Jedro

Bivša zakonca sta skupno premoženje delila na ta način, da je tretji toženec svoj nedoločen delež na skupnem premoženju prenesel na pravno prednico prvih dveh tožencev. Ker sta bila edina imetnika nedoločenih deležev na skupnem premoženju in, upoštevajoč presumpcijo polovičnega prispevka pri njegovem ustvarjanju, je zavezovalni posel učinkovit, do prenosa lastninske pravice od odsvojitelja na pridobiteljico pa ni prišlo, ker pravni posel ni bil zemljiškoknjižno izveden.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: „Solastninski delež tretjega toženca I.V. na nepremičnini parc. št. 682/7, vpisani kot skupna lastnina v vl. št. 2427 k.o. V., znaša ½.

Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 1.519,59 € pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 335,04 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da so toženci solastniki nepremičnine parc. št. 682/7 k.o. V., in sicer prva dva toženca vsak do ¼, tretji toženec pa do ½ in zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere se bodo solastninski deleži pri tej nepremičnini vpisali. Stroške tožene stranke v višini 1.647,16 € je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da je legitimirana za vložitev tožbe. Opozarja, da toženci niso prerekali navedb o višini deležev na skupnem premoženju, ampak je tretji toženec v vlogi z dne 27.5.2009 navedel le, da se zakonska presumpcija o višini deležev lahko izpodbije in se skliceval na dogovor o delitvi premoženja. Meni, da je dogovor z dne 13.12.1979 enostranska izjava in ne med dvema osebama sklenjen pravni posel. Iz njegove vsebine je razvidno, da podpisnik zgolj poziva k sklenitvi pogodbe, pri čemer ni jasno niti kakšna pogodba naj bi se sklenila. Ocenjuje, da predloženi dogovor ni imel učinka, ampak so ga stranke uporabile zgolj v tej zadevi. Meni, da tretji toženec zaradi zakonske prepovedi ni mogel razpolagati s skupnim premoženjem, ker mora biti predmet določen ali vsaj določljiv. Pravnemu poslu med tožencem in P.V. odreka veljavnost tudi zato, ker ni bil overjen pred sodnikom. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična. Pridružuje se pravnemu stališču iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 295/99, da pogodba, za katero je poleg pisnosti določena še strožja formalnost (overitev pred sodnikom), ne more konvalidirati. S strogo obličnostjo se namreč ne varujejo le interesi zakoncev, ampak tudi tretjih, predpisana pa je tudi zaradi varnosti pravnega prometa. Opozarja, da je sodišče povsem ignoriralo, da je toženec še vedno vknjižen v zemljiški knjigi in da je bil predmet dedovanja po P.V. zgolj njen nedoločen delež na skupni nepremičnini. Meni, da je izpovedi tožencev, ki imajo interes za izid postopka, sodišče ocenilo nekritično. Sprašuje se, kakšen lastninsko pravni zahtevek naj bi tretji toženec imel, saj je vendar vpisan kot skupni lastnik. Trdi, da je ravnanje tožencev v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter moralo. Opozarja, da je zahtevek obravnavati kot celoto in da sama beseda „ugotovi se“ še ne pomeni, da gre za ugotovitveno tožbo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na obstoj pravnega posla (delitev skupnega premoženja), ki naj bi bil med tretjim tožencem in P. V. sklenjen ustno po razvezi njune zakonske zveze, dokazujejo pa ga pisni dogovor z dne 13.12.1979 in izpovedbe tožencev. Pri tem nepravilno interpretira v času sklenitve veljaven drugi odstavek 63. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki je za veljavnost pravnih poslov, ki jih zakonca sklepata med seboj, zahteval, da so overjena po sodniku. To zakonsko določilo je posebno obličnost (overitev pred sodnikom) predvidevalo izključno za posle med zakonci, ne pa za posle, ki jih po razvezi prejšnja zakonca sklepata med seboj (četudi glede premoženja, ki je bilo ustvarjeno v trajanju zakonske zveze). Pravni posel, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil sklenjen ustno, ni bil sklenjen v predpisani obliki, ker ni bil sklenjen pisno (455. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih za odsvojitev nepremičnine predvideva pisno obliko), druga obličnost pri njegovi sklenitvi pa ni bila potrebna, ker je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje posel sklenjen po razvezi zakonske zveze skleniteljev.

Napačna interpretacija materialnega določila ni privedla do napačne odločitve. Odločitev je nepravilna, ker je sodišče prve stopnje spregledalo, da sama sklenitev pravnega posla po v času sklenitve veljavnem Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ni privedla do prenosa lastninske pravice. Tretji toženec in P.V. sta delila skupno premoženje na ta način, da je tretji toženec svoj nedoločen delež na skupnem premoženju prenesel na P.V. Ker sta bila oba skupaj lastnika vsega premoženja (ni bilo drugih skupnih lastnikov) in ker za prispevek k njegovi ustvaritvi velja zakonska persumpcija, formalna nedoločenost deleža ni bila ovira za razpolaganje z njim; pogodbenika sta s prenosom želela doseči, da P. V. postane izključna lastnica nepremičnine parc. št. 682/7 k.o. V.. Prepoved iz 54. čl. ZZZDR zato na ta posel nima vpliva. Ni šlo za delitev, s katero bi pogodbenika nepremičnino razdelila v naravi, torej za pravni posel, v katerem bi pogodbenika obdržala v izključni lasti vsak svoj del nepremičnine, ustrezno njunemu deležu na skupnem premoženju. Šlo je za delitev skupnega nepremičnega premoženja na ta način, da le to v celoti preide v last enega od skupnih lastnikov, torej dejansko na strani I. V. za odsvojitev, na strani P.V. pa za pridobitev nepremičnega premoženja - za promet z določljivim deležem na skupnem premoženju. Za pridobiteljico je to izvedeni (in ne izvirni) način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (pridobitev od prednika). ZTLR je za pridobitev lastninske pravice na ta način poleg pridobitnega naslova (zavezovalnega pravnega posla) zahteval tudi pridobitni način. V 33. čl. je določal, da se na podlagi pravnega posla lastninska pravica pridobi šele z vpisom v javno zemljiško knjigo. Sedaj enako določa 49. čl. Stvarnopravnega zakonika. Sklenitev pravnega posla o delitvi nepremičnine v skupni lastnini, katerega vsebina je bila promet z nedoločenim deležem na skupni nepremičnini, torej še ni privedla do prenosa lastninske pravice. Prenos lastninske pravice bi bil izvršen šele z vknjižbo lastninske pravice P. V. na tretje toženčev nedoločen delež na skupnem premoženju; torej šele z vknjižbo v zemljiški knjigi, do katere pa ni prišlo.

Ker dogovorjena delitev ni bila zemljiškoknjižno realizirana, do prenosa stvarne pravice ni prišlo in ima tretji toženec še vedno nedoločen delež na skupnem premoženju – nepremičnini parc. št. 682/7 k.o. V.. Tožeča stranka je kot upnik na osnovi 1. odstavka 57. čl. ZZZDR legitimirana vložiti zahtevek za določitev deleža dolžnika – tretjega toženca na skupnem premoženju, ne pa tudi za določitev deležev ostalih dveh skupnih lastnikov (prve toženke in drugega toženca), ki nista dolžnika, dolžnica pa ni bila niti njuna pravna prednica P.V. Za določitev deležev prve toženke in drugega toženca na premoženju v skupni lastnini tožnik nima pravne podlage niti interesa, zato bi bil v tem obsegu zahtevek lahko zavržen. Taka odločitev bi bila za pritožnika manj ugodna od sprejete (zavrnitve), zato sodišče v tem delu sodbe ne spreminja.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da pravna podlaga terja postavitev oblikovalnega zahtevka. Sodna odločba spreminja razmerje strank oz. definira lastninski delež, ki do sedaj ni bil določen. Postavljeni zahtevek je mogoče šteti za oblikovalni, saj določno terja vzpostavitev solastninskega deleža do ½ za I. V.; res pa je, da bi bil bolj jasen, če bi vseboval besedno zvezo „določi se delež....“ Stvar materialnega procesnega vodstva bi bilo opozorilo na jasnejše in skladno s pravno podlago opredeljeno definiranje zahteva. Pomanjkljivo materialno procesno vodstvo na rezultat postopka ni imelo vpliva, saj postavljeni zahtevek dovolj določno postavlja zahtevo po vzpostavitvi tretjetoženčevega deleža na skupnem premoženju. Zahtevek za določitev lastninskega deleža I.V. na premoženju v skupni lastnini je utemeljen v celoti. Pravilno namreč opozarja pritožnica, da toženci zakonski presumpcij iz. 1. odstavka 59. čl. ZZZDR, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, niso oporekali.

Za zahtevo po izdaji zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere bi se v zemljiški knjigi vpisal ½ solastninski delež I.V. pri nepremičnini parc. št. 682/7 k.o. V., tožeča stranka nima niti dejanske niti pravne podlage, zato je v tem delu zahtevek utemeljeno zavrnjen. Solastninski delež I.V. na premoženju v skupni lastnini je določen s to sodbo. Uskladitev zemljiškoknjižnega stanja s to sodbo se izvede neposredno na podlagi sodbe. Pravna podlaga za vpis je 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, ki določa, da se vknjižba opravi na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj lastninske pravice.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je izpodbijana sodba spremenjena (358. čl ZPP).

Kadar pritožbeno sodišče sodno odločbo spremeni, odloči o stroških vsega postopka (165. čl. ZPP). Kriterij za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku (154. čl. ZPP). Velik del tožbenega zahtevka je bil sicer zavrnjen, vendar s tem delom niso nastali posebni stroški. Tožeča stranka je z zahtevkom, ki ga je utemeljevala (za ostali del zahtevka ni navajala niti dejanske niti pravne podlage), v celoti uspela, zato so ji toženci dolžni povrniti vse potrebne stroške postopka na prvi stopnji. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti sledeče stroške: sestava tožbe 500 točk po Odvetniški tarifi, prva pripravljalna vloga 500 točk, druga pripravljalna vloga 375 točk (tretja pripravljalna vloga ni bila potrebna), glavna obravnava 550 točk, zamuda pooblaščenca na poti 80 točk, poročilo stranki 50 točk, 2 % oz. 1 % materialni stroški 14.02 €, potni stroški pooblaščenca za pristop na narok iz Celja v Ljubljano in nazaj 42,78 €, 20 % DDV 200- €, sodna taksa za tožbo 159,77 €, sodna taksa za sodbo 159,77 €, skupaj 1.519,59 €.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je upravičena tudi do povrnitve polovice stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali s sestavo pritožbe v višini 625 točk in plačilom takse za pritožbo v višini 319,54 €. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti sledeče stroške pritožbenega postopka: sestava pritožbe 312 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialni stroški 2,86 €, 20 % DDV 29,20 €, sodna taksa za pritožbo 159,77 €, skupaj 335,04 €.