Jedro

Nižji sodišči sta pravilno materialnopravno sklepali, da se toženka z zapisano obveznostjo - da za garancijo v višini 450.000 DEM daje nepremičnino, vpisano v vl. št. 563 k.o..., do pridobitve kredita, ki mora biti v zgornjem znesku plačan do 12.12.1993 - ni zavezala plačati dolga, pač pa le, da je zastavila svojo nepremičnino za poravnavo dolga in da se lahko tožnik kot upnik poplača iz vrednosti nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, drugače kakor prvič, zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, po katerem bi morala toženka plačati tožniku 311.250 DEM s 6-odstotnimi mesečnimi obrestmi od 12.11.1993 dalje v tolarski vrednosti. Zavzelo je stališče, da se je toženka s pogodbo z dne 1.12.1993, ki so jo sklenili tožnik kot upnik in K. J. kot dolžnik ter ona sama, zavezala kot zastaviteljica obremeniti svojo nepremičnino, ni pa prevzela obveznosti kot osebna dolžnica. Upnik - tožnik bi lahko vložil le hipotekarno tožbo. Sicer pa zastavna pravica ni vpisana v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa pomembna dejstva in pravilno ocenilo vsebino pogodbe, po kateri toženka ni osebna dolžnica. Od zastavitelja ni mogoče zahtevati plačila zavarovanega zneska.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo. V njej je njegov pooblaščenec najprej zapisal, da so bile pri izdaji sodbe na prvi stopnji, kakor tudi pri sodbi Višjega sodišča v Kopru, storjene kršitve postopka, zato je zahteva za revizijo utemeljena. V začetku utemeljitve revizije pa je zapisal, da sodbo izpodbija iz razlogov po 3. točki 385. člena ZPP, in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. "Po mnenju pritožnika tako Okrožno sodišče, kot Višje sodišče napačno ugotavljata, da naj bi toženka v konkretnem primeru ne bila osebno dolžnica, ampak zastavna dolžnica oziroma zastaviteljica, saj naj bi iz pogodbe z dne 8.11.1993 izhajala obveznost plačila terjatve, ki je zavarovana s polno pogodbo pri kateri kot tožnik nastopi K. J. naj bi ne bilo razvidno, da naj bi se toženka zavezala k vračilu denarnega zneska. Po mnenju pritožnika je napačno stališče sodišča, da se zastaviteljske obveznosti lahko znebi tako, da sam odplača svojo terjatev, vendar je to njegova pravica in je mogoče od njega zahtevati ali pa ga celo zavezati s sodno odločbo, da bi bilo tožbeni zahtevek pritožnika zavrniti. Napačno je stališče višjega sodišča da vsebina pogodbe ustreza vsebini zastavne pogodbe iz 63. člena ZTLR v zvezi z 268. členom SPZ, kot to navaja Višje sodišče, ne po vsebini poroštvene pogodbe, temveč, da gre za poroštveno pogodbo in da bi na temelju zgoraj navedenega moralo sodišče izdati sodno odločbo na plačilo denarnega zneska.

Pritožbenemu sodišču predlagam, da pritožbi po razveljavitvi sodbe spremeni, odloči pa tudi o stroških." Sodišče je vročilo revizijo toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodeč po vsebini revizije, v kateri se nikjer ne omenjajo procesne kršitve, tista začetna, pravno neopredeljena, trditev o kršitvah postopka očitno ni bila mišljena resno.

V zvezi z navedbo zakonskega predpisa o revizijskem izpodbojnem razlogu zmotne uporabe materialnega prava velja revidenta opozoriti, da se po razveljavitvi prve prvostopenjske sodbe v tej zadevi uporabljajo določbe novega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami do št. 36/04 - ZPP; drugi odstavek 498. člena).

Iz pretežno težko razumljive revizije je mogoče razbrati stališče revidenta, da je toženka sklenila poroštveno pogodbo in ne zastavne pogodbe po 63. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Po Zakonu o obligacijskih razmerjih se porok s poroštveno pogodbo nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen). Iz vsebine pogodbe z dne 1.12.1993 nikakor ne sledi, da bi se toženka zavezala izpolniti dolg K. J. Nižji sodišči sta pravilno materialnopravno sklepali, da se toženka z zapisano obveznostjo - da za garancijo v višini 450.000 DEM daje Gostišče A., vpisano v vl. št. 563 k.o..., do pridobitve kredita, ki mora biti v zgornjem znesku plačan do 12.12.1993 - ni zavezala plačati dolga, pač pa le, da je zastavila svojo nepremičnino za poravnavo dolga in da se lahko tožnik kot upnik poplača iz vrednosti nepremičnine. Revizija sicer tudi ne pojasni, zakaj naj bi iz citiranega zapisa sledila pravna posledica, da je toženka s pogodbo postala osebna dolžnica. Prav tako tudi ne, zakaj naj ne bi šlo za zastavno pogodbo po 63. členu ZTLR, kot sta nižji sodišči pravilno opredelili del omenjene pogodbe, v katerem nastopa toženka. Ker revizija obrazloženo ne pojasni teh svojih stališč, ta ne terjajo širše razlage, kot je zapisana v izpodbijani prvostopenjski sodbi.

Revizija tudi ne pojasni, zakaj naj bi bilo napačno stališče, da se zastavitelj lahko znebi svoje zastaviteljske obveznosti, če sam plača dolg, da pa tega od njega ni mogoče zahtevati. Ni mogoče polemizirati z golim zanikanjem veljavnih pravil, naloga sodišča pa ni poučevati stranke, ki jo zastopa odvetnik, kaj določajo predpisi.

Skratka sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je toženka le zastavila svojo nepremičnino za poravnavo dolga K. J. in da to pravno razmerje ne daje tožniku pravice zahtevati od zastaviteljice, da mora ona sama poravnati terjatev.

Neutemeljeno revizijo z zahtevo za povračilo stroškov je bilo zato treba zavrniti (378. člen ter prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).