Jedro

Če zavarovalnica ne izplača odškodnine ali pogodbeno dogovorjene zavarovalnine v 14 dneh od prejema obvestila o nastanku zavarovalnega primera oziroma dneva ugotovitve obstoja in zneska nastale obveznosti, pride v dolžniško zamudo.

Dokazno breme o obstoju okoliščin, zaradi katerih naj ne bi bila v zamudi z izpolnitvijo, je na strani zavarovalnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V prometni nezgodi 14.3.1996 je umrl mož prve tožnice in oče drugega tožnika M. Ž., ki je imel pri toženki zavarovano svoje osebno vozilo ter tudi sebe in potnike v vozilu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nastopil zavarovalni primer, je naložilo toženki, da mora plačati prvi tožnici vrednost uničenega vozila 1,523.214,00 SIT ter obema tožnikoma po 1,000.000,00 SIT odškodnine zaradi smrti voznika. Toženko je obsodilo tudi na plačilo zamudnih obresti in to po poteku 14 dni od prijave škode. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo, s katero je izpodbijala odločitev o zamudnih obrestih, zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo.

V reviziji, s katero je ocenjena vrednost revizijskega spora na 2,600.000,00 SIT, je toženka uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da naj se zavrne zahtevek tožnikov na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 30.4.1996 dalje glede glavnice 1,523.214,00 SIT in od 16.7.1996 dalje od glavnic po 1,000.000,00 SIT. Ker je bila z uradnimi podatki potrjena alkoholiziranost voznika M. Ž., iz njej razpoložljivih podatkov pa ni izhajal kakšen dvom o verodostojnosti podatkov o alkoholiziranosti voznika, so bili v času vložitve odškodninskega zahtevka podani pogoji za izključitev zavarovalnih pravic. Šele po zaključku pravdnega postopka se je izkazalo, da podatki o alkoholiziranosti niso zanesljivi. Zato toženka do odločitve sodišča prve stopnje ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Toženka z zapisom o neadekvatnosti odvzetega vzorca v času reševanja zahtevka pred pravdo ni bila seznanjena, ker to ni izhajalo iz listin, ki jih je lahko pridobila. Zato nasprotna ugotovitev sodišča druge stopnje ni jasna ter se glede tega sodba ne more preizkusiti. Z nepravilnostmi postopka o odvzemu tekočin zapustniku, je bila toženka prvič seznanjena šele med pravdnim postopkom, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi 8.9.1997 opozorila na opombo o neuporabnosti odvzetega vzorca telesnih tekočin, zapisanem v naročilu za zdravniško preiskavo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike, ki se o njej ni izjavilo in tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je mož prve tožnice oziroma oče drugega tožnika M. Ž. umrl v prometni nezgodi 14.3.1996, da je bilo vozilo, ki ga je navedeni upravljal, kasko zavarovano pri toženki in da je bilo pri njej dogovorjeno tudi zavarovanje oseb po Splošnih pogojih NC 95 in NMV 91 ter da znaša zavarovalna vsota za primer smrti 2,000.000,00 SIT. Sodišči nižjih stopenj sta prisodili tožnikoma zahtevane zavarovalnine: prvi tožnici zavarovalnino za avtomobil v znesku 1,523.214,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.1996 dalje, vsakemu od tožnikov pa še po 1,000.000,00 SIT zavarovalnine za primer smrti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.1996 dalje. Glavnična obveznost toženke ni več sporna. Sporne so ostale le zamudne obresti tako od zavarovalnine za uničeno osebno vozilo kot zavarovalnini za primer smrti. Toženka je namreč odklanjala izpolnitev terjatve tožnikov iz razloga, ker da je zavarovanec zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil zavarovalne pravice. Ker se je med postopkom na prvi stopnji izkazalo, da po nezgodi izmerjena vrednost alkohola zaradi možnosti kontaminacij vzorca ni merodajna za oceno stopnje alkohola v krvi ob času smrti voznika, je toženka menila, da do trenutka odločitve sodišča prve stopnje (ko se je izkazala nezanesljivost pred tem ugotovljene alkoholiziranosti voznika), ni mogla priti v zamudo po 919. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženka prejela zahtevek prve tožnice za plačilo zavarovalnine avtomobila 15.3.1996, da je vrednost vozila ugotovila 16.4.1996 in da je zato prišla v zamudo po 14 dneh od tega datuma to je 30.4.1996, od katerega mora plačati prvi tožnici tudi zamudne obresti od zneska 1,523.214,00 SIT. Zamudne obresti od zavarovalnine za primer smrti pa mora toženka po odločitvi sodišč nižjih stopenj plačati od 16.7.1996 dalje, ko je prišla v zamudo s plačilom glede na datum prejema zadevnega zahtevka 1.7.1996. Pravno stališče sodišč nižjih stopenj o obrestnem zahtevku je bilo, da je obveznost toženke o plačilu zavarovalnin nastala v 14 dneh od trenutka prejema zahtevkov oziroma ugotovitve zneska obveznosti, ker njen ugovor o izgubi zavarovalnih pravic zaradi vožnje voznika pod vplivom alkohola, ni bil utemeljen. Pri tem sta šteli za odločilno, da bi se toženka lahko že v času neposredno po prejemu zahtevkov tožnikov prepričala na podlagi tedaj obstoječe dokumentacije, da postopek odvzema tekočin vozniku ni bil pravilen (in zato rezultat analize nezanesljiv). Sodišče druge stopnje je še menilo, da dokazno breme o alkoholiziranosti voznika ni bilo stvar tožene ampak tožeče stranke.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po revizijskih izvajanjih zagrešena na sodišču druge stopnje, ker se njegove sodbe ne da preizkusiti zaradi pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih. Naveden očitek pojasnjuje toženka s trditvijo, češ da je pred pravdo med drugim razpolagala le s poročilom o alkoholimetrični analizi, da iz njej razpoložljivih podatkov ni izhajal nikakršen dvom o verodostojnosti podatkov o alkoholiziranosti voznika, ki so bili izpodbiti šele v pravdi in tako toženki ni znano, na podlagi katerih dokazov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila toženka seznanjena z neadekvatnostjo odvzema vzorca že v času reševanja zahtevka pred pravdo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodba sodišča druge stopnje vsebuje ustrezna pojasnila (razloge) tudi o navedeni revizijsko sporni okoliščini. Revizija je očitno prezrla vsebino poročila o alkoholimetrični analizi, katerega posedovanja še iz časa pred pravdo potrjuje tudi sama v reviziji, iz katerega glede postopka o odvzemu tekočin vozniku izhaja isto kot iz zaznamka na "naročilu za zdravniško preiskavo..." in sicer v obliki zapisa "opomba: možnost kontaminacij vzorca". Sodišče druge stopnje je v razlogih sodbe ocenilo, da je bila toženka z zapisom o postopku odvzema tekočin opozorjena na nepravilnosti odvzema, na spornost tega dejstva in da bi se ob dolžni skrbnosti lahko ustrezno odločila o zahtevkih tožnikov to je obstoju svoje obveznosti. Kar zadeva procesni pomen obravnavanih okolnosti, je zaključiti, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo v reviziji očitanih procesnih kršitev (v smislu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Preostali sklop revizijskih izvajanj se nanaša na uveljavljanje kršitev materialnega prava, kolikor zadeva odločbo o zamudnih obrestih. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da zaradi možnosti kontaminacije odvzema vzorca ta ni merodajna za oceno stopnje alkohola v krvi ob času voznikove smrti (ki je že ob analizi nakazani možnosti kontaminacije vzorca, pokazala pri vozniku naslednje vrednosti etilnega alkohola v krvi in sicer: po widmarkovem postopku 2,11 in po plinskem kromatogramu 1,95 kot najnižjih vrednosti).

