Jedro

Ker se obseg dela na delovnem mestu natakar-točaj, za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ni bistveno spremenil (povečal), ampak je tožnica nadomestila drugo delavko po tem, ko ji je prenehalo delovno razmerje, je pravilen zaključek, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena zakonito (iz razloga začasno povečanega obsega dela) in da se šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tretji alinei III. točke in IV. točke izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 za nedoločen čas in da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati dne 31. 1. 2011 (I. točka izrek), toženi stranki je naložilo, da tožnici prizna vse pravice, izhajajoče iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 tudi od 1. 2. 2011 dalje (II. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter jo za čas od 1. 2. 2011 dalje do 6. 3. 2011 in od 8. 7. 2001 (pravilno: 2011) prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter tožnici obračunati plačo za čas od 1. 2. 2011 dalje, ki bi jo prejela, če bi delala, razen za obdobje od 7. 3. 2011 do 7. 7. 2011, za katerega je tožena stranka dolžna obračunati le razliko med pripadajočo plačo pri toženi stranki in plačo, ki jo je tožnica v tem obdobju prejemala pri drugem delodajalcu, od bruto prejemkov odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih plač dalje; višji zahtevek (za prijavo v matično evidenco pri ZPIZ tudi za obdobje od 7. 3. 2011 do 7. 7. 2011 in za obračun in izplačilo celotnih plač za to obdobje) pa je zahtevek tožnice zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 986,76 EUR, v roku osem dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi nezakonita, ker v pogodbi manjka navedba o začasnem povečanem obsegu dela. Navedeno je v nasprotju s sprejeto sodno prakso, prav tako pa je tožnica izpovedala, da jo je na prvem razgovoru priča S.B. seznanila, da jo potrebujejo zaradi začasno povečanega obsega dela in zaradi priprav na otvoritev salona ter da je bil okrog novega leta res zelo povečan obseg dela. Vsakomur je jasno, da imajo priprave na otvoritev igralnega salona in s tem povezane aktivnosti, značaj začasnosti glede obsega prometa v salonu. Prav tako ne more biti pogodba o zaposlitvi nezakonita že zaradi tega, ker v njej ni naveden razlog, ki bi utemeljeval zaposlovanje za določen čas (odločba VDSS opr. št. Pdp 777/2009 z dne 21. 1. 2010). Tožena stranka lahko v dokaznem postopku pred sodiščem dokaže obstoj zakonitega razloga, v kar se je sodišče prve stopnje tudi spustilo, vendar pa vseeno navedlo, da je zahtevek utemeljen že samo iz tega razloga. Tožnica je bila sprejeta v delovno razmerje, ker se je obseg dela, pred otvoritvijo in v zvezi s samo otvoritvijo začasno povečal in vse do januarja 2011 tudi rasel. Kakšen pa je bil obseg dela po prenehanju delovnega razmerja tožnice, pa je za ta postopek povsem nepomembno, saj tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, ampak je prenehala zgolj zaradi poteka časa. Tožena stranka ne vidi nič spornega, če je bila pred tožnico zaposlena delavka A.P. za določen čas, saj je to delavko zamenjala druga delavka, katere potreba je bila prav tako tudi za določen čas. Ko se dejavnost igralnega salona po nekaj letih ustali in postane znana destinacija igralniških gostov, potem bi bila utemeljitev sodišča prve stopnje mogoče še razumljiva ob ugotovljenem dejanskem stanju, pa je popolnoma nelogična. Sodišče tako zaključuje, da se je promet od decembra 2009 povečal, kar je logično, saj če začneš poslovati z nič, vsak promet pomeni povečanje. Šele v jesenskih mesecih so se pričeli kazati prvi rezultati in je začel promet salona rasti, kar se je še bolj izrazito pokazalo ob uradni otvoritvi in ob novoletnih praznikih. Promet pa je v začetku leta 2011 bil zelo neenakomeren, vendar manjši kot v drugi polovici leta 2010, zato je prenehala potreba po delu tožnice. V začetku leta 2011 se je tožena stranka odločila, da zaradi manjše potrebe po natakarjih - točajih najde kader, ki bi lahko opravljal določene dodatne naloge in sicer na delovnem mestu natakar - točaj – organizator. Delodajalec ima pravico do takšne racionalizacije poslovanje. Delavka M.V., ki je zasedla delovno mesto natakar - točaj – organizator, je izpolnjevala vse pogoje za zasedbo delovnega mesta in sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 1. 2011, res pa je kasneje iz osebnih razlogov prenehala z delom že po približno treh mesecih. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da niti prej niti potem na delovnem mestu natakar - točaj – organizator ni bil nihče zaposlen, saj je tožnica sama izpovedala, da je za M.V. prišel „R.“. Po drugi strani pa pride sodišče prve stopnje samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da popolnoma verjame priči S.B., da je delavka M.V. že prevzela določene naloge in priči S.B. pomagala, vendar šele v mesecu marcu, na podlagi druge pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v mesecu marcu 2011. Tožena stranka je predložila pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 1. 