Jedro

Ker ne na aktivni ne na pasivni pravdni strani ne gre za enotno sosporništvo in ni podan enoten ekonomski pomen, je v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP pravilna opredelitev vrednosti spornega predmeta diferencirana, to je za vsakega tožnika in za vsakega toženca posebej. Seštevanja teh štirih vrednosti ne povzroči niti morebitna odvisnost revizijske odločitve od rešitve skupnih spornih pravnih vprašanj. Določba petega odstavka 367. člena ZPP v tem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika parc. št. 267/72 k. o. ... in da je navedena nepremičnina skupno premoženje tožnikov, in sicer vsakega do 1/2. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca sta vložila predlog za dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo in predlagala njeno dopustitev glede pravnih vprašanj: - ali sta nižji sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko se nista opredelili do trditev tožencev iz odgovora na tožbo in pripravljalne vloge z dne 14. 6. 2013 (zlasti glede prenosa (so)lastninske pravice na sporni nepremičnini na toženca s kupno in darilno pogodbo z dne 9. 5. 2000 ter vpliva te pogodbe na utemeljenost tožbenega zahtevka); - ali prva kupna in darilna pogodba z dne 9. 5. 2000 oziroma tožnikov podpis na njej, izročilna pogodba z dne 4. 2. 1980 in sklep o dedovanju po pokojnima očetu in mačehi ter predlog za razdružitev parc. št. 267/72 k. o. ... ne pomenijo pripoznavanja takratnega zemljiškoknjižnega stanja kot veljavnega, ki preprečuje vložitev predmetne tožbe; - ali bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti že zaradi upoštevanja načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen Zakona o zemljiški knjigi)?

4. Predlog ni dovoljen.

5. Iz sodb sodišč nižjih stopenj izhaja, da tožnika zahtevata ugotovitev (so)lastninske pravice na parc. št. 267/72 k. o. ..., vsak do 1/2, ter da je navedena nepremičnina njuno skupno premoženje. Tožbo sta vložila zoper toženca, ki sta v zemljiški knjigi (so)lastnika sporne parcele vsak do 1/4. 6. Ne na aktivni ne na pasivni pravdni strani ne gre za enotno sosporništvo, prav tako v tem primeru ni podan enoten ekonomski pomen, zato je v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravilna opredelitev vrednosti spornega predmeta diferencirana, to je za vsakega tožnika in za vsakega toženca posebej. Seštevanja teh štirih vrednosti ne povzroči niti morebitna odvisnost revizijske odločitve od rešitve skupnih spornih pravnih vprašanj. Določba petega odstavka 367. člena ZPP v tem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev (1). Toženca in tožnika, zoper katera tožnika zahtevata ugotovitev svoje (so)lastninske pravice na njuni nepremični, so torej navadni materialni sosporniki, saj ne zakon ne narava pravnega razmerja za njih ne zahtevata enake rešitve spora (196. člen ZPP).

7. V tožbi je bila označena vrednost spornega predmeta 4.500,00 EUR, ki se nanaša na vse tožbene zahtevke. Ker (pri navadnem sosporništvu) ni možnosti za seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov (peti odstavek 367. člena ZPP) vrednost posameznega tožbenega zahtevka pa ne presega praga 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP), je Vrhovno sodišče predlog zavrglo (377. člen ZPP).

(1) M. Ovčak Kos in Ž. Razdrih, Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija - civilnopravni spori, Odvetnik, št. 3 (71), 2015, str. 19.