Jedro

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, pač pa je glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo do drugačnih materialnopravnih zaključkov. Zato v zvezi s tem ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je presodilo, da vezanost dela na trajanje določenega projekta še ne pomeni, da delo ne poteka nepretrgano. Projektno delo je eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (10. alineja prvega odstavka 57. člena ZDR), obstoj delovnega razmerja pa se lahko ugotavlja tudi v takem primeru.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v višini 594,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je imelo njegovo delo pri toženi stranki od 1. 4. 2009 dalje vse elemente delovnega razmerja, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto medijski arhivar VI oziroma podredno poslovni sekretar, pisarniški referent oziroma strokovni sodelavec, s polnim delovnim časom za nedoločen čas v 20. osnovnem plačnem razredu; za ugotovitev, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 31. 7. 2014, za vpis v matično evidenco od 1. 4. 2009 dalje, obračun plač in izplačilo razlike v plačah med neto plačo, ki bi jo moral prejeti v času od 1. 4. 2009 dalje in dejanskim izplačanim plačilom v tem obdobju, za plačilo stroškov prehrane in prevoza ter regresov za letni dopust od leta 2009 do leta 2015 in za plačilo denarnega povračila v višini 7.058,80 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja od 1. 4. 2009 do najmanj 31. 7. 2014 na delovnem mestu medijski arhivar VI s polnim delovnim časom, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi zmotno štelo, da je šlo pri delu, ki ga je tožnik opravljal na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb, za delovno razmerje, saj tožnik ni delal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, njegovega dela pa tudi po vsebini in obsegu ni mogoče enačiti z deli in nalogami na delovnem mestu medijski arhivar VI. Tožnik naj ne bi delal v enakem obsegu kot ostali zaposleni, njegove naloge naj bi bile specifične, dela pa mu ni bilo treba odrejati, saj naj bi njegove naloge izhajale že iz samih podjemnih pogodb. Sodišče druge stopnje naj bi v zvezi s tem ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma naj bi ugotovljeno dejansko stanje nadgradilo s svojimi ugotovitvami, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP), zaradi kršitve 5. alineje 358. člena ZPP. Tožena stranka meni, da ji je bila posledično onemogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik ni bil vključen v organiziran delovni proces tožene stranke, v katerem bi prejemal navodila za svoje delo. Projekt, na katerem je delal, ni predstavljal rednega delovnega procesa, pač pa nalogo, ki jo je tožena stranka dobila na podlagi dovoljenja Ministrstva za kulturo. Tožnikovo delo naj bi predstavljalo le eno izmed del in nalog delovnega mesta medijski arhivar. Tožnik tudi ni izpolnjeval formalno predpisanih pogojev za zasedbo tega delovnega mesta, saj ni imel zahtevane izobrazbe. Sodišče druge stopnje je brez podlage v izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik v obdobju neposredno pred začetkom dela po podjemnih pogodbah opravljal isto delo, kot po predhodni pogodbi o zaposlitvi. Zaradi tega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku in po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je bil tožnik za določen čas predhodno zaposlen na delovnem mestu, za zasedbo katerega ni izpolnjeval formalnih pogojev, to še ne pomeni, da bi morala tožena stranka tudi kasneje z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, kljub neizpolnjevanju pogojev. To naj bi bilo tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi, saj je tožena stranka javni zavod, zaradi česar je dolžna upoštevati 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (2) (v nadaljevanju ZJU), ki določa, da delavcu ne smejo biti zagotovljene pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi se s tem obremenila javna sredstva.

4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 6. 2007 do 31. 3. 2009 za delovno mesto fonotekar, ki se je z aneksom z dne 14. 8. 2008 preimenovalo v delovno mesto medijski arhivar. Po poteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, je tožnik od 1. 4. 2009 do 31. 7. 2014 na podlagi podjemnih pogodb opravljal delo v okviru projekta digitalizacije gradiva tožene stranke. Delal je v prostorih tožene stranke, v dopoldanskem času, večinoma po 8 ur na dan. Svojo prisotnost je evidentiral v računalniški aplikaciji tožene stranke in ji predhodno javljal morebitne odsotnosti. Delo je opravljal po navodilih in pod nadzorom nadrejenega delavca.

8. Delovno razmerje zakon opredeljuje kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR). Delovno razmerje se načeloma sklepa za nedoločen čas (10. člen ZDR), v določenih primerih pa se lahko sklene za določen čas (52. člen ZDR). Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 11. člena ZDR).

9. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, pač pa je glede na dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prišlo do drugačnih materialnopravnih zaključkov. Zato v zvezi s tem ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je presodilo, da vezanost dela na trajanje določenega projekta še ne pomeni, da delo ne poteka nepretrgano. Projektno delo je eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (10. alineja prvega odstavka 57. člena ZDR), obstoj delovnega razmerja pa se lahko ugotavlja tudi v takem primeru. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da so obstajali v razmerju med tožnikom in toženo stranko elementi delovnega razmerja. Z razlogi, podanimi v 9. točki obrazložitve, revizijsko sodišče soglaša in jih ne ponavlja. V zvezi z revizijskimi očitki, da tožnik ni delal na delovnem mestu medijski arhivar, zato ker ni opravljal vseh nalog tega delovnega mesta, revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da za ugotovitev o obstoju delovnega razmerja ni odločilno, ali je delavec opravljal prav vse naloge tega delovnega mesta, ki izhajajo iz njegovega opisa.

10. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da tožnik ni izpolnjeval formalnih pogojev glede predpisane izobrazbe za zasedbo delovnega mesta medijski arhivar. V zadevi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi se delodajalec svojim obveznostim iz faktičnega delovnega razmerja lahko izognil z utemeljitvijo, da delavec ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, ki jih je določil delodajalec. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da je morala skleniti civilnopravno razmerje s tožnikom zgolj zato, ker na trgu dela ni uspela najti delavca, ki bi izpolnjeval formalne pogoje za zasedbo delovnega mesta medijski arhivar. Pred sklenitvijo podjemnih pogodb je s tožnikom že sklenila delovno razmerje za to delovno mesto, čeprav tudi takrat pogojev ni izpolnjeval. 11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Zakona o odvetniški tarifi (3) mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 486,90 EUR (tar. št. 3300), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 594,00 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji.