Jedro

Sporazum je v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih pred uveljavitvijo Sporazuma (in na katera se sklicujeta nižji sodišči).

Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma).

Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena sporazuma z BIH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami Sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. Tako tudi na podlagi Sporazuma z BIH (drugi odstavek 37. člena) še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Gre za trajno razdelitev obveznosti v breme nosilca zavarovanja, ki je pravico priznal. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odpravita se odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. 4.104.293 z dne 17. 1. 2011 ter št. 4104293 z dne 13. 7. 2010. Tožeči stranki se prizna pravica do sorazmernega dela slovenske pokojnine od 10. 2. 2010 dalje, in je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti ter izplačati pokojnino od 10. 2. 2010 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska odmerjene pokojnine dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne do poteka paricijskega roka dalje, do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. 4.104.293 z dne 17. 1. 2011 in št. 4104293 z dne 13. 7. 2010, tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 10. 2. 2010 dalje in toženi stranki naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine tožniku. Toženo stranko je zavezalo tudi k plačilu stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da tožnik na podlagi dokončne odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini (BIH) oziroma Republiki Srbski z dne 22. 9. 2004 prejema invalidsko pokojnino od 15. 6. 2000 dalje, odmerjeno tudi na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene v zavarovanju pri toženi stranki, je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da je na podlagi pravice do izbire iz drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in določb 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, št. 37/2008, mednarodne pogodbe št. 10/2008 - Sporazum z BIH) pri toženi stranki lahko uveljavil tudi pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1, ob upoštevanju pokojninske dobe na podlagi 20. člena Sporazuma.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče zmotno sklicuje na stališča, sprejeta v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 274/2008 z dne 7. 4. 2010, saj gre za spor pred veljavnostjo Sporazuma. Sporazum z BIH je mednarodna pogodba in zato hierarhično nad zakonom. V mednarodnih pogodbah lahko državi pogodbenici določena vprašanja uredita drugače in v Sporazumu sta pogodbenici ravno vprašanje izbire pokojnin uredili drugače. Sporazum se nanaša na vse dajatve, ki so bile pred začetkom veljavnosti Sporazuma priznane po predpisih obeh držav pogodbenic in natančno določa, katere dajatve se ne preračunajo in ostanejo obveznost pogodbenice, ki je dajatev priznala, ter katere se preračunajo oziroma ponovno odmerijo po določbah Sporazuma. Dajatve, priznane v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, pri katerih je bila upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici, so urejene v 37. členu Sporazuma. Po citiranem členu v primeru, ko v drugi državi pogodbenici pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma niso izpolnjeni, zavarovanec nima možnosti za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, na podlagi katere v prvi državi pogodbenici prejema pokojnino, saj določba zajema vse dajatve in ne le istovrstne. Zato uveljavitev pravice oziroma priznanje pravice do pokojnine v drugi državi pogodbenici ni odvisna od zavarovančeve izbire in tudi ni prepuščena določbam zakona, ki ureja pokojninsko zavarovanje v drugi državi pogodbenici. Drugi odstavek 37. člena Sporazuma določa trajno razdelitev pokojninskih bremen med državama pogodbenicama, na podlagi zahteve nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja ene ali druge države pogodbenice in zavarovanci nimajo možnosti izbire med vrstami pokojnine. Takšno razlago določb Sporazuma potrjuje tudi primerjava z določbami Sporazuma o socialnem zavarovanju, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki v 38. členu izrecno omogoča priznanje tiste vrste pokojnine, za katero so izpolnjeni pogoji. Sporazum na ta način izvajata obe pogodbenici, saj je tako zagotovljeno enakopravno obravnavanje zavarovancev obeh držav pogodbenic in uveljavljeno načelo vzajemnosti. Takšna razlaga določb 37. člena Sporazuma je bila sprejeta tudi na sestanku delegacij organov za zvezo Republike Slovenije in BIH v zvezi z izvajanjem navedenega sporazuma v času od 5. do 6. aprila 2011 v Bijeljini. Upoštevaje gornje navedbe in dejstvo, da je bilo o zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine po uradni dolžnosti v skladu s 37. členom Sporazuma že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2009, ostane na podlagi drugega odstavka 37. člena Sporazuma dajatev za slovensko zavarovalno dobo še naprej obveznost države, ki je prva priznala pravico do pokojnine, torej obveznost bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Posledično tožniku ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Na podlagi 8. člena Ustave RS morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se neposredno uporabljajo. Podobno 153. člen Ustave zahteva skladnost zakonov in podzakonskih predpisov z Ustavo in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, s tem da neposredne zahteve po skladnosti mednarodnih pogodb z Ustavo ne izpostavlja. Mednarodne pogodbe lahko na specifični način urejajo vprašanja z mednarodnimi elementi, to pa velja tudi za pravice iz socialnih zavarovanj, vključno z lastninskimi vidiki teh pravic, upoštevajoč tudi posebnosti, ki izhajajo iz različnih pravnih ureditev posameznih strank mednarodnega sporazuma.

