Jedro

V našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (glej 8. člen ZPP), kar pomeni, da nobenemu dokazu (vnaprej oziroma načeloma) dokazne vrednosti ni moč odreči in da nima nobena vrsta (skupina) dokazov (vnaprej oziroma načeloma) večje dokazne vrednosti od druge. Ker je prvotožnikovo izpovedbo očitno ocenilo kot prepričljivo, je iz tega razloga trditvam tožnikov tudi upravičeno sledilo. V tej smeri zato ni bilo potrebnih nobenih „dodatnih“ dokazov (in sicer listin ali prič), kot to (napačno) meni pritožba. Velja poudariti, da je obseg („teža“) dokaznega bremena zmeraj (so)odvisna od konkretnosti (kakovosti) ugovornih trditev nasprotne stranke.

Prvotožnik pa je na drugi strani ob zaslišanju na naroku dne 17.5.2013 natančno izpovedal, kdaj naj bi se začela graditi nova hiša (oziroma prizidek k stari hiši) ter koliko časa in kako se je gradila. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja ne le, da se je ta gradila zanju z drugotožnico, ampak tudi, da je bila pri tem njuna udeležba (tako fizična/delovna kot finančna) v vseh ozirih ključna. Glede prispevkov svojega očeta in brata (ki ju izpostavlja pritožba) je prepričljivo povedal, da sta pomagala na samem začetku in da je bila njuna pomoč „zgolj“ fizična. Skratka šlo je za pomoč, ki tako glede na svoj časovni kot vsebinski okvir očitno ni bila bistvena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.12.2015: - ugotovilo, da sta tožnika vsak do ene polovice solastnika parcele št. 7/72 k. o. X (ID 000, ID znak: 000) ter da je parcela št. 7/72 k. o. X (ID 000, ID znak: 000) skupno premoženje tožnikov, in sicer za vsakega do ene polovice (točka I izreka), - odločilo, da sta dolžna toženca tožnikoma v roku 15 dni plačati pravdne stroške v znesku 1.518,41 EUR (točka II izreka),

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico) oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku. Navajata, da je sodišče na glavni obravnavi dne 17.3.2015 sprejelo sklep, da se sprememba tožbe, kot jo je v pripravljalni vlogi z dne 17.4.2014 opredelila tožeča stranka, dovoli. Kljub njunemu nasprotovanju je dovolilo spremembo tožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Na podlagi določila prvega odstavka 185. člena ZPP je za spremembo tožbe, ko je (prva) tožba že vročena toženi stranki, potrebna njena privolitev. Poleg tega sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče spremembo dovolilo. Ker je bil primarni tožbeni zahtevek A. A. že pravnomočno zavrnjen, tožencema ni potrebno ponovno pojasnjevati razlogov za neutemeljenost takšnega zahtevka. Ta zahtevek je temeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot podrejeni zahtevek obeh tožnikov v delu, ki se je nanašal na pridobitev na podlagi izročilne pogodbe in priposestvovanja. S tem je sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že enkrat odločeno. Zahtevek tožnice B. B. bi bilo potrebno zavrniti že iz razloga, ker ni bila pogodbena stranka izročilne pogodbe z dne 4.2.1980 in ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica nepremičnine parc. št. 7/2 oz. sedaj 7/72. V nadaljevanju pritožnika obširno pojasnjujeta, zakaj do priposestvovanja s strani tožnikov ni prišlo in kakšne napake (kršitve) naj bi ob svojem odločanju v zvezi s tem zagrešilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru tožnik ni izkazal niti dokazal, da bi se novejši del hiše, ki sedaj stoji na parceli št. 7/72, zgradil izključno z njegovim materialom in delom. Ravno nasprotno, saj je priznal, da sta pri gradnji sodelovala tudi oče in brat. Takšna trditev je tudi sicer neresnična, tožnika pa je niti nista dokazala. Toženca sta že od vsega začetka trditvi, da sta hišo zgradila tožnika, nasprotovala in tudi pojasnila, da je hišo dejansko gradil tožnikov oče. Sicer pa izročilna pogodba dokazuje ne le to, da tožnika nista bila graditelja nove hiše, temveč da sta tudi vseskozi vedela, da je lastnik tožnikov oče in da se je za lastnika tudi vseskozi štel. Trditev tožnikov, da sta skupaj zgradila hišo, je nelogična (in neživljenjska), pa tudi v nasprotju z nespornimi dejstvi. Glede na to, da je tožnik v tožbi trdil, da se je hiša gradila v letih 1965 in 1966, pritožba izpostavlja, da je bil takrat star šele 17 oziroma 18 let. Tudi življenjske skupnosti z drugotožnico še ni ustvaril. Slednja tudi iz tega razloga ni mogla sodelovati pri gradnji. Sicer sta bila tožnika tudi kasneje seznanjena, da nista izključna lastnika te nepremičnine. Pripadajoči delež po pokojnem očetu in njegovi novi ženi so podedovali tudi drugi tožnikovi bratje in sestre, kar izhaja že iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska, ki se nahaja v spisu, ter izpovedb pravdnih strank. Njegovi bratje in sestre pa so svoje deleže s kupno in darilno pogodbo leta 2000 izročili tožencema.

3. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.(1)

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da priposestvovanje ne more biti temelj (razlog) za ugoditev tožbenemu zahtevku, o katerem je bilo z izpodbijano sodbo odločeno. Ker drugotožnica ni bila stranka izročilne pogodbe z dne 4.2.1980 (v nadaljevanju: izročilna pogodba) oziroma ker z njo C. C. z nepremičninami ni razpolagal v njeno korist, ampak (zgolj) napram svojemu sinu (to je prvotožniku), o obstoju njene zakonite in posledično dobroverne posesti(2) v smislu drugega (pa tudi četrtega) odstavka 28. člena ZTLR(3) ni moč govoriti. Kar se tiče prvotožnika, pa je bilo o njegovem tovrstnem(4) zahtevku utemeljevanim s priposestvovanjem v tej pravdi s sodbo z dne 14.3.2014 (glej II. točko izreka) že pravnomočno odločeno. Zato ponovno odločanje o takšnem načinu pridobitve ne pride več v poštev. Ker so torej pritožbeni pomisleki v zvezi s priposestvovanjem upravičeni že iz omenjenih razlogov, se do ostalih glede tega pridobitnega načina podanih pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

6. Sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo upoštevajoč določbe o gradnji na tujem svetu (glej 24. – 26. člen ZTLR). V zvezi s tem velja poudariti, da sta glede omenjenega pridobitnega načina tožnika vso potrebno trditveno podlago podala že v sami tožbi.(5) Prvotožnik pa je na drugi strani ob zaslišanju na naroku dne 17.5.2013 natančno izpovedal, kdaj naj bi se začela graditi nova hiša (oziroma prizidek k stari hiši) ter koliko časa in kako se je gradila. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja ne le, da se je ta gradila zanju z drugotožnico, ampak tudi, da je bila pri tem njuna udeležba (tako fizična/delovna kot finančna) v vseh ozirih ključna. Glede prispevkov svojega očeta in brata (ki ju izpostavlja pritožba) je prepričljivo povedal, da sta pomagala na samem začetku in da je bila njuna pomoč „zgolj“ fizična. Skratka šlo je za pomoč, ki tako glede na svoj časovni kot vsebinski okvir očitno ni bila bistvena.(6) Neprepričljiv je tudi pritožbeni očitek, da tožnika teh svojih trditev nista dokazala. V našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (glej 8. člen ZPP(7)), kar pomeni, da nobenemu dokazu (vnaprej oziroma načeloma) dokazne vrednosti ni moč odreči in da nima nobena vrsta (skupina) dokazov (vnaprej oziroma načeloma) večje dokazne vrednosti od druge. Ker je prvotožnikovo izpovedbo(8) očitno ocenilo kot prepričljivo,(9) je iz tega razloga trditvam tožnikov tudi upravičeno sledilo. V tej smeri zato ni bilo potrebnih nobenih „dodatnih“ dokazov (in sicer listin ali prič), kot to (napačno) meni pritožba. Velja poudariti, da je obseg („teža“) dokaznega bremena zmeraj (so)odvisna od konkretnosti (kakovosti) ugovornih trditev nasprotne stranke. Toženca pa sta v odgovoru na tožbo oziroma (pravočasno) v postopku na prvi stopnji trditve tožnikov glede obravnavanega pridobitnega načina osporavala „zgolj“ z ugovorom, da naj bi hišo gradil tožnikov oče (in da naj bi bila tožnika premlada, da bi jo lahko zgradila sama). Ker pa je prvotožnik v okviru svoje izpovedbe pojasnil ne le, kako se je gradilo (oziroma kdo jo je gradil), ampak tudi, da se je gradila dalj (beri: precej) časa,(10) je tudi pomislek v zvezi starostjo (pravilno mladostjo) tožnikov v času začetka gradnje (sam za sebe) neprepričljiv (oziroma ne zadostuje). Glede na takšen obseg (naravo) ugovornih trditev tožencev sta tako tožnika v celoti zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

