Jedro

Oddaja vozila v najem (rent-a-car) ne predstavlja podlage za prehod odgovornosti po 1. odst. 176. čl. ZOR (ko namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo). Najemnik v najem vzetega vozila ni obratovalec, ker ne gre za trajen odnos. Zato je za morebitno škodo, ki nastane med najemom takega vozila, odgovoren tisti, ki vozila oddaja v najem.

Izrek

Ob reševanju pritožbe drugotožene stranke se izpodbijana sodba glede drugotožene stranke delno spremeni tako, da se določena odškodnina v znesku 10.780.000,00 SIT zniža na 7.980.000,00 SIT, zakonite zamudne obresti od zneska 10.500.000,00 SIT pa znižajo na 7.700.000,00 SIT (samo glede drugotožene stranke). Sicer pa se v preostalem delu pritožba drugotožene stranke kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugo in tretjetoženi stranki naložilo, da solidarno plačata tožeči stranki znesek 10.780.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 10.500.000,00 SIT od 30.9.1996 do plačila in od zneska 280.000,00 SIT od 29.10.1991 dalje do plačila. Drugo in tretjetoženi stranki je sodišče še naložilo, da tožeči stranki povrneta pravdne stroške v znesku 294.300,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Tožnico je oprosilo plačila sodnih taks, tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko Slovenski zavarovalni biro iz Ljubljane pa v celoti zavrnilo. Hkrati je še odločilo, da tožeča stranka prvotoženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 13.280,00 SIT.

Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo pritožuje drugotožena stranka s predlogom ustrezne spremembe izpodbijane sodbe oziroma podrejeno razveljavitve zadeve in vrnitve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Drugotožena stranka v pritožbi meni, da kot lastnik vozila ne more biti odgovorna za nezgodo, ki jo je povzročil najemnik le-tega. S tem, ko je drugotožena stranka oddala vozilo v najem, je izgubila status imetnika vozila. Imetnik vozila je v smislu dikcije ZOR tedaj postal S. M., ki je z drugotoženo stranko sklenil pogodbo o najemu vozila (2. odst. 174. člena ZOR). Če pa bi sodišče ocenilo, da je drugotoženo stranko vendarle šteti za imetnika vozila, je upoštevati določbo 1. odst. 176. člena ZOR, iz katere izhaja, da namesto imetnika stvari odgovarja tisti, ki mu je bila stvar zaupana v uporabo. Lastnik vozila, ki je bilo s pogodbo oddano v najem, torej ne odgovarja za škodo, ki jo tretjim povzroči najemnik vozila. Po prepričanju drugotožene stranke je pomembno to, da lastnik s tem, ko je stvar izročil drugi osebi, ki je s tem pridobila tudi posest nad njo, stvari nima več v oblasti, nima več nadzora nad njo in njeno pravilno uporabo. Zato ZOR strogo loči med navedenima institutoma.

Drugotožena stranka se pritožuje zoper napadeno sodbo tudi iz razlogov odgovornosti po višini prisojene odškodnine. Sodišče bi pri tem moralo upoštevati tako materialno stanje oškodovanke, kot tudi materialno stanje zavezanca za plačilo odškodnine. Tožnica je brezposelna in tedaj navajena na nižji standard življenja. Zato bi ji morala že nižja odškodnina pomeniti ustrezno satisfakcijo. Teh okoliščin pa sodišče pri razsojanju sploh ni upoštevalo. Nesorazmerno visoka odškodnina je razvidna tudi iz okoliščine, da je tožnica v isti zadevi za isto nepremoženjsko škodo le en mesec pred napadeno sodbo s tožbo zahtevala od drugotožene stranke znesek 145.000 hrvaških kun, kar je enakovredno približno 3.600.000,00 SIT in je tedaj očitno, da so njena pričakovanja glede višine odškodnine povsem drugačna.

Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa je moralo po uradni dolžnosti zaradi pravilne uporabe materialnega prava ob reševanju pritožbe drugotožene stranke izpodbijano sodbo delno (samo glede drugotožene stranke) spremeniti.

