Jedro

Po izbrisu samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije podjetnik kot fizična oseba še naprej odgovarja za svoje obveznosti tudi iz poslovanja samostojnega podjetnika z vsem svojim premoženjem. Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika torej ne pomeni tudi prenehanja stranke. Stranka je namreč že od vsega začetka le fizična oseba. S prenehanjem opravljanja gospodarske dejavnosti zato kot fizična oseba ne preneha obstajati in še naprej tudi odgovarja za obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti.

Pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.

Sodišče druge stopnje je izven dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da toženec izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi ni priložil pooblastila (ki pa za presojo niti ni odločilno oziroma še ne pomeni, da ni bilo pooblastilnega razmerja), med drugim (kar samo) presodilo tudi, da med tožencem in njegovima pooblaščencema sploh ni bilo pooblastilnega razmerja. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 4. 2009. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri tožencu trajalo z vsemi pravicami do 18. 10. 2009 in tožencu naložilo, da tožnika od prenehanja delovnega razmerja do 18. 10. 2009 prijavi v socialno zavarovanje ter mu povrne njegove stroške postopka. Takšno odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da se toženec ni pravilno postopal pri vročanju obvestila o nameravani odpovedi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj njegova pooblaščenca (odvetnika) hkrati z obvestilom oziroma odpovedjo tožniku nista vročila tudi pisnega pooblastila, na podlagi katerega bi smela opravljati pravdna dejanja za toženca. Ob tem je presodilo tudi, da so sicer podani vsebinski pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, vključno z oceno, da je toženec dokazal utemeljenost odpovednega razloga in izpolnitev zahteve iz tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). K razlogom prvostopenjske sodbe je dodalo, da toženec ni dokazal, da je pooblastil odvetnika za podajo izpodbijane odpovedi, da tudi v sodnem postopku ni predložil pisnega pooblastila za podajo izpodbijane odpovedi ter da nepredložitev pisnega pooblastila ob odpovedi ni mogoče sanirati z naknadno odobritvijo pravnih dejanj.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je ugotovitev sodišča, da izpodbijani odpovedi ni bilo priloženo pooblastilo, ki bi izkazovalo namero toženca, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, neutemeljena in protispisna, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Da je bilo pooblastilo priloženo tako obvestilu o nameravani odpovedi kot tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izhaja že iz samih listin, v katerih je navedeno, da se pooblastilo prilaga, to pa sta v svojih izpovedbah potrdila tudi administratorka, zaposlena v pisarni pooblaščenih odvetnikov, in toženec. Sprašuje se, kako naj pooblaščenec v takih primerih sploh dokaže, da je bilo pooblastilo res priloženo. Navedba na sami listini, da se pooblastilo prilaga, ne zadošča, nasprotna stranka pa lahko vedno zatrjuje, da priloženega pooblastila ni dobila. Izpodbijana odločitev sodišča je materialno pravno zmotna in v nasprotju z dosedanjo sodno prakso.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije. Opozarja na pomoto v naslovu oziroma pri opredelitvi tožene stranke.

5. Revizija je dovoljena in utemeljena.

6. Po izbrisu samostojnega podjetnika iz Poslovnega registra Slovenije (75. člen Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1) podjetnik kot fizična oseba še naprej odgovarja za svoje obveznosti tudi iz poslovanja samostojnega podjetnika z vsem svojim premoženjem (7. člen ZGD-1). Prenehanje dejavnosti samostojnega podjetnika torej ne pomeni tudi prenehanja stranke. Stranka je namreč že od vsega začetka le fizična oseba. S prenehanjem opravljanja gospodarske dejavnosti zato kot fizična oseba ne preneha obstajati in še naprej tudi odgovarja za obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja opravljanja gospodarske dejavnosti (1).

7. Glede na to, da je bil E. B. R. s.p., T. tekom sodnega postopka, konkretno 19. 9. 2009, v skladu s 75. členom ZGD-1 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije, v prejšnjem odstavku obrazloženo stališče vpliva na opredelitev toženca. Pri tem je treba upoštevati, da je bila za vse subjekte postopka (torej za tožnika, sodnika in samega toženca) identiteta toženca ves čas postopka nesporna in napaka v zapisu tožencu ni onemogočila sodelovanja v postopku (2). Glede na takšno stanje stvari je revizijsko sodišče to napako popravilo po uradni dolžnosti.

8. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Na podlagi te določbe lahko v imenu delodajalca – pravne osebe poleg zakonitega zastopnika nastopa tudi oseba, ki jo zastopnik pisno pooblasti, se pravi pooblaščenec. Citirana določba se sicer nanaša na delodajalce, ki so pravne osebe, vendar jo je glede na določbe 69. in 70. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z določbo prvega odstavka 11. člena ZDR treba uporabiti tudi v primerih, ko je delodajalec fizična oseba. Ni namreč razumnega razloga za to, da delodajalec, ki je fizična oseba, ne bi smel oziroma mogel pisno pooblastiti druge osebe, da bi nastopala v njegovem imenu.

10. ZDR ne določa kroga oseb, ki so lahko pooblaščene s strani delodajalca. V zvezi s pooblastitvijo oziroma pooblastilom tudi ne določa drugih omejitev, razen da mora biti pisna. To velja tudi za „postopek“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem (3). Za odločitev torej ni pomembno (kot sodišče prve in v glavnem tudi sodišče druge stopnje), ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.

11. Toženec v reviziji graja dokazno oceno sodišč, zaradi katere je bilo odločilno pravno relevantno dejstvo (obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca) po njegovem mnenju zmotno ugotovljeno. Kot je bilo že poudarjeno, revizije ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar pa je v reviziji dovoljeno grajati dokazno oceno, če je bila opravljena brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP (kršitev postopkovne določbe) (4). Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) ter analitično sintetična.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek toženca o pomanjkljivi dokazni oceni utemeljen. Za ugotovitev obravnavanega odločilnega dejstva je sodišče izvedlo več dokazov. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja: - da je priča A. P., ki je zaposlena pri pooblaščencih toženca, kjer opravlja administrativna dela, med katera spada tudi pošiljanje pošte, izpovedala, da sta pooblaščenca od toženca zahtevala pooblastilo in da je ta vsakič podpisal vnaprej pripravljeno tipsko pooblastilo, - da je enako izpovedal toženec, in sicer da je v odvetniški pisarni pooblaščencev v zvezi z odpovedjo poiskal strokovno pomoč, kjer je v ta namen podpisal enako pooblastilo, kot ga je podpisal v trenutku, ko sta njegova pooblaščenca vložila odgovor na tožbo v konkretni zadevi, - ter da niti priča A. P. niti toženec nista z gotovostjo potrdila, da je bilo tožniku ob obvestilu o nameravani odpovedi in sami odpovedi poslano tudi pooblastilo. Sodišče prve stopnje klub temu ni ugotovilo odločilnega pravno relevantnega dejstva (obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca), ampak je ugotovilo le, da toženec ni dokazal, da sta njegova pooblaščenca hkrati z obvestilom o nameravani odpovedi oziroma s samo odpovedjo tožniku vročila tudi pisno pooblastilo za zastopanje. Pri tem se ni opredelilo do navedbe v obvestilu o nameravani odpovedi, da se pooblastilo prilaga.

13. Sodišče bi zaradi zahteve skrbnosti (8. člen ZPP zahteva vestno in skrbno presojo) moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. Toženec je na neskrbnost dokazne ocene opozoril že v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje, namesto da bi preizkusilo argumentacijo sodišča prve stopnje, brez obravnave (358. člen ZPP v zvezi 347. in 355. členom ZPP) kar samo zaključilo, da toženec ni dokazal, da je pooblastil odvetnika za podajo izpodbijane odpovedi. Sodišče druge stopnje je izven dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da toženec izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi ni priložil pooblastila (ki pa za presojo niti ni odločilno oziroma še ne pomeni, da ni bilo pooblastilnega razmerja), med drugim (kar samo) presodilo tudi, da med tožencem in njegovima pooblaščencema sploh ni bilo pooblastilnega razmerja. Ta zaključek je naredilo povsem na pamet, neobrazloženo in brez upoštevanja navedbe v obvestilu o nameravani odpovedi, da se pooblastilo prilaga, ter izpovedb priče A. P. in toženca. Prav s tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 370. člena ZPP).

14. Ker zaradi zgoraj opisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka odločilno pravno relevantno dejstvo v zadevi (dejanski obstoj pooblastilnega razmerja) ni bilo ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da bo skladno z gornjimi izhodišči to odločilno dejstvo ugotovilo in ponovno odločilo o tožnikovih zahtevkih.

15. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari, medtem ko temelji odločitev o stroških revizijskega postopka na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS II Ips 609/2009 z dne 13. 1. 2011. Op. št. (2): Več o tem Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo, 2003, št. 6, str. 1778 in naslednje.

Op. št. (3): Glej sodbo VS RS VIII Ips 73/2011 z dne 19. 3. 2012. Op. št. (4): Primerjaj sklepa VS RS II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004 in II Ips 515/2009 z dne 3. 12. 2009.