2011 za delovno mesto natakar - točaj in druge pogodbe ni ponudila v podpis delavki M.V.. Po oceni tožene stranke pa je izpodbijana sodba v točki III tudi neizvršljiva, saj bi morala tožnica svoj zahtevek ustrezno konkretizirati, kar pa ni storila. Še več, sodišče prve stopnje je poseglo v tožbeni zahtevek in ga oblikovalo tako, da se od plač tožnice odštejejo plače izplačane pri drugem delodajalcu, katera višina pa nikomur v tem postopku, še najmanj pa toženi stranki, ni znana. Tožnica bi morala od tožene stranke zahtevati podatke o plačah, ki bi jih morala prejeti, če bi delala, od teh zneskov pa odšteti tisto, kar je od Zavoda za zaposlovanje ali drugih izplačevalcev dejansko prejela. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožnica prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar tega od plač ni odbilo, četudi bi predhodno moralo pridobiti podatke o teh plačilih in plačah in nato odločiti o zahtevku. Če pa tožnica višine tožbenega zahtevka sploh ni dokazala, niti v zvezi s tem ni ponudila ali zatrjevala kakršnegakoli dejstva, je jasno, da sodišče ne more nadomestiti aktivnosti tožnice in ugotavljati višino njene plače, plače pri drugih delodajalcih oziroma prejetih nadomestil, kar pa ne pomeni, da lahko ugodi tožbenemu zahtevku na opisan način. Tožba v tem delu nima trditvene podlage, nima predlaganih dokazov, zato je potrebno zahtevek tudi iz tega razloga zavrniti. Po oceni tožene stranke pa bi moralo sodišče prve stopnje, če bi ugotovilo obstoj temelja tožbenega zahtevka, uporabiti institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ne glede na to, da je po jezikovni razlagi namenjen le primerom, ko pride do ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in je ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, pravilno zaključilo, da je utemeljen zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je tožnica s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 sklenila za nedoločen čas in da pogodba o zaposlitvi med strankama ni nehala veljati dne 31. 1. 2011 ter je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice izhajajoč iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010 tudi od 1. 2. 2011 dalje.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010 na delovnem mestu natakar - točaj za določen čas od 1. 8. 2010 do 31. 1. 2011. Kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas je naveden „povečan obseg dela“. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnice ter prič S.B., G.G., E.S. pravilno zaključilo, da glede na dejstvo, da je tožnica nadomestila drugo delavko, se obseg dela na delovnem mestu natakar – točaj, ob zaposlitve tožnice, ni začasno bistveno povečal glede na obdobje pred tem, ko je bila na tem delovnem mestu zaposlena A.P., zato niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Priči G.G. in S.B. sta izpovedali, da je na delovnem mestu natakar - točaj bilo, pred otvoritvijo igralnice ter ob otvoritvi, zaposlenih sedem natakarjev - točajev. Sodišče prve stopnje je zato pravilo zaključilo, da ker je tožnica nadomestila drugo delavko, se obseg dela na delovnem mestu natakar - točaj ob zaposlitvi tožnice ni začasno povečal glede na obdobje pred tem, ko je bila na tem delovnem mestu zaposlena A.P.. Po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je tožena stranka na delovnem mestu tožnice zaposlila M.V.. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo pričama M.V. in G.G., da je tožena stranka z delavko M.V. najprej sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto natakar – točaj in šele kasneje v času, ki sovpada s prejemom tožbe tožnice pa so pri toženi stranki M.V. spremenili pogodbo in ji dali v podpis pogodbo za natakar – točaj – organizator, ki se je razlikoval od prvotne pogodbe, kot je izpovedala priča M.V. le v tem, da je imela dodano še delo organizatorja, plača pa je ostala ista.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno, na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da se pri toženi stranki obseg dela v času sklenitve pogodbe s tožnico ni začasno povečal in se po 31. 1. 2011 (po odhodu tožnice) obseg dela na delovnem mestu natakar – točaj ni zmanjšal, ampak je bil obseg enak kot ob zaposlitvi tožnice.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonito sklenjena že zato, ker časovna omejitev pogodbe o zaposlitvi ne sovpada s trajanjem začasno povečanega obsega dela ter da obseg dela po prenehanju delovnega razmerja tožnice ni pomemben, saj tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, ampak je prenehala zaradi poteka časa. V sporni zadevi je bistveno, da se obseg dela na delovnem mestu natakar – točaj v času zaposlitve tožnice ni povečal, saj je bilo po izpovedi prič ves čas zaposlenih sedem natakarjev – točajev skupaj s tožnico.

