ni bila utemeljena. Drugi odst. 919. čl. ZOR, ki pravi - da če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti - glede časa obstoja ugotavljanja obveznosti zavarovalnice gotovo nima v mislih teka pravdnega postopka, da bi se lahko tožena stranka v primeru neuspeha v pravdi brez finančnih posledic izogibala plačilu, pač pa le za primer, ko zavarovalnica dvomi v obstoj in višino svoje obveznosti, za preverjanje obstoja in višine obveznosti ter za sprejetje odločitve glede izplačila zavarovalnine določa "potreben čas", ki pa mora biti po prepričanju pritožbenega sodišča v okviru razumnega roka. V takšnem roku se je končno odločila tudi sama tožena stranka, čeprav napačno, ko je odklonila izplačilo zavarovalnine zaradi vinjenosti voznika, čeprav je bila (ali bi morala biti ob ustrezni skrbnosti) opozorjena na nepravilnosti pri odvzemu telesnih tekočin pokojnega voznika na samem dokumentu oziroma "naročilu za zdravniško preiskavo in odvzem krvi in urina zaradi ugotovitve alkoholiziranosti" Inštituta za sodno medicino, saj se je s tem spornim dejstvom lahko seznanila (oziroma bi se morala) le iz navedenega dokumenta, iz katerega izhaja navedeni zapis kot opomba. Stališče, ki ga zagovarja tožena stranka, bi končno lahko privedlo tudi do zlorab pri izplačilih zavarovalnin, čeprav pritožbeno sodišče ne zatrjuje, da je bilo tako v obravnavanem primeru.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obvezalo toženo stranko, da mora prvo tožeči stranki Ž. Š. plačati materialno škodo za uničeno motorno vozilo Hyundai coupe 1.5 GTI v znesku 1.523.214,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1996 dalje ter da je dolžna obema tožečima strankama plačati zavarovalnino zaradi smrti voznika osebnega avtomobila, s katerim je prišlo do prometne nezgode, in kateri je bil mož oz. oče tožečih strank in sicer vsaki znesek 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.7.19996 dalje.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 316.886,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe le glede pričetka teka zamudnih obresti od glavnice, za katero v pritožbi pojasnjuje, da jo je že plačala. Pritožuje se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga takšno spremembo sodbe v izpodbijanem delu, da teko zamudne obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje oziroma podredno sodbeno razveljavitev. Opozarja, da je odklonila izplačilo škode na podlagi uradnih podatkov o alkoholiziranositi voznika Ž. M. in tako glede na določila svojih Splošnih pogojev za zavarovanje, zaradi izgube zavarovalnih pravic zavarovanke ni bila v zamudi z izpolnitvijo svojih obveznosti. Po prepričanju pritožince prvostopno sodišče teka zamudnih obresti ni obvrazložilo, zaradi česar v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podan pritožbeni razlog po 13. točki 2. odst. 354. ZPP. Sodišče v obrazložitvi le ugotavlja, da niso podani pogoji za izključitev zavarovalnih pravic, pri čemer ne pojasni, kdaj so ti pogoji nastali.

Tudi ugotovitev, da tožena stranka ni uspela dokazati alkoholiziranosti voznika, je nepravilna ob upoštevanju dejstva, da je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke, ki je v postopku dokazovala, da rezultati o alkoholiziranosti pokojnega voznika niso pravilni. Šele tekom pravdnega postopka se je izkazalo, da objektivna ocena alkoholiziranosti pokojnega voznika ni več mogoča zaradi napačnega odvzema telesnih tekočin za alkoholimetrično analizo, zaradi česar temelj za izplačilo zahtevka ni bil podan in tožena stranka vse do odločitve sodišča prve stopnje ni mogla priti v zamudo za izpolnitvijo svoje obveznosti. Situacijo, kakršna je v obravnavanem primeru, je po prepričanju pritožnice mogoče uvrstiti med primere, ki jih ureja določilo 2. odst. 919. čl. ZOR, zaradi česar je ne zadene sankcija za zamudno izpolnitev.

Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili, pri čemer predlagata zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Po stališču tožečih strank sklicevanje na določilo 2. odst. 919. čl. ZOR ni sprejemljivo, saj je obveznost nastala, ko se je ugotovila višina škode na vozilu, zapadlost izplačila pa je nastala v skladu z 1. odst. 919.čl. ZOR, prav tako tudi obveznost plačila zavarovanja za primer smrti. Tožena stranka je bila namreč s strani tožečih strank opozorjena na nepravilnosti pri odvzemu telesnih tekočin pokojnega, kot tudi na določila 9. čl. in 10. čl. Splošnih pogojev zavarovanja vozila in stvari same tožene stranke, ki v konkretnem primeru niso bila kršena, saj se sicer tožeča stranka ne bi spustila v pravdo s toženo stranko. V kolikor je bila tožena stranka v dvomu, bi morala izplačati zavarovalno premijo in nato dokazovati neupravičenost tožečih strank do izplačila zahtevkov iz zavarovalne police. Sicer pa zavarovalnica sklepa izvensodne poravnave, v katerih dogovori, da v kolikor se kasneje ugotovi, da upravičenec ni upravičen do izplačila, je potrebno odškodnino vrniti.

