Jedro

Kaznivo dejanje razžalitve predstavlja vsak napad zoper čast in dobro ime v obliki žaljive vrednostne ocene, pri čemer mora biti žalitev objektivno podana, ni pa treba, da bi se oškodovanec dejansko počutil razžaljenega.

Glede pomena besede „bumbar“ sodišče prve stopnje v sodbi res ni analiziralo pomena besede, a je to pripisati dejstvu, da gre za besedo, katere pomen je v slovenskem jeziku vsesplošno znan. Tudi če v hrvaškem jeziku beseda bumbar označuje čmrlja, pa se v slovenskem jeziku, kot je splošno znano, uporablja kot oznaka za neumnega, omejenega človeka. Prav tako je iz konteksta izrečene žaljivke in celotnega dogodka jasno razvidno, da v konkretnem primeru beseda „bumbar“ nikakor ni mogla predstavljati izraza za čmrlja.

Izrek

Pritožbi zagovornikov se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v pogojni obsodbi določena kazen zniža na 1 (en) mesec zapora, ter preizkusna doba skrajša na 1 (eno) leto, v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča v nespremenjenih delih potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke zasebnega tožilca v zvezi s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega J. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, stroške zasebnega tožilca ter plačilo sodne takse.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Pooblaščenka zasebnega tožilca v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je bil zasebni tožilec zaradi izrečenih besed dejansko prizadet. Kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ predstavlja vsak napad zoper čast in dobro ime v obliki žaljive vrednostne ocene, pri čemer mora biti žalitev objektivno podana, ni pa treba, da bi se oškodovanec dejansko počutil razžaljenega. ker torej ne gre za zakonski znak kaznivega dejanja, se tudi sodišče z vprašanjem subjektivne prizadetosti zasebnega tožilca ni bilo dolžno in se tudi ni ukvarjalo.

Glede pomena besede „bumbar“ pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v sodbi res ni analiziralo pomena besede, a je to pripisati dejstvu, da gre za besedo katere, pomen je v slovenskem jeziku vsesplošno znan, tudi če v hrvaškem jeziku beseda bumbar označuje čmrlja, pa se v slovenskem jeziku, kot je splošno znano, uporablja kot oznaka za neumnega, omejenega človeka (Prim. J. Toporišič: Slovenski pravopis, SAZU, Ljubljana 2001, str. 98). Prav tako je iz konteksta izrečene žaljivke in celotnega dogodka jasno razvidno, da v konkretnem primeru beseda „bumbar“ nikakor ni mogla predstavljati izraza za čmrlja.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi pritožbene navedbe v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo na izpoved zasebnega tožilca in prič A. Ž., M. K. in A. Ž., med drugim zato, ker so, kot je zaključilo sodišče, te priče izpovedovale o tistih okoliščinah, ki so jih zaznale iz lastnega, njihova pričevanja pa so skladna in se med seboj dopolnjujejo. Sodišče prve stopnje pa ni sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagal obdolženec, pri čemer je svojo dokazno oceno tudi ustrezno obrazložilo. To velja tudi za dokazno oceno izpovedb, ki jih pritožba posebej izpostavlja. Tako za R. S. sodišče prve stopnje navaja, da pri pitju kave ni mogel videti mesta pogovora in ni jasno, zakaj naj bi skupaj z drugimi stopil iz garaže, da bi videl, kako nekdo stoji na cesti. V izpoved Š. F. je sodišče podvomilo, ker je vztrajno večkrat zatrdil, da je bila na dan dogodka na kosilu tudi hčerka K., pa se je izkazalo, da je bila le-ta tega dne v službi v Ljubljani, kar gotovo vpliva na prepričljivost celotne izpovedi. Glede J. F. sodišče prve stopnje ne označi za presenetljivo, kot napačno navaja pritožba, zgolj to, da je peljal na sprehod psa, ampak kombinacijo obeh dogodkov – da se je zjutraj odpravil k F. in izvedel, da obdolženca ni doma in nato sprehod prav v času dogodka, da je videl, kako sta se pogovarjala zgolj A. Ž. in Š. F., kar sicer z njegovega doma ne bi bilo mogoče videti. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je J. F. zanikal prisotnost zasebnega tožilca pred hišo; J. F. je namreč povedal, da osebe tam ne bi mogel videti s ceste, kjer se je nahajal (list. št. 39). Prav tako pritožba napačno navaja, da je priča A. Ž. trdil, da je zasebni tožilec stal na poti oziroma cesti, kjer se je vse dogajalo. A. Ž. je namreč povedal, da se je zasebni tožilec nahajal na hribu nad cesto pri vrtu (list. št. 7), kar je potrdila tudi priča M. K. (list. št. 19), enako pa izhaja tudi iz izpovedbe zasebnega tožilca, saj se ta prostor, kot je tudi jasno razvidno iz fotografij, nahaja med njegovo hišo in garažo. Glede pritožbenega očitka, da zasebni tožilec zaradi prižganega traktorja ni mogel slišati pogovora na cesti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga je lahko slišal prav zato, ker je bil traktor prižgan in so udeleženci pogovora iz tega razloga očitno govorili glasno, kar pomeni, da se jih je tudi lažje slišalo.

