Jedro

Sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. Zmotno je ugotovilo, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. Tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 ( delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, je prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava.

V predmetni zadevi je delo tožnika pri toženi stranki vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo prostovoljno, bil je vključen v organiziran delovni proces delodajalca, delo je osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan. Tožnik je bil tako pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Med strankama tega spora je obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v prvi alineji I. točke izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je imel tožnik s toženo stranko od 1. 4. 2009 do najmanj 31. 7. 2014 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto medijski arhivar VI s polnim delovnim časom“, - v preostalem delu pa razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je imelo njegovo delo pri toženi stranki od 1. 4. 2009 dalje vse znake delovnega razmerja, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto medijski arhivar VI oziroma podredno poslovni sekretar, pisarniški referent oziroma strokovni sodelavec, s polnim delovnim časom za nedoločen čas v 20. osnovnem plačnem razredu, za ugotovitev o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja 31. 7. 2014, za vpis v matično evidenco ZPIZ od 1. 4. 2009 dalje, za obračun bruto mesečne plače glede na 20. osnovni plačni razred ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto razlike v plačah med neto plačo, ki bi jo moral prejeti v času od 1. 4. 2009 dalje in dejanskim izplačanim plačilom v tem obdobju skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo regresov za prehrano in prevoz v mesečnem znesku 110,40 EUR od 1. 4. 2009 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo regresov za letni dopust za leta 2009 do 2015 ter za obračun denarnega povračila v višini 7.058,80 EUR in po odvodu davkov in prispevkov izplačilo ustreznega neto zneska (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo, tako da se ugodi primarnemu ali podrednim tožbenim zahtevkom v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal v prostorih tožene stranke v dopoldanskem času praviloma 8 ur na dan, po navodilih in pod nadzorom nadrejenega A.A., ki mu je tudi javljal morebitne odsotnosti, sicer pa je svojo prisotnost evidentiral v evidenci tožene stranke, ki mu je na podlagi poročil o delu izplačala honorar v skladu z dogovorom. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da niso podani elementi delovnega razmerja, ker je šlo za projektno delo v zvezi z digitalizacijo in s tem za začasno povečano potrebo po točno določenih delih ter da delo ni potekalo nepretrgano, saj je s potekom projekta prenehala potreba po njegovem opravljanju. Sodišču prve stopnje glede tega očita zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z zahtevo po izpolnjevanju predpisanih pogojev za opravljanje dela izpostavlja, da ta dolžnost ni absolutna, saj ne velja za manjše delodajalce ter v primeru če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, v 14. členu ZSPJS pa je tudi določena podlaga za izračun plače za tiste javne uslužbence, ki ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev za zasedbo delovnega mesta. Meni, da neizpolnjevanje pogojev izobrazbe za zasedbo delovnega mesta ni odločilno za ugotovitev o obstoju delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, delo pa je dejansko opravljal več let. Poudarja, da je imel s toženo stranko od 1. 6. 2007 do 31. 5. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto fonotekar zaradi začasno povečanega obsega dela, to se je 1. 8. 2008 prevedlo v naziv medijski arhivar VI, pogodba o zaposlitvi pa je bila podaljšana do 31. 3. 2009. Pove, da je takoj naslednji dan nadaljeval z istim delom na podlagi s sklenjenih podjemnih pogodb do 31. 7. 2014. Sklicuje se na 13. člen ZDR‑1, ki se izrecno sklicuje na 54. člen ZDR-1. V zvezi z ugotovitvijo, da je delo na projektu digitalizacije radijskih gradiv potekalo od leta 2008 do 2014, se sklicuje na 11. alinejo 54. člena ZDR-1 in zatrjuje, da jo je sodišče prve stopnje kršilo, ko je zaključilo, da se v primeru projektnega dela lahko sklene podjemna pogodba. