Jedro

V sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker delodajalec ni upošteval, da je delavčeva pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi 54. člena ZDR (torej po zakonu) prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, se v zvezi z vrnitvijo delavca na delo odpirajo enaka vprašanja kot v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih sodišče mora rešiti ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR. Zato ni razloga, da sodišče tudi v primeru ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ob izpolnjenih pogojih ne bi uporabilo navedenih zakonskih določb o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje v II. točki ter prvi in drugi alineji III. točke izreka razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za dokončno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v skladu s tožbenim zahtevkom ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico dne 27. 7. 2010 nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker v pogodbi naveden razlog začasno povečan obseg dela ni bil podan. Hkrati je ugotovilo, da tožničina pogodba o zaposlitvi z 31. 1. 2011 ni prenehala veljati in naložilo toženi stranki, da tožnico pozove na delo, jo prijavi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje (razen za čas od 7. 3. 2011 do 7. 7. 2011) ter ji za čas do vrnitve na delo izplača nadomestilo plače in ji povrne stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in priznanja delovnega razmerja ter vrnitve na delo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede odločitve o plačilu nadomestila plače in stroškov postopka pa pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglašalo je, da glede na dejanske ugotovitve sodišča zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni bil podan in da je zato tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo, v kateri revizijskih razlogov ni določno opredelila. V njej ne soglaša z ugotovitvijo, da pri njej ob zaposlitvi tožnice ni šlo za začasno povečan obseg dela. Izrecno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava le v zvezi s presojo sodišča, da v sporu ni mogoče uporabiti določb 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, namesto odločitve o vrnitvi tožnice na delo, ker ne gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. V odgovoru na revizijo tožnica predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene le ob obstoju razlogov iz 52. člena ZDR. Ker gre za razloge v sferi delodajalca, mora v sporu obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma razloga, ki ga navede v pogodbi o zaposlitvi, dokazati delodajalec.

8. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je dne 27. 7. 2010 sklenila s tožečo stranko, navedla, da se pogodbo sklepa za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Hkrati je ugotovilo, da ob sklenitvi navedene pogodbe o zaposlitvi dejansko ni šlo za začasno povečanje obsega dela, ker je tožnica le nadomestila delavko, ki ji je predhodno na istem delovnem mestu prenehala zaposlitev. Gre za dejanske ugotovitve sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano. V zvezi s temi ugotovitvami tožena stranka tudi ne uveljavlja določnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Če te ugotovitve tožena stranka v reviziji izpodbija, gre tako zgolj za uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Tožena stranka pa v reviziji izrecno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnitve njenega v bistvu podrednega predloga za razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi, če bi sodišče ugotovilo, da je bila le-ta sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je tak predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi v 118. členu ZDR urejena samo za primer ugotovljene nezakonitosti odpovedi, ob pritožbeni graji pa je sodišče druge stopnje pri taki odločitvi vztrajalo.

10. Na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, za ta čas prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino. Enako ravna tudi, če upoštevaje vse okoliščine in interes pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, in to ne glede na predlog delavca (drugi odstavek 118. člena).

11. Vrhovno sodišče doslej ni oblikovalo enotne sodne prakse glede vprašanja, ali je navedeni inštitut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi mogoče uporabiti tudi v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ker je z delavcem sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 157/2006 z dne 7. 11. 2006 ugotovilo, da ob izpolnjenih pogojih za zakonsko domnevo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi sklenitve v nasprotju z zakonom sklenjena za nedoločen čas, delavec lahko uveljavlja nadaljevanje delovnega razmerja in vrnitev na delo ne glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR. V sodbi VIII Ips 199/2007 z dne 8. 4. 2008 pa je sodišče, ob ugotovitvi, da je nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, soglašalo s priznanjem delovnega razmerja le do določenega datuma, s katerim jo je nižje sodišče ob dosoji odškodnine razvezalo, z ugotovitvijo, da je imelo podlago za tako odločitev v 118. členu ZDR. Prav tako pa je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 547/2007 z dne 22. 9. 2009 soglašalo s sodno razvezo na podlagi 118. člena ZDR v primeru, ko je delavec po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas ostal na delu in je zato štelo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Ob navedbi tožnika, da so razhajanja med njim in toženo stranko tako velika, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati in taki navedbi tožena stranka ni ugovarjala, je ugotovilo, da drugačna odločitev sodišča ne bi bila smotrna. V nobeni od navedenih sodb pa se sodišče ni širše opredelilo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v sporu, ko je ugotavljalo, da je delavcu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je na podlagi 54. člena ZDR prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, delodajalec nezakonito prekinil delovno razmerje.

12. Nezakonita prekinitev delovnega razmerja delavcu, katerega pogodba o zaposlitvi za določen čas je na podlagi 54. člena ZDR prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ima tako za delavca, kot za delodajalca enake posledice, kot delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obeh primerih delavcu delovno razmerje nezakonito preneha. Z vidika socialnega položaja delavca, v kakršnem se pri tem znajde, je nezakonita prekinitev delovnega razmerja, glede katerega je pogodba o zaposlitvi dejansko prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, še najbolj podobna nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. V vseh teh primerih je delavec ob izpolnjenih drugih pogojih po prenehanju delovnega razmerja pri zavodu za zaposlovanje upravičen do nadomestila med brezposelnostjo.

13. Z institutom sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je ZDR v 118. členu uzakonil izjemo od načela vrnitve delavca na delo v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici tega. Pri tem je z izjavo delavca, ki se kljub ugotovljeni nezakonitosti ni pripravljen vrniti na delo, izenačil primere, ko pogodbenega delovnega razmerja dejansko ni mogoče več obnoviti in nadaljevati. Ali zaradi porušenih odnosov med delavcem in delodajalcem, ki so sicer pogoj za obstoj delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 4. člena ZDR, ali zaradi objektivne nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ker je potreba po delavčevem delu pri delodajalcu objektivno prenehala. V teh primerih daje zakonodajalec z ureditvijo v prvem in drugem odstavku 118. člena sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in zaključku delovnega razmerja s strani sodišča z istočasno odločitvijo o ustrezni odškodnini prednost pred vrnitvijo delavca na delo, če za nadaljevanje delovnega razmerja ni realnih pogojev.

14. V sporu o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ker delodajalec ni upošteval, da je delavčeva pogodba o zaposlitvi za določen čas na podlagi 54. člena ZDR (torej po zakonu) prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, se v zvezi z vrnitvijo delavca na delo odpirajo enaka vprašanja, kot v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih sodišče mora rešiti ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR. Zato ni razloga, da sodišče tudi v primeru ugotovljene nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ob izpolnjenih pogojih ne bi uporabilo navedenih zakonskih določb o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

15. Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da v zvezi z zahtevkom o vrnitvi tožnice na delo na predlog tožene stranke ni bilo dolžno preverjati dejanskih možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnice v smislu določb drugega odstavka 118. člena ZDR. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo ter glede pavšalne odločitve o priznanju pravic iz pogodbe o zaposlitvi, vključno s prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in poziva tožnice na delo sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče presoditi okoliščine v zvezi z možnostjo nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja. Glede ugotovitve, da je bila med strankama pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas pa je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.