Jedro

Ker tožnica ni opravila odrejenih nalog, je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Čeprav ZDR izhaja iz novega, pogodbenega koncepta urejanja delovnih razmerij in čeprav kršitve pogodbenih obveznosti ni mogoče povsem enačiti z nekdanjo ureditvijo disciplinskega postopka v ZDR/90 in ZTPDR, je tudi po novi ureditvi zakonito podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le za „težje“ kršitve pogodbenih obveznosti. Vsaka kršitev še ne predstavlja razloga za odpoved, kršitev v konkretnem primeru pa predstavlja tako – „težjo“ kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 10. 2006 nezakonita in (2) da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo od 11. 12. 2006 do 7. 11. 2007; (3) da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 7. 11. 2007 izplačati plačo oziroma razliko v plači in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za prejemek prejšnjega meseca dalje do plačila, na neto zneske pa plačati prispevke in dajatve; (4) da je dolžna tožena stranka tožnici izplačati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v višini 5.000,00 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila, od neto zneska pa odvesti ustrezne dajatve in prispevke, in (5) da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pisnega zagovora v višini 336 točk po OT, povečane za 20 % DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da nova ureditev v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) za razliko od prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja omogoča izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le za takšne kršitve, ki so bile prej opredeljene kot hujše kršitve delovnih obveznosti. Za prenehanje delovnega razmerja kot najstrožjo sankcijo mora obstajati utemeljen in resen razlog, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Glede očitka z dne 30. 8. 2006 navaja, da ni logična izpovedba direktorja W., da naj bi že julija 2006 prepovedal tožnici izdajo vozila stranki g. F. Zakaj naj bi ji dal direktor navodilo, če tožnica za to sploh ni bila pristojna. Stranke ni hotel nihče izmed delavcev prevzeti, zato je tožnica preverila pri Ž. in ugotovila, da je stranka plačala odbitno franšizo ter obstaja izjava zavarovalnice o plačilu. Skupaj z Ž. sta sestavili izjavo, ki jo je stranka podpisala, za tem pa je stranki tudi izročila ključe avtomobila. Delovni nalog in ključi so se nahajali v sefu, iz sefa jih je prinesla Ž., na vprašanje pooblaščenca tožene stranke pa je priča odgovorila, da ji je navodilo dala tožnica. Pa vendar tožnica ni bila njej nadrejena oseba, po izpovedbi priče P. tudi ni bila seznanjena, da vozila ne sme izdati. Opozarja tudi na določilo 632. člena Obligacijskega zakonika, po katerem je podjemnik dolžan izročiti naročniku popravljeno stvar. Enako obveznost ima tudi na podlagi Zakona o varstvu potrošnikov. Prodajalec ali podjemnik ne ravna v skladu z zakonom, če se izogiba stranki. Kot je izpovedala priča F., ni nihče pri toženi stranki želel govoriti s to stranko, tudi direktorji so se je izogibali. Takšno ravnanje je nezakonito, če pa ga delavec odkloni, ne gre za kršitev pogodbenih obveznosti. V zvezi z očitkom z dne 3. 10. 2006 trdi, da je iz opisa del in nalog z dne 8. 3. 2005 razvidno, da tožnica ni bila dolžna pripravljati dopustnih listkov. Delavka Ž. se je očitno želela rešiti naloge priprave dopustnih listkov, ki je bila njena delovna obveznost, zato je odšla k nadrejenemu delavcu H., da bi nalogo naložil tožnici. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnica takrat zavijala, ko pa je odšla domov, jo je nadomestila študentka. Nadalje opozarja, da sodišče ni dovolilo zaslišanja priče H. v zvezi s tem, ali je šlo pri tem za resno odredbo, ali pa je bila dana iz razloga, ker se ni vedelo, kdo kaj dela. Iz izpovedb prič H. in Ž. v povezavi z listinami namreč izhaja, da je ta očitek evidentno neutemeljen. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določilu 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02; s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če za to obstaja utemeljen razlog; pri čemer so razlogi za redno odpoved taksativno našteti v 1. odstavku 88. člena ZDR. Po 3. alineji 1. odstavka citiranega člena predstavljajo kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (1. odst. 31. člena ZDR), upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR), ter se je dolžan vzdrževati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR). Po določilu 1. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve.

