Jedro

Čeprav je bila tožniku s strani bosanskega nosilca zavarovanja že priznana pravica do invalidske pokojnine, ima ob izpolnjevanju pogoja starosti in pokojninske dobe pravico do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca z dne 17. 1. 2011 ter z dne 13. 7. 2010, tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 10. 2. 2010 dalje in tožencu naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine. Toženca je zavezalo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je s Sporazumom o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/08 – MP 10/08), ki velja od 1. 7. 2008 dalje, vprašanje izbire pokojnine urejeno drugače, kakor je to določeno v 177. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Dajatve priznane v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, pri katerih je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici, Sporazum ureja v 37. členu. Navedeni člen določa, da se pokojnine, odmerjene z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pogoji za pridobitev pravice se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice na dan uveljavitve tega Sporazuma niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. Sporazum tako, glede na določilo drugega odstavka 37. člena v primeru, da v drugi državi pogodbenici pogoj za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma niso izpolnjeni, zavarovancu ne daje nobene možnosti za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, na podlagi katere v prvi državi pogodbenici že prejema pokojnino, saj določba zajema vse dajatve in ni omejena zgolj na istovrstne dajatve (oziroma vrsto pokojnine). Zavarovanec bi imel pravico do izbire le, če bi Sporazum izrecno določal, da ostanejo v breme prve države pogodbenice (le) istovrstne dajatve, zavarovanec pa bi uveljavljal terjatev druge vrste. Glede na navedeno, uveljavitev pravice oziroma priznanje pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici, ni odvisno od zavarovančeve volje oziroma njegove izbire in tudi ni prepuščeno določbam zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje v drugi državi pogodbenici. To je razvidno tudi iz določbe četrtega odstavka 37. člena Sporazuma, po kateri pristojni nosilec v prvi državi pogodbenici ponovno odmeri pokojnino na podlagi ugotovljene zavarovalne dobe v skladu s tem Sporazumom le v primeru, če nosilec druge pogodbenice prizna pravico do pokojnine v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, torej na podlagi zahtevka za preračun pokojnine, posredovanega po uradni dolžnosti in tako ne omogoča kasnejše nove odmere na podlagi zahteve zavarovanca. Drugi odstavek 37. člena Sporazuma tako določa trajno razdelitev pokojninskih bremen med državama pogodbenicama, in sicer na podlagi zahteve nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ene ali druge države pogodbenice. Zavarovanci nimajo možnost izbire med vrstami pokojnine. To izhaja tudi iz tega, če primerjamo te določbe z določbami drugega sporazuma o socialnem zavarovanju, na primer sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenem med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki v 38. členu izrecno določa izbiro med pokojninami oziroma priznanje tiste vrste pokojnine oziroma tiste, za katero so izpolnjeni pogoji. Določbo 37. člena Sporazuma, na način kot ga navaja toženka, izvajata obe državi pogodbenici, tako Republika Slovenija kot Bosna in Hercegovina, enako. Način izvajanja obravnavanih določb je bil dogovorjen na meddržavni ravni, v zvezi s tem pritožnica prilaga tudi zapisnik pogovorov organov za zvezo za področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja Bosne in Hercegovine in Republike Slovenije z dne 5. in 6. 4. 2011 v Bijelini. Ker je bilo torej o zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločeno z odločbo toženke z dne 17. 12. 2009 in je toženka na dan 1. 7. 2008 že presojala pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki pa jih tožnik ni izpolnjeval in ker se tožniku nesporno pokojnina za slovensko zavarovalno dobo že izplačuje v Bosni in Hercegovini, ostane v skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Sporazuma, dajatev za slovensko zavarovalno dobo še naprej obveznost države, ki je prva priznala pravico do pokojnine in tako tožniku ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. V posledici navedenega je potrebno tudi tožbeni zahtevek tožnika glede stroškov postopka, zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedene v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost dokončne odločbe tožene stranke z dne 17. 1. 2011, v zvezi z njo pa tudi pravilnost prvostopne odločbe z dne 13. 7. 2010 in ugotavljalo, ali je tožena stranka pravilno odločila o pravici tožnica do starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je rojen dne 19. 5. 1946 in ima na podlagi začasne odločbe Fonda za penzijsko i invalidsko osiguranje Republike Srbije z dne 14. 