7. Pritožnika ne upoštevata, da za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu v relevantnem obdobju (upoštevajoč 25. člen ZTLR) graditeljeva dobra vera ni bila nujen pogoj. Že iz tega razloga pritožbeno navajanje, da naj bi bila tožnika (glede lastništva predmetne parcele) slaboverna in da naj bi to izkazovala izročilna pogodba, ni bistveno. Tudi sicer pa izpodbijanje dobrovernosti tožnikov z vsebino izročilne pogodbe ni prepričljivo. Iz omenjene pogodbe (glej II. člen) namreč jasno izhaja, da izročevalec, to je oče prvotožnika, slednjemu (kot prevzemniku) izroča novejši del hiše in ustrezna upravičenja na samem zemljišču. Glede slednjega pa pritožba nadalje ne upošteva, da govori izročilna pogodba o upravičenjih na prvotni parceli št. 7/2 k. o. X in ne na sedanji (to je predmetni) parceli št. 7/72 k. o. X. Le-ta torej takrat sploh še ni obstajala in je (kot v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) nastala skupaj s parcelo št. 7/71 ob parcelaciji prvotne parcele št. 7/2 k. o. X. Izvajanje slabovernosti iz vsebine pogodbe glede parcele, ki v času njene sklenitve sploh še ni obstajala, je zato neprepričljivo. Navedeno v celoti velja tudi glede podobnega pritožbenega sklicevanja(11) na vsebino kupne in darilne pogodbe z dne 9.5.2000. 8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.(12) Op. št. (1): Toženca sta vložila tudi odgovor na odgovor na pritožbo, ki pa v ZPP ni predviden in ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Op. št. (2): Oziroma o dobroverni lastniški posesti, kot sedaj to opredeljuje SPZ.

Op. št. (3): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): V vlogi z dne 17.4.2013 postavljen zahtevek na ugotovitev, da je tožnik edini lastnik parcele št. 7/72 k. o. X (kar kot več, vsebuje tudi ugotovitev „zgolj“ solastninskega deleža), je bil utemeljevan (ob sklicevanju na izročilno pogodbo) izključno na priposestvovanju. O njem je bilo zato moč odločiti zgolj v povezavi z drugim (drugačnim) tožbenim temeljem.

Op. št. (5): Zaradi česar je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je spremembo tožbe dopustilo, brezpredmeten Op. št. (6): Ter na ključnost vložkov (prispevkov) tožnikov, ki so zaradi svojega obsega vodili k njuni originarni pridobitvi lastninske pravice (z gradnjo na tujem svetu), ni imela nobenega vpliva.

Op. št. (7): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (8): Upoštevajoč, da je zaslišanje strank eden od v ZPP (glej člen 257 in naslednje) predvidenih dokazov, je pritožbeni očitek, da tožnika nista predlagala nobenih dokazov, napačen.

Op. št. (9): In pritožba v takšno oceno ne zaseje najmanjšega dvoma. Zgolj vztrajanje, da je novo hišo zgradil tožnikov oče, za kaj takega (samo za sebe) nikakor ni dovolj. Na drugi strani pritožbena trditev, da naj bi izročilna pogodba izkazovala, da tožnika nista bila graditelja nove hiše, nikakor ne drži. Omenjena pogodba v zvezi s tem neposredno ne navaja ničesar. Glede na njeno vsebino, v skladu s katero naj bi prvotožnik prejel novejši del hiše (glej II. člen), bi bil bolj na mestu obraten zaključek, od tistega, na katerega se sklicuje pritožba.

Op. št. (10): Sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve ugotavlja (in pritožba te ugotovitve ustrezno ne izpodbija), da sta tožnika predmetno stanovanjsko hišo (prizidek k stari hiši) urej(ev)ala in dograjevala postopoma. Prvotožnik pa je v zvezi s tem izpovedal tudi, da je bila dokončna adaptacija oz. dograditev novega dela hiše (v katerem z drugotožnico prebivata) zaključena do leta 2000. Op. št. (11): Kdaj naj bi toženca v postopku na prvi stopnji podala pravočasne in konkretne trditve, s katerimi naj bi dobro vero tožnikov izpodbijala z vsebino obeh omenjenih pogodb, tudi sicer ni razvidno. Povsem enako velja za (obenem premalo konkretizirano) pritožbeno izpodbijanje dobre vere iz razloga, ker naj bi predmetno nepremičnino uporabljali (bili njeni posestniki) tudi drugi, in sicer prvotožnikov oče in žena slednjega ter tožnikovi bratje in sestre (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (12): Povračilo stroškov odgovora na odgovor na pritožbo pa jima ne gre že iz razloga, ker ta v ZPP ni predviden.