Jedro

Prizadetost oškodovanca zaradi nanj naslovljene žalitve ni zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve in je sodišče ne rabi ugotavljati.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 23/2008 obsojenega J.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 235/2009 delno ugodilo pritožbi obsojenčevih zagovornikov in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je določeno kazen v pogojni obsodbi znižalo na en mesec zapora in preizkusno dobo skrajšalo na eno leto. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke zasebnega tožilca.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, niso podane, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca so zagovorniki podali pisno izjavo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki zatrjujejo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v obrazložitvi prvostopenjske sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, smiselno enako pa velja tudi za sodbo sodišča druge stopnje, saj je pritrdilo razlogom sodbe sodišča prve stopnje in sodbo potrdilo. Navajajo, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, ali je bil zasebni tožilec zaradi izrečenih mu besed kakorkoli prizadet, saj kaznivo dejanje razžalitve pomeni, da mora biti v konkretni zadevi zavarovana dobrina, to je čast in dobro ime oškodovanca, tudi zares poškodovana. Prav tako ni obrazloženo zakaj je beseda „bumbar“, izrečena v kontekstu celotne zadeve (navajajo, da beseda bumbar v hrvaškem oziroma srbskem jeziku pomeni čmrlj, torej ne gre za besedo, ki bi sama po sebi žaljiva, Slovar slovenskega knjižnega jezika pa navedene besede ne pozna), negativna vrednostna sodba oziroma kako je bila poškodovana zavarovana dobrina – čast in dobro ime zasebnega tožilca.

8. Zagovorniki z enakimi navedbami, kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Da prizadetost oškodovanca zaradi nanj naslovljene žalitve ni zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ in zato tudi prizadetosti oškodovanca zaradi izrečene razžalitve sodišču ni potrebno ugotavljati, je v sodbi pojasnilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na navedbe o pomenu besede „bumbar“. Določno je pojasnilo, da beseda bumbar pomeni neumnega, omejenega človeka, kar izhaja iz razlage te besede v Slovenskem pravopisu (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje). V pravnomočni sodbi je presojano, da gre za žaljivko v objektivnem pogledu in da predstavlja takšna beseda negativno vrednostno sodbo ter napad na čast in dobro ime zasebnega tožilca. Da kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, je tako razumno pojasnilo v sodbi že sodišče druge stopnje. Zagovorniki zato z navedbami iz pritožbe, ki so bile že presojene, ne izpodbijajo razlogov sodbe, s katero je sodišče druge stopnje utemeljilo presojo, da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Tako tudi niso uspeli utemeljiti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi pa zagovorniki, čeprav uvodoma poudarjajo, da ne gre zgolj za drugačno oceno dokazov, torej za nepopolno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje, ampak za kršite, ki so takšne narave, da pomenijo negacijo obsojenčeve pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah in po 29. členu Ustave RS, da je odločitev arbitrarna, da onemogoča obsojenčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki mu jo zagotavlja 25. člen Ustave, da sodba ne vsebuje obrazložitve, ki bi bila logična in popolna in da je kršeno tudi načelo pravne države, ki je v ustavi zapisano v 2. členu, pa kršitev, ki jih uvodoma naštevajo, ne uveljavljajo, ampak z nadaljnjimi navedbami v zahtevi ostajajo na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v pravnomočni sodbi niso pravilno ugotovljena. Ne strinjajo se s presojo izpovedb prič v sodbi. Polemizirajo z oceno teh izpovedb v sodbi ter podajajo lastno oceno izpovedb, zatrjujejo, da obsojenca ni bilo na kraju dogodka, da so v izpovedbah prič občutne razlike, da zasebni tožilec zaradi hrupa motorja traktorja in oddaljenosti 30-ih metrov ni mogel slišati izrečenih besed ter navajajo, da je dejansko stanje v sodbi zmotno ugotovljeno. Navedbe po vsebini ne predstavljajo uveljavljanje kršitev zakona, ampak nestrinjanje z dokazno oceno sprejeto v sodbi ter izražanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji sodba niso pravilno ugotovljena. Zagovorniki tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.