Jedro

Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Iz Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida izhaja, da so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekte, ki niso izrecno določeni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana tožniku kot imetniku trošarinskega dovoljenja in dovoljenja za pooblaščenega prejemnika določil obveznost plačila okoljske dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za september 2012 za 1.599.808 litrov plinskega olja za pogonski namen, v znesku 51.993,76 EUR, za 143.997 litrov neosvinčenega motornega bencina v znesku 4.319,91 EUR in 125.389 litrov neosvinčenega motornega vozila v znesku 3.761,67 EUR. Tožnik je dolžan plačati znesek dajatev v višini 60.075,34 EUR in obresti v višini 400,89 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe, sicer bo za plačilo obveznosti uveden postopek prisilne izterjave (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da stroški postopka niso bili priglašeni.

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi trošarinske kontrole pri tožniku med drugim preveril pravilnost obračunov okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju okoljska dajatev) za davčno obdobje september 2012. Prvostopenjski organ je 7. 8. 2013 izdal zapisnik o trošarinski kontroli, na katere je tožnik podal pripombe, ki pa jih organ ni upošteval. Tožnik je kot imetnik trošarinskega dovoljenja obračunal okoljsko dajatev za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida za 80.076.421 litrov plinskega olja za pogonski namen na obračunu okoljske dajatve za davčno obdobje september 2012 in na tem obračunu uveljavljal tudi vračilo okoljske dajatve za 5.502 litrov plinskega olja za pogonski namen. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ni obračunal okoljske dajatve za 1.594.306 litrov biodizla, ki je bil ob sprostitvi v porabo iz trošarinskega skladišča primešan k plinskemu olju za pogonski namen. Tako je v davčnem obdobju september 2012 za tožnika nastala obveznost za obračun okoljske dajatve za 1.594.306 litrov plinskega olja za pogonski namen, ki je bil sproščen v porabo iz trošarinskega skladišča v znesku 51.814,95 EUR.

Hkrati je carinski organ ugotovil, da tožnik ni imel zakonske podlage za vračilo okoljske dajatve za 5.502 litrov plinskega olja, ki ga je uveljavljal za davčno obdobje september 2012. Ugotovil je tudi, da je v davčnem obdobju september 2012 za tožnika nastala obveznost za obračun okoljske dajatve tudi za 113.364 litrov neosvinčenega motornega bencina, ki je bil sproščen v porabo iz trošarinskega skladišča, v znesku 3.400,92 EUR. Nadalje je ugotovil, da je v septembru 2012 za tožnika nastala obveznost za obračun okoljske dajatve tudi za 140.417 litrov biokomponente, vsebovane v neosvinčenem motornem bencinu, ki je bil sproščen v porabo iz trošarinskega skladišča, v znesku 4.212,51 EUR. Hkrati je carinski organ ugotovil, da tožnik ni imel zakonske podlage za vračilo okoljske dajatve za 3.580 litrov plinskega olja, ki ga je uveljavljal na obračunu okoljske dajatve za davčno obdobje september 2012 in za katero je nastala obveznost za obračun okoljske dajatve v višini 107,40 EUR. Carinski organ je še ugotovil, da je v davčnem obdobju september 2012 za tožnika nastala obveznost za obračun okoljske dajatve tudi za 12.025 litrov biokomponente, vsebovane v neosvinčenem motornem bencinu, ki je bil sproščen v promet, v znesku 360,75 EUR.