11. 2000 in kasneje, na podlagi odločbe istega nosilca zavarovanja z dne 22. 9. 2004, pravico do invalidske pokojnine od 15. 6. 2000 dalje. Ta mu je bila priznana na podlagi 27 let, 4 mesecev in 17 dni pokojninske dobe, v katero je všteta tudi zavarovalna doba, pridobljena v Republiki Sloveniji. Pri bosanskem nosilcu socialnega zavarovanja je bil 20. 1. 2009, po uradni dolžnosti, uveden postopek za ponovno odmero invalidske pokojnine, po 37. členu Sporazuma. Postopek se je zaključil z izdajo dokončne odločbe toženca z dne 17. 12. 2009, po kateri tožniku invalidska pokojnina v Republiki Sloveniji ni bila priznana. Tožnik je 10. 2. 2010 vložil zahtevek za starostno pokojnino, bosanski nosilec socialnega zavarovanja jo je dne 26. 4. 2010 posredoval tožencu. Toženčeva Območna enota A. je izdala dne 13. 7. 2010 odločbo, s katero je tožnikovo zahtevo zavrnila, na drugi stopnji pa odločitev z odločbo z dne 17. 1. 2011 potrdila. Glede trajanja tožnikove slovenske in bosansko – hercegovske zavarovalne dobe se v upravnem spisu nahajajo različni podatki. V odločbi bosanskega nosilca socialnega zavarovanja z dne 22. 9. 2004 je tako navedeno, da ima tožnik 27 let, 4 mesece in 17 dni zavarovalne dobe, v dokončni odločbi toženca z dne 17. 12. 2009 pa 28 let, 3 mesece in 3 dni, od tega 10 let, 4 mesece in 5 dni v Sloveniji in 17 let, 10 mesecev in 28 dni v BiH. Med strankama v postopku ni spora, da ima tožnik, ki je ob vložitvi zahtevka za starostno pokojnino izpolnil starost 63 let, po 36. členu ZPIZ-1 v zvezi z 20. členom Sporazuma izpolnjen tudi pogoj pokojninske dobe – vsaj 20 let, za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba niti ne napada, je potrebno odgovoriti na pravno vprašanje, ali ima tožnik, kateremu je s strani bosanskega nosilca socialnega zavarovanja priznana pravica do invalidske pokojnine, ne izpolnjuje pa pogoje do sorazmernega dela invalidske pokojnine po ZPIZ-1, pravico, da ob izpolnjevanju pogojev za starostno pokojnino izbere to pokojnino.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi opr. št. Up 770/06 z dne 27. 5. 2009 ugotovilo, da ima pokojnina dvojno naravo: je ekonomska kategorija ter so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odvisne večinoma od trajanja in višine vplačanih prispevkov, vsebujejo pa tudi elemente solidarnosti, zato so po presoji Ustavnega sodišča RS pravice iz naslova pokojnine varovane tudi v smislu določb 33. člena Ustave RS o pravici do zasebne lastnine. V tem okviru pa je varovana tudi pravica do izbire pokojnine iz 177. člena ZPIZ-1, saj ima tudi ta pravica premoženjski izraz. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji sodbi opr. št. VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2008 med drugim, v obrazložitvi navedlo, da je odrekanje pravice do pokojnine z utemeljitvijo, da je bila z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja pravica do izbire izčrpana, nasprotuje ustavnim določbam o pravici do socialne varnosti in pravici do zasebne lastnine. To pomeni, da stališče, po katerem naj bi bila izbira med pokojninama s strani zavarovanca, ki ni slovenski državljan, že izčrpana, z uveljavitvijo pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja, nedopustni poseg v pravico zavarovanca oziroma upravičenca iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Enako to velja tudi za samostojno uveljavljanje pravice do pokojnine na podlagi samostojne izpolnitve pogojev pri tožencu. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v citirani določbi je moč uporabiti tudi v danem primeru ob razlagi drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 glede pravice tožnika do izbire pokojnine pri slovenskem nosilcu pokojninskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da Sporazum v 37. členu tožniku ne onemogoča, da bi izbral drugo vrsto pokojnine, to je starostno pokojnino, v kolikor ne izpolnjuje pogoja za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Drugi odstavek 37. člena Sporazuma ni mogoče tolmačiti na način, kot je to storil toženec, saj v tem primeru tožnik ne bi imel pravice do izbire, v danem primeru pravice do izbire med invalidsko in starostno pokojnino. Tožnik ne bi imel pravice do izbire le v primeru, v kolikor po ZPIZ-1 ne bi izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V takšnem primeru bi dajatev, invalidska pokojnina, še naprej ostala obveznost pogodbenice, ki je to dajatev priznala. Tožnik pa v predmetni zadevi izpolnjuje pogoje do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 ob upoštevanju pokojninske dobe na podlagi 20. člena Sporazuma ter ima tako pravico do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela tudi s strani toženca.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s prvim odstavkom 165. člena sklenilo, da tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam, saj z njim k rešitvi zadeve ni doprinesel.