Jedro

Zaradi kršitev, za katere je bila tožnica že opominjana, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni možna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 11. 12. 2006 do 7. 11. 2007 in plačilo plače za navedeno obdobje. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR. Ugotovilo je, da je tožena stranka postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga izvedla v skladu z zakonom. Dokazala je, da je tožnica storila očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je zavestno kršila oziroma ni upoštevala navodil delodajalca, ne pa tudi, da je samovoljno, brez odobritve nadrejenega (predčasno) zapuščala delovno mesto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta odločbo oprli na nedovoljena razpolaganja strank, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje v razlogih odločb o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki. Podana je bistvena kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišči nista pravilno uporabili določb zakona oziroma sta jih uporabili nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. V reviziji obrazlaga svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem glede kršitev z dne 30. 8. 2006 in 3. 10. 2006 in svoje stališče o tem, kakšno dokazno oceno bi moralo sodišče sprejeti na podlagi izvedenih dokazov. Prepričana je, da ni kršila pogodbenih obveznosti, poleg tega pa tudi ne gre za takšne kršitve, ki bi predstavljale utemeljen in resen razlog za odpoved, saj ni bilo nobenih neugodnih posledic za toženo stranko.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Bistvene kršitve določb postopka tožnica sicer našteje, vendar pa jih ne obrazloži oziroma ne utemelji. Zatrjevane kršitve po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z ničemer ne obrazloži. Katero določbo ZPP naj bi sodišče uporabilo nepravilno ali naj je ne bi uporabilo, tožnica ne pove, pri čemer je ta kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP lahko revizijski razlog le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje.

7. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tega stranka tudi ne more storiti z zgolj navideznim sklicevanjem na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica pa poskuša zgolj to: uveljavlja drugačno dokazno oceno kot pa jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Pogoj za zakonitost take odpovedi je tudi predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Da je bilo tožnici tako opozorilo dano, ni sporno. Vendar sodišči nista upoštevali, da zaradi kršitev, za katere je bila tožnica že opominjana, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni možna (tako na primer Vrhovno sodišče že v sodbi VIII Ips 184/2006 in VIII Ips 2/2007). V kasnejšem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče uveljavljati neutemeljenost takšnega opozorila. Kolikor bi sodišče ugotovilo, da je bilo opozorilo neutemeljeno (da na primer ni šlo za kršitev obveznosti, očitanih z opozorilom), pogoj za zakonitost redne odpovedi, določen v prvem odstavku 83. člena ZDR, ne bi bil podan (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-45/07 in Up 249/06). V obravnavani zadevi je zato ugotovitev sodišča, da je tožnica storila kršitev dne 30. 8. 2006, zaradi katere ji je bilo izdano opozorilo z dne 8. 9. 2006, mogoče upoštevati le kot ugotovitev, da je bilo opozorilo utemeljeno in torej izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2006 pa v tem delu ni zakonita.

10. Kot odpovedni razlog je tako mogoče upoštevati le kršitev obveznosti, storjene 3. 10. 2006. Glede na ugotovitve sodišča se tožnici v bistvu očita, da odrejene naloge (pregled odsotnosti zaposlenih in posredovanje podatkov v računovodstvo) ni opravila sama, temveč je to „prenesla“ na sodelavko. Da je ta potem nalogo opravila, ni sporno. Ob taki in zgolj tej kršitvi pa je lahko utemeljen ugovor tožnice, da ne gre za tako hudo kršitev, da ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka ponovno presoditi, ali so za kršitev dne 3. 10. 2006 izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 88. člena ZDR. Če bo ugotovilo nezakonitost odpovedi, bo moralo odločiti tudi o predlogu tožnice za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR in pri tem upoštevati tudi podatke o tem, kdaj se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu.