Jedro

Ker je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom kompenzacije, premoženjska korist tožene stranke ni bila v prejetem blagu temveč v znesku s pobotom zaprte nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke. Zato je tožena stranka dolžna v stečajno maso prijaviti za pobot ustvarjeno denarno terjatev.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in tožene stranke se delno ugodi, delno pa se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: Ugodi se primarnemu tožbenemu zahtevku, ki glasi: ugotovi se, da sta: prodajna pogodba na podlagi katere je A. d.o.o., H. c. ..., Ž., toženi stranki C., podjetje za inženiring in trgovino d.o.o., C. A. B. ..., L., izdala račun št. ... z dne 3.10.2007 ter kompenzacija z dne 3.10.2007 za znesek 30.929,90 EUR brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti v stečajno maso znesek 31.638,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2007 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 4.560,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.194,58 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: “Ugotovi se, da sta: - prodajna pogodba, na podlagi katere je A. d.o.o., H. c. ..., Ž., toženi stranki C., podjetje za inženiring in trgovino d.o.o., C. A. B. ..., L. izdala račun št. ... z dne 3.10.2007 ter - kompenzacija z dne 3.10.2007 za znesek 30.929,90 € brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti v stečajno maso znesek 31.638,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.10.2007 dalje do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 1. stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.” se zavrne; II.1. Ugodi se tožbenemu zahtevku tožeče stranke in se ugotovi, da sta: - prodajna pogodba, na podlagi katere je A. d.o.o., H. c. ..., Ž., toženi stranki C., podjetje za inženiring in trgovino d.o.o., C. A. B. ..., L. izdala račun št. … z dne 3.10.2007 ter - kompenzacija z dne 3.10.2007 za znesek 30.929,90 € brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. II.2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v stečajno maso vrniti blago, in sicer: ročni paletnik, ročni paletnik,viličar primat bhv 1251, čistilni stroj hakomatic b 450, vitrina hladilna stenska, vitrina hladilna stenska, vitrina hladilna stenska, vitrina hladilna stenska, vitrina hladilna stenska, vitrina hladilna stenska, duo garderobna omarica, duo garderobna omarica, duo garderobna omarica, duo garderobna omarica, pult blagajniški, pult blagajniški, pult blagajniški, pletena košara, pletena košara,pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, pletena košara, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 30 di 10 kom, police trgovinske 40 di 10 kom, police trgovinske 40 di 10 kom, police trgovinske 40 di 10 kom, police trgovinske 40 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom,police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, olice trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom,police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom,police trgovinske 60 di 10 kom, police trgovinske 60 di 10 kom, polica trgovinska 30/80 10 kom, polica trgovinska 30/80 3 kom, zaboj leseni sadje zelenjava, zaboj leseni sadje zelenjava, zaboj leseni sadje zelenjava, zaboj leseni sadje zelenjava, zaboj leseni sadje zelenjava in znesek 708,10 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2008 dalje, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe; II.3. tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 708,10 € od 04.10.2007 do 08.07.2008, se zavrne; III. tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.560,68 € v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka, vse pod izvršbo.

Zoper to sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pravočasni pritožbi obe pravdni stranki.

Tožeča strankaizpodbija sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in v izreku o stroških, kolikor ji sodišče prve stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni prisodilo. Tožeča stranka torej izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev neučinkovitosti prodajne pogodbe med tožečo in toženo stranko, na podlagi katere je tožeča stranka izdala račun št. ... z dne 3.10.2007 in kompenzacije z dne 3.10.2007 za znesek 30.929,90 eur v razmerju do stečajne mase zlasti v delu, v katerem je zavrnilo posledični dajatveni zahtevek tožeče stranke na plačilo 31.638,00 eur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2007 dalje do plačila. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP), nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da s sodbo ugotovi, da sta prodajna pogodba na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. ... z dne 3.7.2007 ter kompenzacija z dne 3.10.2007 za znesek 30.929,90 EUR brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti v stečajno maso znesek 31.638,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2007 dalje do plačila. Predlaga torej, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primarno postavljenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naloži v plačilo vse doslej nastale in priglašene kakor tudi pritožbene stroške tožeče stranke.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerimi je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke ter povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila tudi na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke je delno, kolikor izpodbija odločitev o glavni stvari utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku razen glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 708,10 EUR od 4.10.2007 do 8.7.2008 (tč. ...). Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta enaka v prvem delu, ki glasi na ugotovitev, da sta prodajna pogodba in na njeni osnovi izdani račun in kompenzacija za znesek 30.929,90 EUR brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Razlikujeta pa se v nadaljnjem posledičnem dajatvenem zahtevku, saj je predmet tega v primarnem tožbenem zahtevku vračilo zneska 31.638,00 EUR po prodajni pogodbi oz. na njej izdanem računu (30.929,90 EUR in 708,10 EUR), torej plačilo premoženjske koristi v denarju v stečajno maso, podredni tožbeni zahtevek pa vračilo blaga (naravna restitucija) in plačilo zneska 708,10 EUR s pripadki.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta brez pravnega učinka proti stečajni masi prodajna pogodba na podlagi katere je tožeča stranka izdala toženi stranki račun za znesek 31.638,00 EUR ter kompenzacija za znesek 30.929,90 EUR, ki sta jo nato izvedli pravdni stranki ter kot materialnopravno podlago navedlo določilo čl. 125 zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). V posledici takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da je nastala pravna posledica zahtevati vrnitev tistega, kar je oseba v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno, z izpodbitim pravnim dejanjem prejela. Ob ugotovitvi, da je prejela blago (po računu tožeče stranke) in da je vrnitev tega mogoča, je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo denarne vrednosti prejetega blaga in je toženi stranki naložilo vrnitev blaga (po računu) in plačilo zneska 708,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna, na kar je opozorilo pritožbeno sodišče že v svojem sklepu Cpg 85/2009 z dne 14.10.2009, vendar pa sodišče prve stopnje na stališče pritožbenega sodišča ni vezano, zato je smelo v ponovljenem sojenju odločiti drugače in s tem po tožeči stranki očitane kršitve določbe čl. 362 ZPP še ni zagrešilo. Ta bi bila storjena le, če sodišče prve stopnje ne bi opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj na katera je opozorilo višje sodišče v svojem sklepu.

Odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z obrazložitvijo tako, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato tudi kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP v postopku na prvi stopnji ni bila storjena.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvah; da je tožeča stranka dolgovala toženi stranki za dobavljena živila v letu 2007 znesek 30.929,90 eur, da je bila med pravdnima strankama sklenjena prodajna pogodba na osnovi katere je tožeča stranka toženi stranki izročila dogovorjena osnovna sredstva v vrednosti 31.638,00 eur in zanje toženi stranki izstavila račun v navedeni vrednosti, tožena stranka pa tega ni plačala v denarju, temveč sta se terjatvi pravdnih strank pobotali v znesku 30.929,90 eur, razlika v znesku 708,10 eur, za kolikor je bila vrednost po toženi stranki prejetega blaga večja od dolga tožeče stranke toženi stranki, pa je ostala tožeči stranki neporavnana, da tak način poravnave obveznosti ni bil med pravdnima strankama običajen in je bil dogovorjen potem, ko je bilo očitno, da obveznosti na prvotno dogovorjeni način tožeče stranke ne bo mogoče izpolniti, da je tožena stranka na ta način prejela 100 % poplačilo svoje terjatve in je privilegirana v primerjavi z ostalimi upniki, ki zaradi majhne stečajne mase ne bodo poplačani, da je bilo izpodbijano pravno dejanje (prodajna pogodba in kompenzacija) izvedeno v mesecu oktobru 2007, tik preden je bil vložen predlog za prisilno poravnavo, upoštevaje določilo čl. 125 ZPPSL, pravilno zaključilo, da je izpodbijano pravno dejanje (prodajna pogodba na podlagi katere je bil izdan račun za blago prodano toženi stranki in izvršena kompenzacija) brez učinka proti stečajni masi (čl. 130/I ZPPSL).

Pravilno je zaključilo, da je na podlagi določila II. odst. 130. čl. ZPPSL oseba v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbijanega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Toda, kot je obrazložilo pritožbeno sodišče že v svojem sklepu z dne 14.10.2009 opr. št. Cpg 85/2009, premoženjska korist tožene stranke ni bila v prejetem blagu, temveč v znesku s pobotom zaprte nasprotne terjatve tožene stranke do tožeče stranke, zato ji je tožena stranka dolžna v stečajno maso vrniti za pobot ustvarjeno denarno terjatev, torej terjatev po računu za blago, saj le slednja predstavlja pridobljeno premoženjsko korist tožene stranke iz izpodbitega pravnega dejanja.

Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je šlo pri celotni obravnavani transakciji le za eno materialnopravno dejanje – za plačilo denarne obveznosti tožeče stranke z izročitvijo blaga, torej za nadomestno izpolnitev iz 283. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem pa je zanemarilo, da je bila izročitev blaga izvršena z izključnim namenom, da se ustvarijo pogoji za pobot, da se torej s prodajo ustvari nasprotna denarna terjatev tožeče stranke, ki jo je bilo mogoče pobotati s prej obstoječo denarno terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, saj se, kot pravilno pritožbeno navaja tožeča stranka, po določbi čl. 311 OZ lahko pobotata le nasprotni terjatvi, ki glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in sta obe zapadli.

