Jedro

Tožnik bi realizacijo svoje pravice iz zastavne pogodbe dosegel le s hipotekarno tožbo, po kateri je zastavitelj dolžan priznati upravičenost zastavnega upnika, da zahteva poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo zavarovane terjatve z izvršbo na nepremičnino. Hipotekarni upnik namreč od zastavitelja ne more zahtevati plačila terjatve, temeveč le sodno prodajo zastavljene stvari in poravnavo terjatve iz kupnine. S tožbo ni mogoče zahtevati od zastavitelja plačila zavarovanega zneska, če zastavitelj ni hkrati tudi osebni dolžnik.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. in 3. tč. izreka.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po tožbi zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka S. H. dolžna plačati tožniku 311.250 DEM s 6 % mesečnimi obrestmi na to valuto od 12.11.1993 dalje, vse v tolarski protivrednosti po nakupnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (1. tč. izreka), po nasprotni tožbi zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev, da je nična poroštvena pogodba, sklenjena 1.12.1993 med L.T., K. J. in S. H., in podrejeni zahtevek, da se navedena poroštvena pogodba razveljavi (2. tč. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. tč. izreka).

V nadaljevanju bo tožnik po tožbi in prvi toženec po nasprotni tožbi L. T. imenovan tožnik in toženka po tožbi in tožnica po nasprotni tožbi S. H. toženka.

Proti sodbi se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in podrejeno zaradi napačne odločitve glede stroškov postopka, torej po vsebini pritožbe proti prvi in tretji točki izreka sodbe. V pritožbi navaja, da je tožnik 5.1.1993 vložil tožbo in od toženke in K.J. zahteval plačilo 311.250 DEM s 6 % obrestmi od 12.11.1993 dalje. Tožnik in K. J. sta z zastavno pogodbo z dne 8.11.1993 obračunala celoten dolg po različnih dolžniško - upniških razmerjih, določila, da je K.J. dolžan poravnati znesek do 11.11.1993 oziroma najmanj 200.000 DEM, od razlike pa bi tekle 6 % mesečne obresti. Za plačilo dolga je garantirala toženka s svojimi nepremičninami, vpisanimi v vl.št. 563 k.o. M.. Po zapadlosti ne K. J. ne toženka nista poravnala ničesar. V tem postopku je bila 15.9.1994 izdana sodba, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo, da sta K. J. in toženka dolžna plačati tožniku tolarsko protivrednost 311.250 DEM s pripadajočimi obrestmi. Proti tej sodbi se je pritožila toženka in Višje sodišče v K.je ugodilo njeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. K.J. se zoper sodbo ni pritožil, tako da je ta pravnomočna v delu, ki se nanaša nanj. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je iz vpogleda v dokazni postopek nesporno, da je priča T. P. jasno izpovedal, kako je celotna zadeva potekala in da je S. H. s svojo hišo jamčila za poplačilo kredita. Prav tako je iz zaslišanja priče H.T. nesporno moč ugotoviti, da je S. H. z Gostiščem K. jamčila za posojilo. Iz zaslišanja S. H. je mogoče ugotoviti, da razume slovensko in da je jamčila za kredit, ki ga je J. dal L.T.. Iz zaslišanja L.T. pa je ugotoviti, da je ta izročil znesek J. in je S. H. jamčila za kredit v znesku, za katerega je bila pogodba napisana. Da je terjatev nesporna, je mogoče ugotoviti z vpogledom v pogodbo. Obstoj dolga je mogoče ugotoviti tudi iz zaslišanje priče V. J.. Pogodba med tožnikom K.J. in S. H. kot porokom je bila zelo jasna kljub temu, da jo je sestavil nekdo, ki ni bil vešč prava. Nesporna je tudi višina, za katero sta se tožnik in K.J. dogovorila. Tudi sama izjava toženke kot poroka, ki je jamčila za poplačilo dolga s svojimi nepremičninami, ne dopušča nikakršnih drugih razlag. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Nesporno je moč pogodbo razumeti tako, da je toženka v konkretnem primeru bila osebna dolžnica, saj je iz razumevanja sporne pogodbe možno razumeti obveznost plačila terjatve, ki je bila zavarovana s sporno pogodbo in se je S. H. zavezala k plačilu denarnega zneska. Zato je postala osebni dolžnik in dolžnik iz obligacijskega razmerja. Iz navedenega je torej ugotoviti, da je tožnik uspel v večinskem delu svojega zahtevka, zato je treba tudi opredeliti pravdne stroške.

