Jedro

Že po splošnem določilu 28. člena ZUKZ se v razmerjih z mednarodnim elementom za nepogodbeno odškodninsko obveznost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pa pravo kraja, kjer je nastopila škodna posledica; po posebnih predpisih Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur.list SFRJ, št. 26/76 - dodatek), pa je v 3. členu (v zvezi s prvim členom) posebej predvidena uporaba zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča.

Izrek

Reviziji tožeče in drugotožene stranke se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita v izpodbijanih delih, to je v razmerju tožeče stranke proti drugotoženi stranki, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. razsodilo, da morata drugotožena in tretjetožena stranka nerazdelno plačati tožnici 10,780.000,00 tolarjev odškodnine, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 10.500,00 tolarjev od 30.9.1996 dalje in od zneska 280.000,00 tolarjev od 29.10.1991 dalje, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 294.300,00 tolarjev. Višji tožbeni zahtevek proti drugotoženi in proti tretji toženi stranki je zavrnilo. Pod II. je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki in tožnici naložilo, da ji mora povrniti 13.280,00 tolarjev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana na M. dne 14.9.1991, zato prvotožena stranka ni odgovorna za škodo. Kljub temu je sodilo o odgovornosti drugo in tretje tožene stranke in je uporabilo slovensko pravo, ker je bila tožnica hudo telesno poškodovana in je trpela ter še trpi škodo v Sloveniji. Ker je drugotožena stranka lastnica avtomobila, s katerim je bila poškodovana tožnica, pri tretji toženi stranki pa je bilo to vozilo zavarovano, je tožnici priznalo vso zahtevano premoženjsko škodo v znesku 280.000,00 tolarjev, zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo pa le deloma. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je prisodilo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2,000.000,00 tolarjev, za strah 2,500.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5,500.000,00 tolarjev in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1,000.000,00 tolarjev.

Po pritožbi drugotožene stranke je sodišče druge stopnje samo glede drugotožene stranke delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je odškodnino znižalo na 7,980.000,00 tolarjev in je zamudne obresti, ki so določene v zakonu, od zneska 10,500.000,00 tolarjev znižalo na 7,700.000,00 tolarjev. Za 2,800.000,00 tolarjev nižjo odškodnino za nepremoženjsko škodo je prisodilo zato, ker je znižalo pravično odškodnino za strah na 1,000.000,00 tolarjev (namesto 2,500.000,00 tolarjev) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 4,200.000,00 tolarjev (namesto prisojenih 5,500.000,00 tolarjev). Tako je bil odškodninski zahtevek proti prvotoženi stranki pravnomočno zavrnjen, odškodninski zahtevek proti drugotoženi stranki je postal pravnomočen za 7,980.000,00 tolarjev, tretjetožena stranka pa mora plačati tožnici skupaj z drugotoženo stranko nerazdelno 7,980.000,00 tolarjev, sama pa še odškodnino do zneska 10,780.000,00 tolarjev.

Proti sodbi pritožbenega sodišča sta, v zvezi s prvo sodbo, pravočasno vložili revizijo tožeča stranka in drugotožena stranka.

Tožnica vlaga revizijo zaradi 2,800.000,00 tolarjev, kolikor je pritožbeno sodišče znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo in za obresti, ki jih mora plačati drugotožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog nepravilne in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče upoštevalo, da so tožničine splošne življenjske sposobnosti prizadete za 35 odstotkov, toda pri tem je pozabilo (sodišče prve stopnje pa je to upoštevalo), da je glede na tabele invalidnosti podana 45 odstotna invalidnost zaradi trajne izgube vranice, posledice poškodb jeter in kostno zaceljenih prelomov več reber. Tudi znižanje odškodnine za primarni in sekundarni strah ni pravilno, saj je sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnice in njene matere pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine. Glede na to tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter vzpostavitev stanja po prvi sodbi.

Drugotožena stranka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb po 13. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga ugoditev reviziji in spremembo sodbe, tako da se zavrne tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. Ne strinja se z razlogi nižjih sodišč, češ da oddaja vozila v najem ne predstavlja trajnega odnosa med najemnikom in najemodajalcem, zaradi česar ni podlage za prehod odgovornosti po prvem odstavku 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po njenem je obveznost najemodajalca samo v tem, da najemniku izroči brezhibno vozilo, brez napak, ki bi lahko povzročile nesrečo. Ker je v danem primeru zakrivil nesrečo najemnik, drugotoženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti. Dodaja, da je višje sodišče pri odločanju upoštevalo zastarelo sodno prakso in sicer sodbo VS Hrvaške iz leta 1970, namesto njegovi kasnejši sodbi opr. št. II Rev 4/91 in VS Rev 2131/90, po katerih najemnik motornega vozila objektivno odgovarja za škodo. Po mnenju revidentke bi bilo treba pri odločanju o višini denarne odškodnine po določilu prvega in drugega odstavka 200. člena ZOR upoštevati tudi gmotne razmere oškodovanke, saj premožni osebi določen denarni znesek daje manjšo satisfakcijo kot osebi, ki je manj premožna. Bistveno kršitev po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa vidi v izreku pritožb sodišča, da se zakonite zamudne obresti od zneska 10,500.000,00 tolarjev znižajo na 7,700.000,00 tolarjev in izvaja, da so doslej natekle obresti nižje od 7,700.000,00 tolarjev. Upira se tudi uporabi slovenskega prava, ker se je nesreča zgodila na Madžarskem, drugo in tretje tožena stranka pa sta tuji pravni osebi. Prav tako je vprašljiva pristojnost slovenskega sodišča, saj škoda ni nastala na ozemlju Republike Slovenije (53. člen Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ZVKZ, Ur. list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), proti prvotoženi stranki je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, drugo in tretjetoženi stranki pa sta tuji pravni osebi. Na koncu dodaja, da ni razumljiva odločitev višjega sodišča, ki je zavrnilo povrnitev pritožbenih stroškov, čeprav je drugotožena stranka deloma uspela s pritožbo.