8. Sporazum je v zvezi s priznavanjem pravice do pokojnine na podlagi zavarovalnih obdobij pri obeh nosilcih zavarovanj izključil veljavnost določb ZPIZ-1, razen kolikor se izrecno sklicuje na upoštevanje zakonodaje posamezne pogodbenice. Zgolj ob tej predpostavki se pri odločanju o pravici do pokojnine na podlagi Sporazuma lahko upoštevajo tudi stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 274/2008 in v odločbi Ustavnega sodišča Up-770/06 z dne 27. 5. 2009, ki so bila sprejeta v sporih pred uveljavitvijo Sporazuma (in na katera se sklicujeta nižji sodišči).

9. Ker Sporazum posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic (20. člen) in določa poseben postopek in pravila za ponovno odmero pokojnin po uradni dolžnosti (37. člen), tožena stranka utemeljeno navaja, da je s tem v tovrstnih razmerjih izključena veljavnost drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1 o prosti izbiri uživanja pokojnine v posamezni državi podpisnici (1).

10. Če je na podlagi 20. in 22. člena Sporazuma zavarovancu priznana pravica do pokojnine na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri nosilcih zavarovanj obeh podpisnic sporazuma, pri posameznem nosilcu zavarovanja na podlagi iste zavarovalne dobe zavarovanec ne more zahtevati priznanja drugačne pokojnine. Le če obstaja po zakonodaji ene od podpisnic pravica do dajatve (pokojnine) brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec zavarovanja pri tej podpisnici zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svoji zakonodaji (21. člen Sporazuma). Le v tem primeru bi lahko zavarovanec uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice, kolikor bi bil tudi pri njem upravičen do dajatve (pokojnine) zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja. V tem sporu ne gre za tak primer, saj je bila tožniku pri nosilcu zavarovanja v BIH priznana invalidska pokojnina na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja, zato ne izpolnjuje pogoja iz 21. člena Sporazuma za priznanje samostojne dajatve oziroma starostne pokojnine. Pri toženi stranki na podlagi iste zavarovalne dobe ne bi mogel uveljaviti samostojne starostne pokojnine.

11. Glede na to, da je bila tožniku invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BIH priznana že pred uveljavitvijo Sporazuma (od 15. 6. 2000 dalje), tožena stranka utemeljeno navaja, da Sporazum z BIH take primere posebej rešuje v prehodni določbi 37. člena. Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. Pri tem se na podlagi drugega odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma, ostanejo dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo sporazuma z BIH).

12. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre na podlagi navedenih določb 37. člena sporazuma z BIH za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja na ureditev v skladu z določbami Sporazuma, oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. V zvezi s tožnikovo invalidsko pokojnino, ki mu je bila pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 2000, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka o taki prevedbi že odločila z odločbo z dne 1. 12. 2009 in predlog za priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine pravnomočno zavrnila, ker po določbah ZPIZ-1, ki so veljale ob uveljavitvi Sporazuma, ni ugotovila invalidnosti pri tožniku. Tako tudi na podlagi Sporazuma z BIH (drugi odstavek 37. člena) še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH, da tožniku plačuje invalidsko pokojnino, priznano na podlagi seštevanja zavarovalnih dob pri obeh nosilcih zavarovanja. Gre za trajno razdelitev obveznosti v breme nosilca zavarovanja, ki je pravico priznal. To pa hkrati pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma z BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev (2).

13. Glede na navedeno tožbeni zahtevek za odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke in za priznanje samostojne starostne pokojnine pri toženi stranki ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Op. št. (1): Evidentno je tudi, da tožnik v RS ni pridobil pravice do več pokojnin.

Op. št. (2): Vsebinsko enaka stališča je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbah VIII Ips 180/2012 z dne 15. 4. 2013 in VIII Ips 20/2013 z dne 17. 6. 2013.