V zvezi s pisnim opozorilom po 1. odstavku 83. člena ZDR, ki ga je tožena stranka tožnici izdala dne 8. 9. 2006 (priloga A3), ker naj bi dne 30. 8. 2006 izdala vozilo F., ki ga je ta pripeljal na servis tožene stranke v ..., kljub navodilu direktorja tožene stranke W., da vozila ne sme izdati, dokler račun ne bo plačan, je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja prič P., vodje avtomehanične in avtoelektrične delavnice, T., sprejemnika pri toženi stranki, H., vodje servisa v ..., Ž., ter izpovedbe tožnice in direktorja tožene stranke W. pravilno ugotovilo, da je tožnica navedenega dne ravnala v nasprotju z navodili delodajalca ter s tem kršila 35. člen ZDR oziroma 13. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004 (priloga A1), ki določa, da mora delavec opravljati svoje delo vestno ter po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega delavca ter se vzdržati vseh ravnanj, ki delodajalcu materialno in drugače škodujejo. Tožnica je namreč sama priznala, da je vedela za prepoved izdaje vozila F., dokler račun ne bo poravnan. Tako direktor W. kot priča P. sta enako izpovedala, da je bila tožnica ustno seznanjena s to prepovedjo. V zvezi z okoliščinami servisiranja in izdaje vozila F. je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bilo navodilo direktorja čustvena reakcija na članek F. v časopisu, potem ko je bilo njegovo vozilo dvakrat servisirano v ..., tožnica pa je bila s tem, ko nihče od prisotnih delavcev na servisu ni hotel stranke prevzeti oziroma ji izročiti popravljenega vozila, postavljena v neugoden položaj, ko je morala s stranko komunicirati in poskušati rešiti neljubo situacijo. Vendar delavec po pravilnem razlogovanju sodišča prve stopnje ne more sam presojati, kaj je v kakšni situaciji prav in kaj ne. Poleg tega ne gre prezreti, da je bila praksa glede izdaje vozil takšna, da se je vozilo izdalo, ko je bil račun plačan, oziroma je bil izdan račun z valuto, odvisno od stranke. Zato navodilo, da se vozilo izda šele po plačilu računa, ni bilo v nasprotju s siceršnjo prakso pri toženi stranki, posebej glede na izpoved tožnice, da je pred tem F. vozilo že dvakrat prevzel in ga pripeljal nazaj na servis, ne da bi poravnal račun. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje tožnice na ravnanje Ž., ki naj bi ključe vozila vzela iz sefa. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica sestavila izjavo o prevzemu vozila (priloga A 16), ki jo je ob prevzemu vozila podpisal F., ter očitno štela, da je s tem plačilo urejeno, in stranki izročila ključe. F. se je v pisni izjavi zavezal, da bo v skladu z zavarovalnim zapisnikom podpisal poravnavo, ki bo naknadno izstavljena po podpisu popravljenega računa s strani A. d.o.o., ki bo prilagojen dejanskemu popravilu, vendar račun še vedno ni poravnan. Vendar pa na podlagi te izjave niti F. niti zavarovalnica, pri kateri je bilo poškodovano vozilo zavarovano, nista toženi stranki poravnali stroškov popravila. Zaradi ravnanja tožnice je toženi stranki nastala škoda v znesku 1.200.000,00 takratnih SIT, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila 35. člen ZDR (prepoved škodljivega ravnanja delavca). Na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnice na določilo 632. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju: OZ), ki v 1. odstavku določa, da je podjemnik dolžan izročiti naročniku izdelano ali popravljeno stvar, oziroma je po 2. odstavku 632. člena OZ te obveznosti prost, če je bila stvar, ki jo je izdelal ali popravil, uničena iz vzroka, za katerega ne odgovarja. Po določbi 261. člena OZ ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, pravico to stvar pridržati, dokler mu ni plačana terjatev, v skladu z 263. členom OZ pa je upnik dolžan vrniti stvar dolžniku, če mu ta ponudi ustrezno zavarovanje njegove terjatve. Izjava, ki jo je podpisal F., ni predstavljala ustreznega zavarovanja terjatve, zato ni podan pravni položaj, ko bi za toženo stranko nastala obveznost vrniti stvar (vozilo) dolžniku F. S tem v zvezi ne gre prezreti določbe 647. člena OZ, ki določa, da ima zato, da si zavaruje plačilo za svoje delo in povračilo za porabljeni material ter druge terjatve iz podjemne pogodbe, podjemnik zastavno pravico na stvareh, ki jih je izdelal ali popravil, kot tudi na drugih predmetih, ki mu jih je izročil naročnik v zvezi z njegovim delom, vse dokler jih ima v posesti in dokler jih prostovoljno ne neha imeti. Tožena stranka je imela torej na popravljenem vozilu zastavno pravico vse dokler jo je imela v posesti, ta pa je z izročitvijo vozila prenehala.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice, da so ugotovitve sodišča prve stopnje nelogične, ker za izdajo vozil sploh ni bi bila pristojna, pa je potrebno dodati, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da tožnica ni bila pristojna izdajati vozil strankam. Res je sicer, da so bili za to načeloma zadolženi sprejemniki, vendar je bila tožnica v njihovi odsotnosti pristojna tudi za izdajo vozil. Bistveno je, da je bilo vozilo izdano stranki zaradi ravnanja tožnice, ki je bilo samovoljno in v nasprotju z navodili tožene stranke. Zaradi navedenega je bila pritožba tožnice v tem delu neutemeljena.