Carinski organ se sklicuje na Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), veljavno v obravnavanem obdobju, ki v 18. členu določa primere, v katerih nastane pravica do vračila vplačane okoljske dajatve. Med navedenimi primeri ni določeno, da bi pravica do vračila vplačane okoljske dajatve obstojala tudi zaradi vnosa blaga v trošarinsko skladišče. Prav tako tožnik nima pravice do oprostitve okoljske dajatve za energente, ki jim je dodano biogorivo, kot je to določeno za trošarine. V skladu s 54.c členom Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTtro), veljavnim v relevantnem obdobju, ima plačnik trošarine za energente, katerim je dodano biogorivo iz šestega odstavka 53. člena tega zakona ali izdelki iz tarifnih oznak od 1507 do 1518, 3824 90 55, 3824 90 80, 3824 90 85, 2201, 2853 00 10, 4401 in 4402, za katere je nastala trošarinska obveznost v skladu s 5. členom tega zakona, pravico do vračila plačane trošarine ali do oprostitve plačila trošarine sorazmerno deležu dodanega izdelka, vendar do največ 5 %. Slednje pa ne velja za okoljsko dajatev. Zato bi tožnik moral obračunati okoljsko dajatev za celotno količino energentov (neosvinčen motorni bencin z manj kot 98 oktanov, neosvinčen motorni bencin z 98 ali več oktanov in plinsko olje za pogonski namen), ki je bilo sproščeno v porabo v mesecu septembru 2012. Za vse obravnavane energente je v Prilogi 1 Uredbe določeno število enot obremenitve zaradi emisije CO2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ugotavlja, da tožnik kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali za gorivo, ki se pridobiva iz biomase, šteje vsako gorivo, ki je vsaj v delu iz biomase, ali pa mora biti v celoti pridobljeno iz biomase. Tožnik namreč odločbo izpodbija v delu, ki se nanaša na obračun okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva za plinsko olje oziroma neosvinčen motorni bencin, ki ustreza deležu dodane biokomponente. Drugostopenjski organ se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da za obravnavani primer ni predvidena možnost vračila okoljske dajatve v 18. členu Uredbe ter da tudi niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve na podlagi 2. točke 11. člena Uredbe.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Tožnik poudarja, da je prvostopenjski organ napačno tolmačil 11. člen Uredbe, ki v 2. točki prvega odstavka določa, da se okoljska dajatev ne plačuje za rabo trdnega, tekočega ali plinastega goriva, če se pridobiva iz biomase. Tožnik pojasnjuje, da je biomasa (v smislu 3. točke prvega odstavka 3. člena Uredbe) sestavni del biogoriva, kar pomeni, da biomasa v celoti tvori biogorivo. Na trg sprošča dve vrsti biogoriv: etanol (bioetanol) in metilester maščobnih kislin (biodizel). Meni, da se gorivo, ki ga daje tožnik na trg, pridobiva iz biomase in ga je treba uvrstiti med izjeme v smislu 2. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe, ki omogoča oprostitev plačila okoljske dajatve. Tožnik navaja, da daje na trg gorivo (npr. diesel), h kateremu je primešano biogorivo (npr. biodiesel), slednje pa je v 100 % deležu sestavljeno iz biomase. Uredba določa, da je zavezanec dolžan plačati okoljsko dajatev, ko se gorivo sprosti na trg oziroma ko se pridobi iz druge države članice oziroma uvozi iz tretje države, pri čemer se Uredba ne omejuje niti ne opredeli do načina, kako mora biti biogorivo dano na trg oziroma uvoženo ali pridobljeno. Ob navedenem je tako dovoljeno biogorivo sproščati na trg oziroma ga uvažati ali pridobivati tudi v obliki mešanice z mineralnim gorivom, pa se zanj v vsakem primeru uporabljajo določila prvega odstavka 11. člena Uredbe v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila okoljske dajatve za gorivo, pridobljeno iz biomase. Tožnik pojasnjuje, da problem pri uporabi Uredbe predstavlja Priloga 2, t.i. obrazec OBR-CO2, ki ne omogoča ločenega obračuna količine mineralnega goriva in količine biogoriva v mešanici z mineralnimi gorivi. Navedeni obrazec je tako v nasprotju z namenom zakonske in podzakonske ureditve. Slednjega je treba razlagati v skladu z 11. členom Uredbe. Tožnik je glede na opisano neskladnost k obračunu okoljske dajatve za posamezni mesec, vedno dodal pisno pojasnilo, v katerem je pojasnil kolikšna je bila skupna prodana količina mineralnega goriva in kolikšna je količina biogoriva. Sporočena količina goriva je tako ustrezala razliki med skupno količino mešanice in količino biogoriva v mešanici.