Reviziji sta bili vročeni toženim strankam, oziroma tožeči stranki, ki nanju niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji sta utemeljeni.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo očita drugotožena stranka zaradi tega, ker naj ne bi bil razumljiv izrek drugostopenjske sodbe, ni podana. Če jo vsebinsko povežemo s prvostopenjsko sodbo, na katero se nanaša, potem je jasno, da gre za spremembo glavnice z 10,780.000,00 tolarjev na 7,980.000,00 tolarjev, ker je sodišče pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo z 10,500.000,00 tolarjev na 7,700.000,00 tolarjev in je novi glavnici ustrezno prilagodilo obresti, ki tečejo od 30.9.1996 dalje, ter ni izračunavalo obresti, kot to razume drugotožena stranka in je mogoče razumeti samo v primeru, če se bere izrek sodbe sodišča druge stopnje brez prve sodbe, na katero se nanaša. V zvezi z revizijo drugotožene stranke, ki se nanaša na pristojnost celotnega sodnega sistema Republike Slovenije v razmerju do sodnih sistemov drugih držav, je treba ugotoviti, da določa 53. člen ZUKZ pristojnost slovenskih sodišč za vodenje postopka o nepogodbeni odškodninski obveznosti v dveh primerih: če je škoda nastala na slovenskem ozemlju, ali če velja pristojnost po določilu 46., 50., 51. ali 52. člena ZUKZ. Kraj nastanka škode ne smemo preširoko razlagati (primerjaj tudi 30. člen osnutka predloga Zakona o zasebnem pravu in postopku, ZMZPP, objavljenem v Poročevalcu št. 16/99, stran 25), zato v konkretnem primeru ta ne napotuje na pristojnost slovenskega sodišča. Toda v danem primeru je podana pristojnost v zvezi z določilom 50. člena ZUKZ, ki omogoča pristojnost slovenskega sodišča tudi tedaj, če toženec v to privoli. Po določilu 50. člena ZUKZ ni potreben izrecen pristanek toženca, marveč zadošča, da v odgovoru na tožbo ni izpodbijal pristojnosti in se je spustil v obravnavanje. V konkretnem sporu drugotožena stranka ni ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča niti na naroku dne 9.9.1996, niti v odgovoru na tožbo, ki je prispel na sodišče 18.9.1996. Utemeljen pa je očitek drugotožene stranke, češ da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo. Že po splošnem določilu 28. člena ZUKZ se v razmerjih z mednarodnim elementom za nepogodbeno odškodninsko obveznost uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, ali pa pravo kraja, kjer je nastopila škodna posledica; po posebnih predpisih haaške Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur. list SFRJ, št. 26/76 - dodatek), pa je v 3. členu (v zvezi s prvim členom) posebej predvidena uporaba zakonodaje države, v kateri se je pripetila nesreča. V 4. členu so sicer predvidene izjeme, če gre za nesrečo enega samega vozila, toda kazenski sodbi, ki ju je pregledalo sodišče prve stopnje, ne kažeta, da bi šlo za tak primer.

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje presojali sporno razmerje med tožnico in drugotoženo stranko po določilih slovenskega materialnega prava, sta utemeljeni njuni reviziji. Sodišče bo moralo v skladu z določilom 13. člena ZUKZ po uradni dolžnosti ali s pomočjo strank v postopku najprej ugotoviti vsebino tujega prava v zvezi z odgovornostjo drugotožene stranke in glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, nato pa bo moralo s tujim pravom primerjati dejansko stanje, ki ga bo treba prav tako še ugotoviti. Glede na to je revizijsko sodišče po določilu 395. člena ZPP ugodilo revizijama in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, kolikor se nanašata na drugotoženo stranko.

Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o glavni stvari, naj pri odločanju o pravdnih stroških upošteva tudi revizijske stroške, saj je revizijsko sodišče to odločitev pridržalo po določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.