Glede kršitve pogodbenih obveznosti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker tožnica za potrebe računovodstva dne 3. 10. 2006 ni pripravila „dopustnih listkov“ oziroma evidence odsotnosti zaposlenih za mesec september 2006 ter podatkov po elektronski pošti sporočila vodji računovodstva pri toženi stranki A., temveč je nalogo prenesla na Ž., je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe prič H., vodje servisa v ..., Ž., ter zaslišanja direktorjev tožene stranke W. in M. ter tožnice ugotovilo, da je očitek utemeljen. H. je namreč prepričljivo pojasnil, da je tožnici odredil pripravo seznama odsotnosti, o čemer je tudi obvestil delavko Ž. Tožnica naloge ni izvršila, temveč je šla do Ž. ter nalogo prenesla nanjo. S tem v zvezi je Ž. pojasnila, da „ni imela živcev, da bi se še naprej ukvarjala s tem“ ter je dopustne listke sama pregledala in podatke posredovala računovodstvu. S tem je tožnica kršila 32. člen ZDR ter 13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da delavce opravlja delo po navodilih delodajalca. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnici naloga odrejena, saj je odredbo prejela od H., da je nalogo sprejela, kar je tudi pomenilo, da jo bo izvršila. V zvezi z navedbami tožnice, da po dogodku s stranko F. sploh ni bila več zadolžena za posredovanje podatkov glede odsotnosti in da ni imela dostopa do računalniškega programa „Špica“, v katerem so bili podatki o evidenci zaposlenih, je sodišče prve stopnje natančno ugotavljalo dejansko stanje ter pravilno ugotovilo, da tožnica po dogodku dne 30. 8. 2006 sicer res ni bila več asistentka servisa, temveč v funkciji koordinatorja, zadolženega za administrativno podporo vseh servisnih svetovalcev. Njene zadolžitve so se nanašale na dvigovanje telefonov, informiranje obiskovalcev, evidenco pošte, evidenco delovnega časa in prisotnosti zaposlenih ter druge enostavne naloge, ter tudi na posredovanje podatkov o odsotnosti. Ker je nalogo sprejela, ter nadrejenega ni obvestila o tem, da nima dostopa do računalniškega programa, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da te navedbe ne morejo biti odločilne, niti dejstvo, da je Ž. podatke sporočila ob 14.26 uri, torej 4 minute po tem, ko je prejela elektronsko pošto za posredovanje podatkov.

Nadalje ni odločilno navajanje pritožbe, da je mogoče zakonito redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi takšnih kršitev, ki bi bile primerljive s hujšimi disciplinskimi kršitvami po prej veljavni ureditvi v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, 60/89, 42/90 in RS, št. 4/91; v nadaljevanju: ZTPDR) in Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju: ZDR/90). V obravnavani zadevi gre za neupoštevanje navodil delodajalca oziroma za neizpolnjevanje delovnih nalog, ki po svoji teži in pomenu predstavljata resen in utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v smislu 3. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR. Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92, mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: Konvencija 158) lahko delovno razmerje preneha tudi, če so za to dokazani resni razlogi, ki se nanašajo na obnašanje delavca. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka te razloge dokazala. Čeprav ZDR izhaja iz novega, pogodbenega koncepta urejanja delovnih razmerij, in kršitev pogodbenih obveznosti ni mogoče povsem enačiti z nekdanjo ureditvijo disciplinskih ukrepov v ZTPDR in ZDR/90, se je sicer mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je tudi po novi ureditvi mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za „težje“ kršitve pogodbenih obveznosti, oziroma da vsaka kršitev pogodbenih obveznosti še ne predstavlja razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar gre v obravnavani zadevi, kot je bilo že zgoraj navedeno, za takšne kršitve pogodbenih obveznosti, ki utemeljujejo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Ker je bil torej utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bil posledično zavrnjen tudi zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, ki določa, da lahko sodišče samo ali na predlog delavca razveže pogodbo, oziroma odloči o prenehanju delovnega razmerja, če ugotovi, da je odpoved nezakonita, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank pa je mogoče sklepati, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Na podlagi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.