Jedro

Tožnik je bil pred poslabšanjem zdravstvenega stanja razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo lažje delo. Nastanek I. kategorije invalidnosti pri njem pomeni spremembo invalidnosti, zato se mu pravica do invalidske pokojnine prizna od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe (od 1. 7. 2006 dalje) in ne že od dne nastanka spremembe (13. 6. 2006).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se drugi datum „ 13. 6. 2006“ nadomesti z datumom „1. 7. 2006“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 8. 2006 in št. ... z dne 3. 5. 2007, s katerima je dokončno odločila, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima pravice, priznane z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2005. Tožnika je zaradi posledic bolezni od 13. 6. 2006 dalje razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in mu od navedenega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe tožniku izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju invalidske pokojnine ter tožniku povrne 100,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pri tožniku v zvezi z oceno delovne zmožnosti, upoštevajoč 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pomembna ugotovitev, ali je te spremembe mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Pomembno je, ali je tožniku mogoče zagotoviti ustrezno zdravljenje, ne pa ali je bil dejansko zdravljen oz. rehabilitiran ter to tudi ni odvisno od države, v kateri zavarovanec živi. Opozarja na mnenje izvedenca, da bi bilo tožnikovo zdravstveno stanje boljše, če bi imel vrhunsko zdravljenje. V mnenju sodnega izvedenca kardiologa ni navedeno, katere hipertenzivne bolezni srca so bile pri tožniku objektivno ugotovljene, niti se iz predloženih izvidov ne da ugotoviti, kako je potekalo zdravljenje hipertenzivne bolezni srca. Iz izpovedi izvedenca izhaja, da mnenja ni podal na podlagi izsledkov objektivnih preiskav. Funkcionalno stanje je ugotovil na podlagi osebnega pregleda. Ugotovil je lažje srčno popuščanje, ker je imel tožnik znake zastoja na pljučih in tahikardijo. Takšno stanje pa je izvedenec ugotovil po času izdaje dokončne odločbe, kar na presojo v tem sporu ne more vplivati. Sodišče je bistveno kršilo postopek, kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s soočenjem izvedenca kardiologa in zdravnice, specialistke za bolezni srca, ki je podala pripombe k izvedenskemu mnenju na zahtevo tožene stranke. V posledici sodišče ni popolnoma ugotovilo spornih dejstev. V obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, kar je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, ker sodišče ni ugotovilo, ali je nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini pri priznanju pravice do invalidske pokojnine dne 21. 5. 2004 upošteval tudi delovno dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji in s tem v zvezi tudi ni ugotovilo, ali gre za prekrivanje delovnih dob. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja lahko pomeni zmotno uporabo materialnega prava glede priznanja pravice. V dopolnitvi pritožbe tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, saj je v primeru sprememb v stanju invalidnosti nove pravice mogoče priznati s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, kar pomeni, da bi sodišče pravico lahko priznalo od 1. 7. 2006 dalje.

Pritožba je delno utemeljena glede datuma priznanja pravice, v ostalem pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o tožnikovi invalidnosti in preostali delovni zmožnosti pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., ki so jo sestavljali specialisti kardiolog, ortoped ter internistka pulmologinja. Predvsem na podlagi mnenja specialista kardiologa, s katerim sta v celoti soglašala tudi ortoped in pulmologinja, je prvostopenjsko sodišče, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno razsodilo, da tožnik od 13. 6. 2006, to je od dne, ko ga je v sestavi specialista kirurga, specialista internista in inženirja za varnost pri delu pregledala invalidska komisija I. stopnje, ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela in tudi nima več preostale delovne zmožnosti, kar pomeni, da je zaradi posledic bolezni od navedenega dne dalje, po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, pri njem podana invalidnost I. kategorije. Sodišče je pravilno upoštevalo dokazni predlog tožnika, da se spremembe v njegovem zdravstvenem stanju ter preostala delovna zmožnost ugotovijo s pomočjo mnenja strokovnjakov, saj gre, kot določa 243. člen ZPP, za razjasnitev dejstev, za kar je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