Tožnik zato v obravnavani zadevi kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je za potrebe Uredbe gorivo, ki se pridobiva iz biomase vsako gorivo, ki je vsaj v delu iz biomase, ali pa mora biti v celoti pridobljeno iz biomase. Meni, da je za odgovor na to vprašanje treba upoštevati problematiko te ureditve. Slovenija je na podlagi evropskih smernic leta 2010 sprejela Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010 – 2020 Slovenije (v nadaljevanju AN OVE), na katerem naj bi temeljil tudi Nacionalni energetski program (v nadaljevanju NEP). Za dva poglavitna ukrepa, s katerima naj bi Slovenija dosegla zastavljen cilj na področju prometa, ki je predmet te problematike, je AN OVE določil obvezni delež biogoriv od celotne količine goriva, danega na trg, za pogon motornih vozil in ukrepe na področju plačila trošarin za energente, ki jim je dodano biogorivo po določilih ZTro. Na slovenskem trgu čistih biogoriv skorajda ni. Biogoriva so torej na trgu prisotna predvsem v obliki dodatkov k mineralnim gorivom. Osnovni namen prvega odstavka 11. člena Uredbe je spodbujanje uporabe biogoriv oziroma goriv, ki se pridobivajo iz biomase. Z vidika vplivov na okolje je dejansko vseeno, kako se določeno biogorivo sprošča na trg, tj. ločeno ali v mešanici z mineralnimi gorivi. Direktive EU se obdavčitve mešanic biogoriv in mineralnih goriv ne dotikajo, vendar pa je stališče Evropske Komisije jasno, da biogoriva niso le tista goriva, ki se uporabljajo v svoji čisti obliki, temveč gre tudi za goriva, ki se uporabljajo v mešanicah z gorivi, ki niso iz obnovljivih virov. Tožnik povzema, da je Republika Slovenija skladno z evropskimi smernicami v svoj pravni red vnesla določila, ki spodbujajo uporabo biogoriv. Z Uredbo je med drugim za biogoriva določila oprostitev plačila okoljske dajatve, ki se mora sicer plačevati za izpuste CO2 pri zgorevanju goriv, pri čemer pa se Uredba ni jasno opredelila do oprostitve plačila okoljske dajatve za biogoriva, ki so sestavni del mešanice z mineralnimi gorivi. ZTro, ki je veljal v času obračuna okoljske dajatve, je določal posebno pravico do vračila oziroma oprostitve plačila trošarine za goriva, ki jim je v določenem deležu dodano biogorivo. Po mnenju tožnika ni ustreznega pravnega argumenta, zakaj bi bilo biogorivo, ki je sestavni del mešanice z mineralnimi gorivi, oproščeno trošarine, ne pa tudi okoljske dajatve. Oba predpisa zasledujeta isti cilj, to je pospeševanje uporabe biogoriv. Plačilo okoljske dajatve za celotno mešanico mineralnega goriva in biogoriva je v neskladju z namenom Uredbe. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku in ga oprosti obveznosti plačila okoljske dajatve za mesec september 2012 za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, v skupnem znesku 60.075,34 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki pa naj naloži, da je dolžna navedeni znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi vrniti tožniku ter mu povrniti tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: V zadevi je sporna obveznost plačila okoljske dajatve za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida, ki je naložena tožniku za september 2012, za tekoča goriva: plinsko olje in motorni bencin. Dolžnost plačila te dajatve temelji na 112. členu Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki določa, da je dolžan povzročitelj onesnaževanja plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja (prvi odstavek 112. člena ZVO-1). Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi (tretji odstavek 112. člena ZVO-1). Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja (četrti odstavek 112. člena ZVO-1). Vlada je to storila z Uredbo.