Sodišči nižjih stopenj sta zato zaključili, da alkoholiziranost voznika ni dokazana in da je toženka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz zavarovalnega razmerja. V revizijskem postopku je ostalo sporno samo, kdaj je začel teči 14-dnevni rok za izpolnitev obveznosti po prvem in drugem odstavku 919. člena ZOR to je kdaj je toženka prišla v zamudo. Po določilu prvega odstavka 919. člena ZOR mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost v 14 dneh od dneva, ko je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer. Po določilu drugega odstavka istega člena pa začne teči ta rok, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali zneska obveznosti potreben določen čas, od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. Če zavarovalnica v navedenih rokih svoje obveznosti ne izpolni, pride v skladu z določilom 324. člena ZOR v zamudo, dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti, pa mora po določilu 277. člena ZOR plačati zamudne obresti. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je toženkina obveznost zapadla glede plačila zavarovalnine za avtomobil 30.4.1996 (po 14 dneh od dneva, ko je lahko ugotovila višino zavarovalnine), glede zavarovalnine za primer smrti pa 16.7.1996 (po 14 dneh od prejema zahtevka tožnikov). Ob tem sta menili, da je toženka neutemeljeno odklonila izplačilo zavarovalnin v navedenih 14 dnevnih rokih, ker je bila seznanjena s spornostjo vzorca (in s tem vprašljivostjo rezultatov analize).