Tožnikovo popolno nezmožnost za delo v predlogu za medicinsko izvedenstvo z dne 27. 3. 2006, priloženem v upravnem spisu, ugotavlja pristojni osebni zdravnik. Iz priložene medicinske dokumentacije izhaja, da so zaradi številnih zdravstvenih težav popolno nezmožnost za delo ugotovili specialist nevropsihiater v mnenjih dne 30. 7. 2004, 15. 11. 2004, 22. 3. 2005 in 18. 2. 2006, specialist kardiolog v mnenju z dne 10. 2. 2006 ter specialist nevrolog v mnenju z dne 8. 2. 2006. Na podlagi osebnega pregleda je invalidska komisija I. stopnje ugotovila več organsko prizadetost tožnika z dodatno depresivno simptomatiko ter v ustrezni strokovni sestavi specialista kirurga, specialista internista in strokovnjaka za varnost pri delu podala mnenje, da tožnik ni zmožen za organizirano pridobitno delo. Izvedensko mnenje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje in ki so ga strokovnjaki ustrezne specialnosti podali na podlagi preučitve medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika, ne odstopa od vseh navedenih ugotovitev oz. je skladno v tem, da pri tožniku ni preostale delovne zmožnosti, ker ne zmore opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tožena stranka v pripombah k izvedenskemu mnenju, ki jih je pripravila specialistka kardiologinja, predvsem ugovarja, da v izvedenskem mnenju ni navedeno, katere posledice hipertenzivne bolezni srca so pri tožniku objektivno ugotovljene in tudi ni iz izvidov videti, kako poteka zdravljenje hipertenzivne bolezni srca. To naj bi kazalo, da pri tožniku zdravljenje ni končano. Na pripombe je odgovoril in tožnikove zdravstvene težave podrobneje pojasnil izvedenec specialist kardiolog, ki ga je sodišče zaslišalo na naroku. Podrobno je opisal vse tožnikove zdravstvene težave in tudi potrdil, da ima ultrazvočno ugotovljeno zadebelitev levega srčnega prekata in rentgensko ugotovljeno povečano srčno senco. Izvedenec je tudi sam omenil, da bi vrhunska terapija tožnikovo zdravstveno stanje izboljšala, vendar pa se iz dokumentacije vidi, da je bil zdravljen, glede na stanje srca in vse spremljajoče bolezni pa je vztrajal pri oceni, da tožnik nima preostale delovne zmožnosti. Tožena stranka v pripombah k izvedenskemu mnenju in tudi v pritožbi le pavšalno navaja, da zdravljenje tožnika ni zaključeno, ni pa konkretno navedla, kateri diagnostični in terapevtski postopki bi tožnikovo zdravstveno stanje izboljšali v tolikšni meri, da bi bila ohranjena zmožnost opravljanja pridobitnega dela.

Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza s soočenjem izvedenca specialista kardiologa in specialista, ki je na zahtevo tožene stranke podal pripombe k mnenju in zavrnitve tega dokaza tudi ni obrazložilo. Po prepričanju sodišča druge stopnje je zavrnitev predlaganega dokaza utemeljena, saj je izvedenec tudi na vprašanja pooblaščenke tožene stranke na naroku 17. 9. 2009 navedel, da tožniku z zdravljenjem ni mogoče povrniti zmožnosti za delo. V zvezi z obremenilnim testiranjem je pojasnil, da se takšno testiranje izvede pri diagnozi angine pektoris, svojega mnenja pa ni utemeljil na simptomih te bolezni. Funkcionalno stanje srca, ki je izkazovalo lažje srčno popuščanje je ugotovil z znaki zastoja na pljučih in pospešeno srčno frekvenco, kar po njegovi oceni zadošča za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo. Kljub neobrazloženi zavrnitvi predlaganega dokaza s soočenjem je sodišče druge stopnje mnenja, da gre za kršitev, ki na pravilnost sodbe ni vplivala.

Izpodbijanja sodbe s trditvami, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice, ker ni jasno ali je tožnikovo delovno dobo v Republiki Sloveniji v trajanju 15 let 2 meseca in 20 dni že upošteval pri priznanju pravice do invalidske pokojnine nosilec zavarovanja v Bosni in Hercegovini sodišče druge stopnje ne more in ne sme upoštevati, ker ga tožena stranka navaja šele v pritožbi. Stranka mora, ko v pritožbi navaja nova dejstva ali predlaga nove dokaze, po 337. členu ZPP izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. ob izpolnjenih pogojih iz 4. odstavka 286. člena ZPP, do konca glavne obravnave. Tožena stranka trditev o domnevnem in nedokazanem dvojnem upoštevanju delovne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, v postopku pri sodišču prve stopnje ni podala in v pritožbi tudi ne navaja opravičljivih razlogov za takšno zamudo, zato teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Poleg tega iz odločbe nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske z dne 21. 5. 2004 o odmeri invalidske pokojnine, priložene v upravnem spisu, izhaja, da je bila kot pogoj za pridobitev pokojnine v Bosni in Hercegovini upoštevana le zavarovalna doba, dopolnjena v BiH.

Pritožba pa je utemeljena glede datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine. S priznanjem pravice od 13. 6. 2006 dalje, to je od dne nastanka spremembe v invalidnosti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tožnik je bil z odločbo Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 4. 3. 2005, priloženo v upravnem spisu, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 26. 1. 2005 dalje in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo lažje delo. Nastanek I. kategorije invalidnosti pomeni spremembo invalidnosti oz. poslabšanje zdravstvenega stanja, zato je tožniku, v skladu z omenjeno določbo, pravico do invalidske pokojnine potrebno priznati od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2006 dalje. Na dan nastanka spremembe je tožnik dopolnil 57 let in 3 mesece starosti, delovna leta po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1 znašajo 37 let, kar pomeni, da je z dopolnjeno zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji izpolnil pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 1. odstavku 71. člena v zvezi z 68. členom ZPIZ-1, saj njegova pokojninska doba pokriva več kot tretjino delovnih let. Ob delni ugoditvi pritožbi je sodišče druge stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) datum priznanja pravice določilo v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1, v ostalem pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo.

Tožena stranka se s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP, zavrnilo tudi pritožbo glede priznanih stroškov postopka.