Ker je bila predmet izpodbijanja tudi kompenzacija, pri čemer je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila prodajna pogodba sklenjena z namenom kompenzacije, je pritrditi stališču tožeče stranke, da je v primeru izpodbitega pravnega dejanja, ki zajema tudi kompenzacijo, v stečajno maso vrniti za potrebe pobota ustvarjeno denarno terjatev. Le-ta in ne izročeno blago po računu, je toženi stranki omogočila likvidacijo terjatve do tožeče stranke. Prav ta za potrebe pobota ustvarjena denarna terjatev predstavlja premoženjsko korist tožene stranke iz II. odst. 130. čl. ZPPSL, ki jo je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša s tožečo stranko, da tožena stranka v tem primeru ne bo v neenakopravnem položaju ali na slabšem kot bi bila pri naturalni restituciji, saj je pridobila blago glede katerega je sama soglašala, svobodno se je dogovorila za ceno blaga in to blago bo tudi obdržala. Poleg tega pa je potrebno imeti v vidu tudi namen stečajnega postopka, ki je v unovčenju stečajne mase in v poplačilu upnikov, kakor tudi dejstvo, da je bila izročitev blaga toženi stranki opravljena v letu 2007 in da se to blago nahaja v tujini in bi bilo vračilo tega nedvomno za tožečo stranko tudi neekonomično.

Pritožba tožeče stranke se tako pokaže za utemeljeno in je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, tožeča stranka upravičena do vračila denarnega zneska iz izpodbitega pravnega posla v višini 31.638,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2007 dalje do plačila kot je to določeno v čl. 193 OZ. Tožena stranka je dolžna plačati zakonske zamudne obresti za čas od pridobitve koristi upoštevaje pri tem posebnosti obogatitvenega zahtevka v primeru izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, da je pridobitelj, ko je prejel korist, vedel, da je prejel nekaj do česar zaradi specifičnega položaja dolžnika ni bil več upravičen.

Pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena kolikor z njo tožeča stranka uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (z dne 2.4.2009). Teh sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno ni priznalo, saj stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, ker odgovor ni prispeval k lažji razjasnitvi zadeve (čl. 155 ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožba tožene stranke je delno, kolikor izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem dajatvenem delu, to je glede plačila zneska 708,10 EUR s pp (tč. II.2) utemeljena.

Pritožba ima prav ko navaja, da v primeru vračila blaga, ki je bilo predmet prodajne pogodbe (in je bilo zaračunano z računom tožeče stranke) v vrednosti 31.638,00 EUR sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage še za plačilo zneska 708,10 EUR. Navedeni znesek namreč predstavlja razliko med terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke v znesku 30.929,90 EUR in nasprotno terjatvijo tožeče stranke do tožene stranke po prodajni pogodbi oz. računu za prodano blago v znesku 31.638,00 EUR. Ker sta bili medsebojni terjatvi poravnani s kompenzacijo do zneska 30.929,90 EUR, predstavlja znesek 708,10 EUR neporavnano terjatev tožeče stranke do tožene stranke, saj je ta po prodajni pogodbi ostala v tem znesku neporavnana. V kolikor bi vzdržala odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna zaradi izpodbitega pravnega posla (prodajne pogodbe in kompenzacije) vrniti s prodajno pogodbo pridobljeno blago, potem terjatev tožeče stranke na plačilo zneska 708,10 EUR dejansko ne bi obstajala. Toda po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso tožeče stranke pridobljeno premoženjsko korist iz izpodbite prodajne pogodbe in kompenzacije v denarju, kot je to navedeno že zgoraj v obrazložitvi k pritožbi tožeče stranke.

Pri tem pa v pritožbi ponovljenim navedbam tožene stranke, da ta lesenih zabojev ni nikoli prejela pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožeča stranka je blago izročeno toženi stranki zaračunala z vtoževanim računom (priloga … v spisu). V tem računu je blago specificirano po vrsti, količini in znesku in tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je kaj od tega blaga ni bilo izročeno. Ker je blago v računu specificirano je več kot očitno, da račun nadomešča dobavnico. Sodišče prve stopnje pa je na osnovi s strani tožene stranke predloženega fax sporočila (priloga ... spisa) in dokazne ocene izpovedbe zaslišanih prič – oseb zaposlenih pri tožeči stranki, v katere pravilnost pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti, utemeljeno zaključilo, da reklamacije oz. neizdobave lesenih zabojev, tožena stranka ni dokazala. Dokazno breme za trditve tožene stranke da od na računu tožeče stranke specificiranega blaga lesenih zabojev za zelenjavo ni prejela in da je na to tožečo stranko oz. njenega direktorja opozorila, pa je bilo na toženi stranki in ne na tožeči stranki, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Tega, da leseni zaboji za zelenjavo toženi stranki ne bi bili izročeni, pa ne omenja niti tedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke v svoji pisni izjavi, predloženi po toženi stranki šele skupaj s pritožbo z dne 24.2.2009 (priloga B .. spisa), ki pa je sicer za sodišče tudi neupoštevna, ker je bila predložena prepozno (čl. 337/I ZPP).