Ob dejstvu, da je bila tožnica poškodovana kot sopotnica v prometni nesreči premikajočih se motornih vozil in ji imetniki motornih vozil na podlagi 4. odst. 178. člena ZOR za škodo odgovarjajo objektivno in solidarno, drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da kot lastnik vozila ne more biti odgovorna za nezgodo, ki jo je povzročil najemnik vozila. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, se drugotožena stranka z oddajo vozila v najem ne more razrešiti svoje odgovornosti za nastalo škodo, nastalo med najemom tega vozila, ker ne gre za trajni odnos med najemnikom in najemodajalcem. Oddaja vozila v najem (rent-a-car) ne predstavlja podlage za prehod odgovornosti po 1. odst. 176. člena ZOR (ko namesto imetnika stvari odgovarja, enako kot on, tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo). Najemnik v najem vzetega vozila ni obratovalec, ker ne gre za trajen odnos, zaradi česar je za morebitno škodo, ki nastane med najemom takega vozila, odgovoren tisti, ki vozila oddaja v najem (tako tudi Cigoj, Obligacijska razmerja - Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 1978, stran 660 in tam citirana sodna praksa). Prav tako so zgrešene in neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tako materialno stanje oškodovanke, kot tudi materialno stanje zavezanca za plačilo odškodnine. Drugotožena stranka je pravna oseba.

Premoženjsko stanje tistega, ki odgovarja drugemu za povzročeno nepremoženjsko škodo se kot socialna kategorija (1. odst. 191. člena ZOR) upošteva samo v primeru, ko bi on sam zaradi plačila odškodnine prišel v socialno stisko in bi bil s tem ogrožen njegov socialni položaj oziroma njegova socialna stabilnost. Zato se slabe gmotne razmere odškodninsko odgovorne pravne osebe ne upoštevajo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo (Poročilo o sodni praksi VSS št. 2/86, stran 26, sklep št. 18). Upoštevanje gmotnih razmer oškodovanke pri določanju denarne odškodnine za negmotno škodo pa bi predstavljalo kršitev določb 1. odst. 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za negmotno škodo, kajti upoštevanje gmotnih razmer oškodovanca je v popolnem nasprotju s temeljno predpostavko pri določanju denarne odškodnine za negmotno škodo, to je pravičnostjo denarne odškodnine. Pritožba drugotožene stranke tako ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče, ki po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. člena ZPP), pa je ob obravnavanju pritožbe drugotožene stranke ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice, ko je za navedene bolečine tožnici prisodilo 5.500.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino ter za strah, ko je za primaren in sekundaren strah tožnici prisodilo znesek 2.500.000,00 SIT kot pravično denarno odškodnino. Je pa to pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le glede drugotožene stranke, kajti izpodbojana sodba je zoper tretjetoženo stranko pravnomočna. Po oceni pritožbenega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice 4.200.000,00 SIT, upoštevajoč zmanjšanost tožničinih življenjskih sposobnosti po oceni izvedenca za skupno 35% ter intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki jih tožnica zaradi tega trpi in bo trpela v bodoče, mladost tožnice ter da je tožnica zaradi posledic prometne nezgode morala spremeniti način življenja in se odpovedati določenim življenjskim ambicijam, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Za primarni in sekundarni strah pa znaša po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina 1.000.000,00 SIT, upoštevajoč pri tem ugotovljeno stopnjo in intenzivnost ter trajanje tako primarnega, kot tudi sekundarnega strahu. Skupno določeno odškodnino je tako pritožbeno sodišče znižalo za 2.800.000,00 SIT (odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice je nižja za 1.300.000,00 SIT, za strah pa nižja za 1.500.000,00 SIT), in sicer le glede drugotožene stranke, na podlagi 4. točke 373. člena ZPP.

Glede na neutemeljenost pritožbe drugotožene stranke, le-ta do pravdnih stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena ZPP).