Ni tudi zanemarljivo dejstvo, da je zavarovanica močnejša stranka, tožeči stranki pa v podrejenem položaju.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da ugovora tožene stranke po izgubi zavarovalnih pravic zaradi vinjenosti voznika zavarovanega vozila, ni mogoče upoštevati in v nadaljevanju prisodilo zamudne obresti od glavnice v roku 15 dni od po zavarovalnici oziroma toženi stranki ugotovljeni materialni škodi na zavarovanem osebnem vozilu oziroma zahtevi po plačilu zavarovalnine zaradi smrti zavarovanega voznika osebnega avtomobila in ne v paricijskem roku po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, je očitno zavzelo stališče, da tek sodnega ugotavljanja spornega dejstva alkoholiziranosti voznika nima nobenega vpliva na čas izplačila zavarovalnine in s tem na pričetek teka obresti, čeprav tega svojega stališča res ni posebej obrazložilo, kot opozarja pritožba. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP/77 ni podan, ker je sicer stališče prvostopnega sodišča glede tega kdaj je nastopila obveznost tožene stranke po plačilu zavarovalnine evidentno in se ga torej da preizkusiti. Kot nadalje opozarja pritožba, je res, da je prvostopno sodišče na strani 5 izpodbijane sodbe postopkovno nepravilno ugotovilo "da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil voznik Ž. M. v času prometne nesreče alkoholiziran, zaradi česar niso podani pogoji za izključitev zavarovalnih pravic", vendar navedeni citirani zapis, sicer v nasprotju s splošnim pravilom glede dokaznega bremena in tudi dejanskim dokaznim uspehom tožeče stranke glede dokazovanega spornega dejstva, ni povzročil siceršnje nejasnosti razlogov izpodbijane sodbe, kot je verjetno z navedenim očitkom skušala prikazati pritožnica. Končno relevantno dejstvo je, da se je v postopku ugotovilo, da za voznika Ž. M. ni mogoče ugotoviti, da bi bil alkoholiziran in ne kateri stranki je to relevantno dejstvo uspelo dokazati.

Sicer pa je pritožbeno prepričanje, da tožena stranka vse do odločitve prvostopnega sodišča glede spornega dejstva alkoholiziranosti voznika, torej do izdaje prvostopne sodbe, ni mogla priti v zamudo z izplačilom zavarovalnine, zmotno. Ker je bil z izpodbijano sodbo ugotovljen obstoj obveznosti zavarovalnice, to pomeni, da je bil predpravdni zahtevek tožnikov do zavarovalnice utemeljen že v času njegove vložitve in to tako glede zavarovalnine zaradi smrti voznika kot glede materialne škode po času njene ugotovitve s strani zavarovalnice, zaradi česar je bilo upiranje plačilu s strani zavarovalnice neupravičeno. Torej bi morala tožena stranka v skladu s svojimi Splošnimi pogoji obe zahtevani zavarovalnini izplačati v tam določenih rokih, kakršne pravilno ugotavlja in pri svoji odločitvi uporabi prvostopno sodišče. Takrat je namreč nastala obveznost plačila tožene stranke, saj je bil njen ugovor o izgubi zavarovalnih pravic tožeče stranke zaradi vožnje voznika zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, neutemeljen.

Pritožbeno razumevanje drugega odstavka 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ki naj bi potrjevalo stališče tožene stranke, da je v zamudo z izplačilom zavarovalnine prišla šele z izdajo prvostopne sodbe je nesprejemljivo, saj bi pomenilo odložitev in s tem razvrednotenje plačila zavarovalnine po času njenega nastanka oz. njene zapadlosti, pa čeprav se je šele v pravdnem postopku, sproženem zaradi zavrnitve plačila zavorovalnine izkazalo, da zavrnitev plačila ni bila utemeljena. Drugi odst. 919. čl. ZOR, ki pravi - da če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti - glede časa obstoja ugotavljanja obveznosti zavarovalnice gotovo nima v mislih teka pravdnega postopka, da bi se lahko tožena stranka v primeru neuspeha v pravdi brez finančnih posledic izogibala plačilu, pač pa le za primer, ko zavarovalnica dvomi v obstoj in višino svoje obveznosti, za preverjanje obstoja in višine obveznosti ter za sprejetje odločitve glede izplačila zavarovalnine določa "potreben čas", ki pa mora biti po prepričanju pritožbenega sodišča v okviru razumnega roka. V takšnem roku se je končno odločila tudi sama tožena stranka, čeprav napačno, ko je odklonila izplačilo zavarovalnine zaradi vinjenosti voznika, čeprav je bila (ali bi morala biti ob ustrezni skrbnosti) opozorjena na nepravilnosti pri odvzemu telesnih tekočin pokojnega voznika na samem dokumentu oziroma "naročilu za zdravniško preiskavo in odvzem krvi in urina zaradi ugotovitve alkoholiziranosti" Inštituta za sodno medicino, saj se je s tem spornim dejstvom lahko seznanila (oziroma bi se morala) le iz navedenega dokumenta, iz katerega izhaja navedeni zapis kot opomba.

Stališče, ki ga zagovarja tožena stranka, bi končno lahko privedlo tudi do zlorab pri izplačilih zavarovalnin, čeprav pritožbeno sodišče ne zatrjuje, da je bilo tako v obravnavanem primeru.

Ker je torej sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo materialno pravo pravilno uporabilo in ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP/77, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi tiste po 13. točki ne, na katero je pritožba posebej opozorila, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stroškovna odločitev temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z 1. odst. 155. čl. ZPP/77. Pritožbeno sodišče ni ugodilo predlogu tožene stranke po povrnitvi njenih pravdnih stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker odgovorne navedbe niso bistveno doprinesle k rešitvi te pravdne zadeve na pritožbeni stopnji.