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da delo ni potekalo nepretrgano, in zatrjuje, da je šest let sodeloval v organiziranem delovnem procesu pri toženi stranki. Sklicuje se na izpovedi prič, da je projekt digitalizacije radijskih gradiv potekal šest let, ves ta čas pa je tožnik na tem projektu delo kontinuirano opravljal, zato zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi bilo v primeru projektnega dela dopustno sklepati civilne pogodbe kljub obstoju elementov delovnega razmerja, bi bilo treba iz ZDR-1 črtati sklepanje pogodb za določen čas v primeru projektnega dela. Sklicuje se na izpoved priče B.B. glede dela na projektu ter poudarja, da slednji ni vedel povedati, v čem je razlika med redno zaposlenimi in honorarnimi sodelavci, razen glede prilagajanja števila ur in urnikov. Dalje navaja, da je delal po navodilih nadrejenega ter da tudi na podlagi dejstva, da je že na podlagi pogodb vedel, kakšno je njegovo delo, ni mogoče sklepati, da ni šlo za delovno razmerje, saj je po zakonu tudi v pogodbi o zaposlitvi obvezno vsebovana vrsta dela s kratkim opisom dela. Sklicuje se na svojo izpoved, da je opravljal vsa dela iz opisa delovnega mesta medijski arhivar VI, pa tudi priče so izpovedale, da je opravljal vsaj štiri naloge od šestih. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved priče C.C., ki je potrdil, da je tožnik opravljal del nalog medijskega arhivarja VI (sprejemanje in shranjevanje avdio, vizualnih in drugih vsebin na različnih nosilcih, urejanje delovnega okolja in digitaliziranje gradiva ter vodenje evidenc). Nasprotuje stališču, da če delavec opravlja le eno nalogo iz opisa delovnega mesta, to še ne predstavlja opravljanja dela na tem delovnem mestu. Trdi, da je izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnih mest poslovnega sekretarja, pisarniškega referenta in strokovnega sodelavca. Zaključuje, da je kar šest let delal za toženo stranko na podlagi nezakonitih podjemnih pogodb, zaradi česar vztraja tudi pri zahtevku za plačilo denarnega povračila, saj mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka tožene stranke v plačilo tožniku.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 6. 2007 do 31. 5. 2008 za delovno mesto fonotekar, da je z aneksom z dne 14. 8. 2008 prišlo do preimenovanja tega delovnega mesta v delovno mesto medijski arhivar, z aneksom z dne 18. 2. 2008 pa je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana do 31. 3. 2009 zaradi začasno povečanega obsega dela, - da je tožnik v obdobju od 1. 4. 2009 do 31. 7. 2014 opravljal delo v okviru projekta digitalizacije gradiva tožene stranke, ki je trajal od leta 2008 do leta 2014, - da je tožnik delal v prostorih tožene stranke, v dopoldanskem času, večinoma po 8 ur na dan, po nalogih in pod nadzorom nadrejenega A.A., da je slednjemu javljal morebitne odsotnosti, sicer pa je svojo prisotnost evidentiral v računalniški aplikaciji tožene stranke, ki mu je za opravljeno delo plačala dogovorjeni honorar.

8. Na podlagi navedenih pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da ni obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki. To je utemeljilo na zmotni ugotovitvi, da delo tožnika pri toženi stranki ni potekalo nepretrgano, ker je s potekom projekta digitalizacije gradiv prenehala potreba po opravljanju tega dela in tožena stranka po zaključku projekta za tožnika ni imela več dela, ker je šlo za enkratno nalogo na podlagi projekta. Veljavna zakonodaja ne daje podlage za sklepanje podjemnih pogodb za večletno nepretrgano delo na projektu, če so podani vsi zakonski elementi delovnega razmerja. V drugem odstavku 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) je določeno, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon. Pritožba torej pravilno opozarja, da je tudi v primeru, če so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 (delavec se prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca) le določen čas, prepovedano opravljanje del na podlagi pogodb civilnega prava. Določba zakona, ki ureja dejansko delovno razmerje, namreč s sklicevanjem na 54. člen ZDR-1, ki ureja razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, omogoča ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi v primerih, v katerih je mogoča sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, med katere sodi tudi izvedbo dela, ki je projektno organizirano (11. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Nebistveno je, ali je šlo za specifičen projekt, ki je bil posebej odobren, in kakšen je bil način financiranja projekta.

9. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pri delu tožnika za toženo stranko ugotovilo vse elemente delovnega razmerja: delo je opravljal prostovoljno, vključen je bil v organiziran delovni proces delodajalca, saj je delo osebno opravljal v prostorih tožene stranke, z njenimi sredstvi, svojo prisotnost na delu je evidentiral, imel je službeno kartico in služben elektronski naslov, delal je po navodilih nadrejenega, za opravljeno delo pa je prejel dogovorjeno plačilo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da dela tožnik ni opravljal nepretrgano, ni pravilna. Tožnik je svoje delo opravljal nepretrgano, saj je delo opravljal večinoma po 8 ur na dan (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), v tem individualnem delovnem sporu pa tožena stranka ni zatrjevala, da bi bile daljše prekinitve pri njegovem delu, temveč je trdila, da pri delu tožnika manjka element nepretrganosti zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu po koncu projekta. Kot je bilo že pojasnjeno, tako sklepanje ni pravilno. Dejstvo, da naj bi s prenehanjem projekta prenehala tudi potreba po delu tožnika, ne vpliva na ugotovitev o nepretrganosti dela, ki se nanaša na kontinuiranost opravljanja dela. Med strankama tega spora ni sporno, da je tožnik v času trajanja dela za toženo stranko delo opravljal kontinuirano (in s tem nepretrgano), prenehanje potrebe po njegovem delu pa lahko vpliva le na ugotovitev o tem, koliko časa je obstajalo delovno razmerje tožnika pri toženi stranki oziroma, ali je šlo za delovno razmerje za nedoločen čas ali za določen čas. Iz v sodbi povzete izpovedi priče A.A., ki je bil tožniku neposredno nadrejen, izhaja, da je bil tožnik zaposlen večino časa tako kot ostali redno zaposleni. Res so sicer vse tri priče izpovedovale o obstoju razlik med delom tožnika in delom redno zaposlenih delavcev, vendar pa so te trditve takšne, da na ugotovitev o obstoju delovnega razmerja tožnika ne vplivajo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da na pravilnost ugotovitve, da so v času od 1. 4. 2009 do najmanj 31. 7. 2014 pri delu tožnika obstajali znaki delovnega razmerja, ne vpliva ugotovitev, da je tožnik delo opravljal v dopoldanskem času zaradi lastne želje, saj usklajevanje urnikov ob upoštevanju želja delavcev in narave dela pri delodajalcu ni le značilnost civilnopravnih pogodbenih razmerij, ampak tudi delovnih razmerij. Prav tako navedene ugotovitve ne spremeni dejstvo, da naj tožniku ne bi bilo treba posebej odrejati dela, ker je že na podlagi pogodb vedel, kakšno je njegovo delo. Pritožba pravilno navaja, da je tudi v pogodbi o zaposlitvi obvezna sestavina kratek opis dela (tretja alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1), na podlagi katerega tudi delavec ve, kaj mora delati. Poleg tega iz precej skopih opisov tožnikovega dela v podjemnih pogodbah (denimo „zajem vsebin z magnetofonskih trakov na projektu digitalizacije analognih zvokovnih arhivov tožene stranke“ v pogodbi z dne 1. 7. 2014 ali „dokumentalist - vnos podatkov v podatkovno bazo“ v pogodbi z dne 2. 7. 2009) ni mogoče sklepati, da ni bilo nobene potrebe po navodilih oziroma konkretnejšem odrejanju dela s strani nadrejenih tožniku, pri čemer je A.A. izpovedal, da je tožniku tudi sam (nadalje) odrejal delo. Ob tem je treba ugotoviti, da je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 6. 2007, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko, opis dela fonotekarja celo bolj podroben od opisov dela v podjemnih pogodbah. Aneksu k tej pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 pa je priložen tudi zelo podroben opis delovnega mesta s konkretnimi nalogami, česar v podjemnih pogodbah ni, zaradi česar ni mogoče šteti, da v času dela po podjemnih pogodbah ni bilo potrebe po navodilih nadrejenih in s tem direktivne oblasti delodajalca.

10. Na dejstvo, da je od 1. 4. 2009 dalje (vsaj do 31. 7. 2014) obstajalo delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko, ne vpliva niti njegovo neizpolnjevanje predpisanih pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu medijski arhivar VI. V zadevi opr. št. VIII Ips 291/2015 z dne 17. 5. 2016 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da načeloma delodajalec z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ni dolžan skleniti pogodbe o zaposlitvi, vendar pa, če jo kljub temu sklene, pogodba velja. V zvezi z določbo drugega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR), po kateri se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 20. oziroma 52. členom ZDR (določba je vsebinsko enaka določbi drugega odstavka 13. člena ZDR-1) je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da je pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja poleg elementov tega razmerja tudi to, da izvajalec del (delavec) izpolnjuje pogoje za sklenitev delovnega razmerja (glede izobrazbe, izkušenj, delovne dobe, itd.) na enakih delih v organiziranem procesu delodajalca (prim. odločbe opr. št. VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011 in VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009). Ker pa je treba delavca, za katerega se ugotavlja obstoj delovnega razmerja, obravnavati enako kot delavca, s katerim delodajalec kljub neustrezni izobrazbi sklene pogodbo o zaposlitvi (prim. odločbo opr. št. VIII Ips 152/2012 z dne 7. 1. 2013), je tudi v tej zadevi zelo pomembno tudi vprašanje, ali je tožena stranka tudi sicer na takih in podobnih delih zaposlovala samo delavce z ustrezno izobrazbo, ali pa je zaposlovala tudi delavce brez ustrezne izobrazbe. Ena od bistvenih okoliščin je torej enako obravnavanje tožnika. V zvezi s tem je odločilno, da je tožena stranka s tožnikom že sodelovala na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi v povezavi z aneksom z dne 14. 8. 2008 za delovno mesto medijski arhivar, za katerega se je tudi tedaj zahtevala izobrazba inženir multimedijev (vsš) oziroma alternativno višja strokovna izobrazba, ki je tožnik nima. Glede na to bi šlo za neenakopravno obravnavanje tožnika, če bi bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela na navedenem delovnem mestu, čeprav je v obdobju neposredno pred začetkom dela po podjemnih pogodbah že opravljal isto delo, pa pogojev ni izpolnjeval. Tožena stranka je vedela, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, pa je z njim vseeno sklenila tako pogodbo o zaposlitvi za določen čas z aneksi, nato pa z njim sodelovala na podlagi podjemnih pogodb.

11. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnik ni delal na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, tudi zato, ker ni opravljal vseh nalog tega delovnega mesta. V predmetni zadevi je bistveno, da so podani vsi zakonski znaki delovnega razmerja in da so dela, ki jih je opravljal tožnik, (le) dela, ki sodijo v opis delovnega mesta medijski arhivar VI. Za ugotovitev o obstoju delovnega razmerja ni odločilno, ali je tožnik opravljal prav vse naloge tega delovnega mesta, ki izhajajo iz njegovega opisa (B1). Tudi delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni obvezan opravljati vseh nalog delovnega mesta, za katerega ima pogodbo sklenjeno, zato tega ni mogoče zahtevati od delavca v primeru zatrjevanega obstoja delovnega razmerja. Iz izpovedi prič, ki jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, izhaja, da je tožnik opravljal opravila, ki vsa sodijo v opis tega delovnega mesta, to je: operativna dela z digitalizacijo magnetofonskih trakov (operater digitalizacije), skeniranje papirne dokumentacije, prepisovanje CD plošč v digitalni arhivski sistem (operater pri zajemu oziroma prepisu vsebin CD-jev), priprava gradiva na digitalizacijo, digitalizacija gradiva in urejanje delovnega okolja. Navedene priče so kot razliko med delom tožnika in delom na tem delovnem mestu navajale predvsem, da je šlo za delo na projektu, da je šlo za začasen projekt, ki je bil financiran na poseben način, ter da so zaposleni vnaprej vedeli, da se bo projekt v letu 2014 končal. Navedeno pa ne vpliva na ugotovitev, da so dela in naloge, ki jih je tožnik opravljal na podlagi podjemnih pogodb, (tudi) zaobsežena v opisu del in nalog medijskega arhivarja VI. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil tožnik v delovnem razmerju od 1. 4. 2009 dalje na delovnem mestu medijskega arhivarja VI, zato je sodbo v tem delu spremenilo in ugodilo tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Ker je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo primarnemu zahtevku tožnika (četrti in peti odstavek 358. člena ZPP), o podrednih (glede obstoja delovnega razmerja na drugih delovnih mestih) ni odločalo.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je med strankama tega spora obstajalo delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje vsaj do 31. 7. 2014, to je do datuma, do katerega je imel sklenjeno zadnjo podjemno pogodbo. V preostalem delu je bilo treba sodbo razveljaviti, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja in v delu, ki se nanaša na pravice iz obstoječega delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o zahtevku, s katerim zahteva ugotovitev, da je imelo njegovo delo pri toženi stranki od 1. 4. 2009 dalje vse znake delovnega razmerja. V zvezi s tem je treba opozoriti na določbo 181. člena ZPP, ki se nanaša na pogoje za dopustnost ugotovitvene tožbe ter na dejstvo, da je ugotovitev, da je imelo delo tožnika pri toženi stranki vse znake delovnega razmerja glede na določbo 4. člena ZDR-1, dejanska ugotovitev, ki je podlaga za zahtevano ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnjevalo postopek, zato je izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). To bo v novem postopku moralo ugotoviti, ali je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika zakonito, od te ugotovitve pa je odvisna odločitev o času trajanja delovnega razmerja tožnika po 31. 7. 2014 (oziroma, ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas) oziroma denarnem nadomestilu. V novem sojenju bo moralo odločiti tudi o zahtevkih tožnika glede plačila razlik v plači in drugih zahtevkih, ki so posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja na navedenem delovnem mestu, saj v prvem postopku zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.