Predmet revizijskega preizkusa je le pravilnost odločitve o zamudnih obrestih za prisojene glavnice od 30.4.1996 oziroma 16.7.1996 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (29.9.1998). Dejansko podlago za materialnopravni preizkus obravnavanega dela odločbe so predstavljale okoliščine, ki so bile potrebne za oceno toženkinega ravnanja po prvem in drugem odstavku 919. člena ZOR. Med temi je bila pomembna ugotovitev, kdaj bi toženka, če bi po prejemu prijave zavarovalnega primera oziroma zahtevka ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (v smislu drugega odstavka 18. člena ZOR) lahko ugotovila svoje obveznosti do tožnikov iz prvega in drugega odstavka 919. člena ZOR. V tem okviru se je postavilo vprašanje, ali je odločilnega pomena prvotna alkoholimetrična analiza (kot sta smiselno menili sodišči nižjih stopenj in v kateri je bila ob ugotovljenih vrednostih etilnega alkohola pri vozniku zapisana opomba "možnost kontaminacije vzorca") ali pa med postopkom pribavljeno dodatno izvedeniško mnenje Instituta za sodno medicino z dne 1.7.1998 (iz katerega izhaja, da ocena alkoholiziranosti ob času smrti voznika ni možna zaradi možnosti kontaminacije vzorca). Zadnje mnenje je tako potrdilo stališče tožnikov, da alkoholiziranost voznika ni izkazana in da imata pravico do zavarovalnine po pokojnem svojcu oziroma je ovrgla ugovor toženke, da sta tožnika izgubila zavarovalne pravice zaradi vožnje njihovega svojca pod vplivom alkohola (v smislu spredaj navedenih splošnih pogojev).

Obveznosti zavarovalnice po nastanku zavarovalnega primera določa 919. člen ZOR, kot je že spredaj pojasnjeno. Po tem določilu mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v 14 dneh od dneva prejema obvestila, da je nastal zavarovalni primer (prvi odstavek 919. člena ZOR) oziroma v 14 dneh od dneva, ko je ugotovila obstoj in obseg svoje obveznosti, kadar je za ugotovitev navedenih okoliščin potrebovala določen čas (drugi odstavek 919. člena ZOR). Navedeni določbi tako določata zavarovalnici izpolnitveni rok. Iz takega namena teh določb je treba zaključiti, da po poteku 14 dni (šteto ob pogojih prvega ali drugega odstavka 919. člena ZOR) pride zavarovalnica v zamudo (324. člen ZOR), ki ima za posledico obrestno obveznost (277. člen ZOR). V obravnavanem primeru bi morala tožena stranka dokazati, da ni bila v zamudi s svojo izpolnitvijo v spornem času. Dokazno breme glede obstoja okoliščin iz drugega odstavka 919. člena ZOR, zaradi katerih svoje obveznosti naj ne bi mogla izpolniti ob pogojih prvega odstavka 919. člena ZOR, je bilo torej na njeni strani (kot je smiselno pravilno sklepalo sodišče prve stopnje).

Toženka po pravilnih zaključkih sodišč nižjih stopenj (ki se odražajo le v vsebini same izpodbijane odločitve), za sporni čas (30.4. oziroma 16.7.1996 pa do 29.9.1998) ni izkazala okoliščin, zaradi katerih bi izpolnitveni rok začel teči pozneje oziroma z datumom izdaje prvostopenjske sodbe. To pomeni, da ni dokazala, da ni bila v zamudi z izpolnitvijo. Odločilnega pomena za navedeno zaključevanje je bila prva alkoholimetrična analiza, katere pomen sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno ocenili. Ta analiza je s svojo vsebino (zaradi opombe o možnosti kontaminacije vzorca) kazala na nezanesljivost rezultatov analize (in s tem na možnost, da voznik ni bil pod vplivom alkohola). Toženkina stvar je bila, kako je ocenila navedeno analizo oziroma kako je ravnala naprej. Pri tem je za ugotavljanje zamude odločilnega pomena ugotovitev, da nadaljnji postopek ni potrdil voznikove alkoholiziranosti, ki je bila zaradi možnosti kontaminacije vzorca od vsega začetka vprašljiva (o čemer bi se toženka lahko po potrebi prepričala s pomočjo strokovnjakov). Iz povedanega sledi pravni zaključek, da je toženka prišla v zamudo s potekom rokov, ki sta ju ugotovili prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, ker ni dokazala, da je bil sporni čas (30.6. oziroma 16.7.1996 do izdaje prvostopenjske sodbe) potreben čas v smislu drugega odstavka 919. člena ZOR za ugotovitev obstoja in obsega njene obveznosti do tožnikov. Izpodbijani del sodb sodišč nižjih stopenj je tako tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen. Revizijsko sodišče je v skladu z navedenimi zaključki zavrnilo toženkino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).