Nadalje pa so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke s katerimi ta izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeni obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti, to je, da je tožena stranka v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika, torej tožene stranke (čl. 125/I ZPPSL).

Po določbi IV. odst. 125. čl. ZPPSL velja domneva, da je upnik v korist katerega je bilo storjeno izpodbito pravno dejanje vedel ali moral vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje: 1. če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni zapadla ali je prejel izpolnitev v obliki in na način, ki ni običajen, 2. če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oz. predloga za začetek postopka za prisilno poravnavo, če je bil ta vložen prej ali v času po vložitvi tega predloga.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo izpodbijano pravno dejanje izvedeno v oktobru 2007 (3.10.), torej tik preden je bil vložen predlog za prisilno poravnavo (ta je bil vložen 8.10.) in tega tožena stranka pritožbeno ne more izpodbiti, je podana domneva iz 2. tč. IV. odst. 125. čl. ZPPSL, da je tožena stranka vedela ali morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje. Tožena stranka bi sicer to domnevo lahko izpodbila, vendar pa ji to ni uspelo, kot je to pravilno zaključilo in obrazložilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Z razlogi kot jih je navedlo sodišče prve stopnje pa v celoti v izogib ponavljanju soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tega zaključka tožena stranka ne more izpodbiti niti z argumentom, da je A. dostavila blago v vrednosti 10.900,86 EUR še dne 18.7.2007 in da tega ne bi storila, če bi vedela, da gre za podjetje v finančnih težavah. Prav tako pa ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da je najprej dogovorila kupoprodajo spornih stvari in šele potem poslala pošiljko blaga v vrednosti 10.900,00 EUR. Slednjega v postopku na prvi stopnji ni dokazala, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo in tega tožena stranka tudi pritožbeno ne izpodbija, da je bila izpodbijana prodajna pogodba za blago sklenjena 3.10.2007, torej skoraj tri mesece po zadnji s strani tožene stranke zatrjevani pošiljki blaga tožeči stranki. Tožena stranka bi s temi trditvami lahko uspela le, če bi šlo za istočasno izpolnitev in še to le za znesek 10.900,00 EUR iz zadnje zatrjevane pošiljke ter če bi dokazala, da je bil tak način poslovanja (zapiranja obveznosti) med pravdnima strankama običajen ali ves čas poslovanja vnaprej dogovorjen, kar pa je sodišče prve stopnje tudi že obrazložilo.

Toženi stranki tako s pritožbo ni uspelo izpodbiti po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenega obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti med pravdnima strankama izvršenega pravnega posla. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podan tudi drugi, torej objektivni element izpodbojnosti iz 125. čl. ZPPSL, to je da je tožena stranka privilegirana v primerjavi z ostalimi upniki, ki so zaradi poplačila tožene stranke oškodovani, saj se je stečajna masa zaradi izpodbijanega pravnega dejanja zmanjšala, je bilo potrditi odločitev sodišča prve stopnje, da sta prodajna pogodba in na podlagi nje izdani račun ter kompenzacija z dne 3.10.2010 za znesek 30.929,90 EUR brez pravnega učinka proti stečajni masi. V dajatvenem delu pa je bilo zaradi utemeljene pritožbe tožeče stranke in obrazložitve kot je navedena zgoraj v obrazložitvi k pritožbi tožeče stranke, odločitev sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso znesek 31.638,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2007 dalje do plačila.

Tožeči stranki gredo pravdni stroški, kot so bili glede na njen uspeh, ki se zaradi odločitve o pritožbi ni spremenil, pravilno odmerjeni s sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je torej spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke z vsebino kot je razvidna iz izreka te odločbe (čl. 358/I 5. alineja ZPP).

Tožena stranka povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala.

O pritožbenih stroških tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom I. odst. 154. čl. v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo glede glavne stvari od katere se odmerjajo stroški uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti nastale pritožbene stroške, ki znašajo po stroškovniku tožeče stranke in odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. list RS št. 67/2003 in 70/2003 v zvezi s čl. 41 ZOdvT – Ur. list RS št. 67/2008) in Taksno tarifo (ZST Ur. list. št. 30/78 s spremembami in dopolnitvami v zvezi s čl. 39 ZST-1 Ur. list RS št. 37/2008) 1.194,58 EUR in sicer: sestava pritožbe 1000 točk, 2 % materialni stroški 20 točk in 20 % DDV, torej 1224 točk po 0,459 EUR in sodna taksa v znesku 632,76 EUR. Poleg stroškov postopka je tožena stranka v primeru zamude dolžna tožeči stranki povrniti tudi zakonske zamudne obresti od navedenih stroškov.