Pritožbo je vložil tudi tožnik osebno brez konkretne navedbe pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče v strokovni obrazložitvi zapostavilo bistvo stanja stvari in dejstva, ki so bila podana z materialnimi dokazi (več pogodb, podpisov, več prič, ostale listine). S tem, ko se je naslonilo na male pravne napake z njegove strani kot pravno nepoučenega, se je od dejanskega stanja dejstev oddaljilo, s čimer ni zadostilo pričakovanju in poslanstvu pravične razsodbe. Tožnik se pritožuje zaradi nekonsistentnosti sodb, ko v isti zadevi najprej razsodi v njegov prid in slednjič v prid tožene stranke, četudi so izjave prič prepoznavne v njegov prid, in nemoč sodišča, da prepozna nedvoumne odgovore na vprašanja, kdo je komu zaupal denarna sredstva, kdo je bil oškodovan, katera rodbina je imela od tega korist in katera bi morala vračati pridobljeno. Sodišče bi moralo skozi obravnave prepoznati, da objektivno stanje izpričuje v dobro tožniku. Sodba je življenjsko nelogičen zaključek pravdne zadeve. Takšna preveč strokovna pisanja so tudi razlog, ki dopušča večje zlorabe tistim, ki se ne zmorejo poglobiti v vsako malenkost. Podobne sodbe zmorejo podpirati nove in nove človeške slabosti in napake in jim dajati zagon v regresiji družbenega razvoja. Pritožnik se sprašuje, če je sodišče razmišljalo o strpnosti in dostojanstvu, ki ga zadnjih 11 let živi z rodbino, in ali je razumeti razsodbo kot kompromitiranje namesto iskanje resnice za pravilno reševanje problemov. Nedvomno se s takšno razsodbo proizvajajo nove krivice. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, pri sojenju pa ni zagrešilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi materialnopravno je odločitev pravilna (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel omajati ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni osebna dolžnica, ampak je zastavna dolžnica oziroma zastaviteljica in da je pogodba z dne 1.12.1993, s katero se je toženka zavezala, da bo za dolg, ki ga ima K.J. do tožnika, garantirala s svojo nepremičnino, po vsebini zastavna pogodba glede ne obveznost, ki za toženko izhaja iz sklenjenega pravnega posla. Toženka se je s pogodbo obvezala, da za garancijo v višini 450.000 DEM daje gostišče K., vpisano v vl.št. 563 k.o. M., do pridobitve kredita, ki mora biti v zgornjem znesku plačan do 12.12.1993. V pogodbi je nadalje zapisano: eventuelno nespoštovanje roka se podaljša za štiri dni, odslej pa pogodba zavezuje k realizaciji po sodni poti, vpiše se vknjižbo lastninske pravice na osebo z imenom L.T. Vsebina pogodbe ustreza vsebini zastavne pogodbe iz 63. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR v zvezi z 268. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ, ne pa vsebini poroštvene pogodbe. Iz vsebine omenjene pogodbe, ki so jo podpisali tožnik, toženka, K.J. in T. P., ne izhaja nikakršna zaveza toženke, da bo plačala denarni znesek v višini kredita. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zastavni dolžnik, ki ni obenem osebni dolžnik, s sklenitvijo same zastavne pogodbe ne postane avtomatično dolžnik iz obligacijskega razmerja. Dolžnik se v pritožbi neuspešno sklicuje na pričevanje prič in izpovedi strank, iz katerih naj bi izhajala nesporna (zanj) dejstva, da je toženka osebna dolžnica. Že tožbene navedbe so povsem jasne, da je toženka za K. J. garantirala vrnitev dolga s svojimi nepremičninami. Tožnik v pritožbi trdi, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se sklicuje na pričanje prič T.P. in H. T. ter izpovedbi tožnika in toženke. Iz pričanja prič in izpovedb strank izhaja tisto, kar trdi tudi tožnik, da je toženka jamčila za povrnitev dolga s svojimi nepremičninami, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da gre za zastavno pogodbo. T. P. je povedal, da je toženka jamčila s svojo hišo za kredit in H.T., da je za kredit K. J. dala toženka garancijo. Tudi tožnik je povedal, da je toženka z nepremičnino garantirala za posojilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vsebino pogodbe in pogodbe ni mogoče razumeti tako kot trdi tožnik, in sicer, da je toženka osebna dolžnica. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je dolžnost toženke po pogodbi omejena le na stvarno jamstvo, zaradi česar bi morala dopustiti izvršbo na zastavljene nepremičnine, seveda če bi bili za to izpolnjeni vsi zahteveni pogoji. Tožnik bi realizacijo svoje pravice iz zastavne pogodbe dosegel le s hipotekarno tožbo, po kateri je zastavitelj dolžan priznati upravičenost zastavnega upnika, da zahteva poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo zavarovane terjatve z izvršbo na nepremičnino. Hipotekarni upnik namreč od zastavitelja ne more zahtevati plačila terjatve, temeveč le sodno prodajo zastavljene stvari in poravnavo terjatve iz kupnine. Hipoteka na podlagi pravnega posla pa se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo in je zastavna pogodba le predpostavka, ki omogoča, da se hipoteko vpiše v zemljiško knjigo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. S tožbo torej ni mogoče zahtevati od zastavitelja plačila zavarovanega zneska, če zastavitelj ni hkrati tudi osebni dolžnik. Sodišče prve stopnje je ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, saj je vsaka stranka deloma uspela v pravdi in so obema strankama nastali približno enaki stroški, sicer pa tožnik po pooblaščencu tudi samo pavšalno izpodbija odločitev o stroških. Pritožbeno sodišče je zavrnilo neutemeljeni pritožbi in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. in 3. točki izreka (1. odstavek 351. čl. ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154 čl. ZPP).