Torej povečan obseg dela, kar je bilo v pogodbi o zaposlitvi tožnice zapisano kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni bil podan, prav tako ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklicevanje tožene stranke, da ni vedela ali ji bo koncesija podaljšala. Na podlagi takšnih trditev, ki jih je tožena stranka podala tekom postopka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka tudi v bodoče pridobila koncesijo. Ekonomski rizik poslovanja pa tudi po stališču sodne prakse ne more biti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 327/2006 z dne 22. 1. 2008 in VIII Ips 141/2008 z dne 25. 1. 2010).

ZDR v 54. členu določa, da v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas zadošča, da je podan eden od alternativno določenih pogojev. ZDR kot osnovno obliko zaposlitev določa sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (10. člen ZDR) in dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas le pod posebnimi, zakonsko določenimi pogoji, ki morajo objektivno obstajati (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-278/07 z dne 22. 10. 2009). Če takšnih pogojev ni, velja zakonska domneva, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Ne gre za prisilo, za sklenitev takega delovnega razmerja mimo volje strank, gre pa za določeno omejitev avtonomije pogodbenih strank, ki temelji na naravi delovnega razmerja, zaradi česar je lahko zakonodajalec določil pogoje za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 528/2008 z dne 20. 4. 2010).

Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, kar pomeni tudi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja sklenjenega za določen čas, nezakonito. Postavila je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke, ki jih je sodišče obravnavalo in o njih odločilo, ob upoštevanju dejstva, da se je tožnica za kratek čas zaposlila drugje. Sodišče je ugodilo reintegracijskemu zahtevku, kar pomeni, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, priznati delovno dobo od 1. 2. 2011 do 6. 3. 2011 in od 8. 7. 2011 dalje prijaviti v matično evidenco ZPIZ. Toženi stranki je sodišče tudi naložilo, da ji je dolžna za pripadajoče obdobje plačati plače v višini, kot bi jih prejemala pri toženi stranki, razen za obdobje od 7. 3. 2011 do 7. 7. 2011, za katerega je tožena stranka dolžna obračunati le razliko med pripadajočo plačo pri toženi stranki in plačo, ki bi jo tožeča stranka v obdobju od 7. 3. 2011 do 7. 7. 2011 prejela pri drugem delodajalcu.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje poseglo v tožbeni zahtevek tožnice, ki ga tožnica ni ustrezno konkretizirala in ga oblikovalo tako, da se od plač odštejejo plače pri drugem delodajalcu, katerih višina pa v tem postopku ni bila ugotovljena. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je tožnica pri Zavodu za zaposlovanje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti in tudi teh nadomestil ni upoštevalo pri odločitvi o znesku plač, ki jih je dolžna plačati tožena stranka.

Pritožba tožene stranke je v tem delu utemeljena, saj je tožena stranka na obravnavi dne 13. 10. 2011 vztrajala pri predlaganih dokazih, in sicer da tožnica predloži pogodbo o zaposlitvi z družbo Kompas Shop in vse plačilne liste ter da sodišče pridobi podatke o izplačilu nadomestil pri Zavodu za zaposlovanje. Na tožencu je trditveno in dokazno breme, da si je tožnica z zaposlitvijo pri drugem podjetniku, v spornem obdobju, zmanjšala izpad dohodkov, ker ni delala in prejemala plače pri toženi stranki (7. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo, kakšno plačo je tožnica prejela v času dela pri drugem delodajalcu, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in glede denarnih zahtevkov in stroškov postopka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišče prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju, glede na obrazloženo, odločati o materialnih pravicah tožnice iz delovnega razmerja, upoštevajoč tudi čas zaposlitve pri drugem delodajalcu in ji priznati posamezne pravice v višini razlike posameznih prejemkov iz delovnega razmerja, kot jih je prejela izplačane pri drugem delodajalcu in kot bi bila upravičena prejeti izplačane po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 7. 2010. Prav tako pa bo moralo ugotoviti, kakšno nadomestilo je tožnica prejela izplačano s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, ki ga je prav tako potrebno upoštevati pri določitvi zneska, ki ga je tožena stranka dolžna plačati v tem obdobju tožnici, saj bo tožena stranka dolžna nadomestilo povrniti Zavodu za zaposlovanje. Posledično pa bo nato sodišče prve stopnje ponovno odločilo o stroških postopka.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno vrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).