Pritožba med drugim zaključuje, da je prišlo v zvezi z obravnavanim dogodkom do konstrukta in je priča A. Ž. zasebnemu tožilcu neresnično pojasnil pogovor s Š. F., pri tem pa je prišlo do nesporazuma ali pa je Ž. namerno okrivil J. F.. Tovrstne navedbe, kot ugotavlja pritožbeno sodišče, nimajo nobene podlage v spisu. Da se je o dogodku pogovarjal z A. Ž., priznava sam zasebni tožilec in tudi pojasni, da mu je Ž. le potrdil njegovo izpovedbo (list. št. 5). Tudi dejstvo, da je prišlo tekom postopka do manjše modifikacije zasebne tožbe, pri tem ne igra nobene vloge.

Poleg zasebnega tožilca so tudi priče A. Ž., M. K. in A. Ž. z vso gotovostjo izpovedovale, da je bil obdolženec kritičnega dne prisoten na kraju dogodka. Iste priče so ob predočenju zagovora obdolženca, da ga na kraju dogodka ni bilo, tudi izrecno izjavile, da je tam bil, ker so ga same videle (priča M. K. – list. št. 19, priča A. Ž. – list. št. 33).

Nadalje je povsem brez pomena pritožbena navedba o tem, da je pooblaščenka zasebnega tožilca v predlogu za zaslišanje priče A. Ž. navedla, da je dogajanje opazovala skozi kuhinjsko okno, priča pa je nato izpovedala, da je dogajanje opazovala skozi okno veže. A. Ž. je vseskozi enako izpovedovala, kaj je v predlogu navedla pooblaščenka, pa seveda ne more vplivati na verodostojnost pričine izpovedbe.

Dejstvo, da se zasebni tožilec ni znal orientirati na skici in pokazati, kje točno se je nahajal v času dogodka, prav tako ne vpliva na verodostojnost izpovedi zasebnega tožilca. Zasebni tožilec je starejša oseba in iz skice ni znal razbrati položaja, vseskozi pa konsistentno izpoveduje kje se je nahajal v času dogodka, kar so, kot rečeno, potrdile tudi druge priče. Kot izhaja iz povedanega, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene očitke in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo vsak izvedeni dokaz posebej in vse skupaj ter na podlagi tega z gotovostjo zaključilo, da se je obdolženec nahajal na kraju dogodka in tudi storil očitano kaznivo dejanje.

Utemeljena pa je pritožba zagovornika obdolženega v delu, ki izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri izreku kazni pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, vendar pa določena kazen po mnenju pritožbenega sodišča ni sorazmerna glede na težo kaznivega dejanja in obdolženčevo kazensko odgovornost. Za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ je zagrožena denarna kazen ali zapor do treh mesecev (in ne do treh let, kot se to napačno navaja na 4. strani sodbe na list. št. 49). Glede na to, da izrečena žaljivka vendar le ni tako huda žalitev kot nekatere druge žaljivke in psovke, ki se v sodni praksi obravnavajo v okviru tega kaznivega dejanja, in glede na olajševalne okoliščine, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, se je pritožbeno sodišče odločilo, da v pogojni obsodbi določeno kazen zniža na en mesec zapora, preizkusno dobo pa skrajša na eno leto.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 98. člena ZKP, 1. odstavka 95. člena ZKP in 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke zasebnega tožilca v zvezi s pritožbenim postopkom, ne pa tudi sodne takse, ker je pritožnik s pritožbo delno uspel.