Glede na 18. člen tedaj veljavne Uredbe ima pravico do vračila vplačane okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva: 1) pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik za gorivo, ki ga iznese v druge države članice EU ali izvozi, če dokaže, da je bila okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriva plačana in je bilo gorivo izneseno z območja RS ali izvoženo iz območja EU; 2) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je upravljavec naprave za soproizvodnjo toplote in električne energije in je porabil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 3) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je upravljavec naprave, za katero je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja, pa ni energetsko intenzivno podjetje in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 4) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je sklenil z ministrstvom pogodbo o zmanjševanju zraka z emisijo ogljikovega dioksida in je nabavil gorivo, za katero je bila okoljska dajatev že plačana; 5) zavezanec iz prvega odstavka 12. člena te Uredbe, ki je pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca, skladno z določbami 15. člena te Uredbe, in gorivo uporablja za namene iz 4. točke prvega odstavka 11. člena te Uredbe in je zanj ob nabavi plačal okoljsko dajatev zaradi izgorevanja goriva.

Iz zgoraj citiranih določb 18. člena Uredbe izhaja, da so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekte, ki niso izrecno določeni. Zato je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da v obravnavani ne gre za primer iz 18. člena Uredbe. Pravilen pa je tudi zaključek obeh organov, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da se tožnika oprosti plačila okoljske dajatve na podlagi 11. člena tedaj veljavne Uredbe. Iz slednjega izhaja, da se okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriv ne plačuje za rabo: 1. biomase za ogrevanje; 2. trdega, tekočega ali plinastega goriva, če se pridobiva iz biomase; 3. živalskega stranskega proizvoda kot goriva; 4. goriva v napravi, za katerega je upravljavec pridobil dovoljenje za oproščenega proizvajalca v skladu s to uredbo; 5. energentov za kemično redukcijo ali rabo v elektrolitskih in metalurških procesih. Tožnik se sklicuje na 2. točko 11. člena Uredbe, po kateri se okoljska dajatev zaradi zgorevanja goriv ne plačuje za gorivo, če se pridobiva iz biomase. Meni, da bi moral biti na podlagi navedene določbe oproščen plačila okoljske dajatve v delu, v katerem je omenjenim energentom dodano biogorivo. Pri tem tožnik sicer sam ugotavlja, da se Uredba ni jasno opredelila do oprostitve plačila okoljske dajatve za biogoriva, ki so sestavni del mešanice z mineralnimi gorivi. Vendar se sklicuje na ZTro, veljaven v relevantnem obdobju, ki je določal pravico do vračila oziroma oprostitve plačila trošarine za goriva, ki jim je v določenem deležu dodano biogorivo ter na namen ureditve obravnavane problematike.

Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni. Kot že pojasnjeno, so v Uredbi subjekti in primeri, v katerih obstoja pravica do vračila ali oprostitve plačila okoljske dajatve, taksativno navedeni. Med temi primeri ni naveden obravnavani primer. Glede na dejstvo, da gre za ugodnost, je treba takšne določbe razlagati ozko. Navedene določbe zato po presoji sodišča ne puščajo prostora za kakršnekoli drugačne interpretacije. Zato tudi ni mogoče izhajati iz namena ureditve obravnavane problematike, na kar se sklicuje tožnik. Razlaga 2. točke 11. člena Uredbe na način, kot to predlaga tožnik, bi po presoji sodišča presegla dopustnost razlage predpisa ter bi posegla v načelo določenosti v pravu. Pravne podlage pa tudi nima sklicevanje tožnika na analogijo ureditve vračila okoljske dajatve z vračilom trošarine po ZTro, saj gre za dva specialna predpisa.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.