Jedro

Izvedenec je bil zaslišan in je odgovarjal na vprašanja oziroma pripombe, ki jih je za toženo stranko oblikovala kardiologinja in ki mu jih je ob zaslišanju zastavila pooblaščenka tožene stranke. Ta je ob koncu zaslišanja predlagala soočenje dveh specialistov in ni navedla v zvezi s čim naj se soočenje opravi. Zato je bila zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I-8027535 z dne 3. 5. 2007 in št. 28-8027535 z dne 30. 8. 2006, tožnika razvrstilo v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 6. 2006 dalje ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 13. 6. 2006 dalje. Toženi stranki je naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe tožniku izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju invalidske pokojnine. Po pridobitvi izvedeniškega mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja je ugotovilo, da je tožnikova delazmožnost izgubljena.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v pretežnem delu, spremenilo jo je le v toliko, da je datum 13. 6. 2006 nadomestilo z datumom 1. 7. 2006. Presodilo je, da so spremembe v tožnikovem zdravstvenem stanju in preostala delovna zmožnost pravilno upoštevane, da je tožnikovo stanje dokončno, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje izvedenca specialista kardiologa s specialistom, ki je na zahtevo tožene stranke podal pripombe k mnenju in da je tožnik na dan spremembe invalidnosti v Republiki Sloveniji izpolnil pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine po prvem odstavku 71. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) v zvezi z 68. členom ZPIZ-1, saj njegova pokojninska doba pokriva več kot tretjino delovnih let. 3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da bi sodišče druge stopnje moralo opraviti soočenje med izvedencem kardiologom in specialistom, ki je na zahtevo tožene stranke podal pripombe k mnenju sodnega izvedenca, saj bi se le tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker to ni bilo izvedeno, je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje revizija meni, da se odločitve sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, ker ni bil naveden razlog, zakaj predlagani dokaz ni bil izveden. To predstavlja nepopolno navedene razloge za odločitev o vsebini tožbe, torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmotno je bila materialnopravno ovrednotena ugotovitev sodnega izvedenca, da bi vrhunska terapija tožnikovo zdravstveno stanje izboljšala. Iz tega je glede na 60. člen ZPIZ-1 moč zaključiti, da pri tožniku ni prve kategorije invalidnosti oziroma mu ni mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj obstoji možnost ukrepov zdravljenja oziroma medicinske rehabilitacije. Tudi sicer bi moralo sodišče ugotoviti dejstva v zvezi s pokojnino, ki jo tožnik prejema v tujini, saj se je odločba o tem nahajala v upravnem spisu, ker pa tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz dejstev, ugotovljenih pri sodišču prve stopnje, in ki jih je sprejelo in potrdilo sodišče druge stopnje izhaja, da je bil tožnik na podlagi odločbe tožene stranke z dne 4. 3. 2005 razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je lažje fizično delo, pretežno sede, kjer ne bo izpostavljen prekomernemu hrupu ter brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 10 kilogramov, s polnim delovnim časom od 26. 1. 2005 dalje. Dne 3. 4. 2006 je tožnik podal novo zahtevo za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti. O tem predlogu je tožena stranka odločila 30. 8. 2006 in na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 23. 8. 2006 ugotovila, da do spremembe invalidnosti ni prišlo. Invalidska komisija druge stopnje je namreč podala mnenje, da pri tožniku ne ugotavlja poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti, zato pri njem še nadalje ostaja tretja kategorija invalidnosti zaradi bolezni. Organ druge stopnje tožene stranke je tožnikovo pritožbo zavrnil. Z odločbo Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Republike Srbske, Filijala Banja Luka z dne 25. 11. 2001 je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine od 24. 7. 2001 dalje. Iz te odločbe izhaja, da je tožnik od 24. 7. 2001 razvrščen v prvo kategorijo invalidnosti. V BIH je od 24. 7. 2001 dalje invalidsko upokojen po splošnih predpisih. Sodišče prve stopnje je pridobilo izvedensko mnenje komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v katerem so podali ločeno mnenje specialist kardiolog, specialist ortoped in specialistka pulmologinja, posebej vsak s svojega področja, pri čemer sta se ortoped in pulmologinja pridružila kardiologovemu mnenju. Glede na pripombe tožene stranke je sodišče zaslišalo sodnega izvedenca kardiologa, ki je vztrajal, da glede na tožnikovo stanje srca in vse spremljajoče bolezni meni, da je njegova delazmožnost izgubljena. Sledilo je izvedeniškemu mnenju neodvisnega izvedenskega organa in v celoti sprejelo ugotovitev o prvi kategoriji invalidnosti.

7. Sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog s soočenjem specialistov kardiologov, vendar pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da je izvedbo tega dokaza štelo za nepotrebno, ker so tožnikovo zdravstveno stanje potrdili trije specialisti, ki so podali strokovno in korektno izvedeniško mnenje na podlagi celotne medicinske dokumentacije, pa tudi opravljenega osebnega pregleda tožnika. Sodišče druge stopnje se je strinjalo, da je bila izvedba dokaza s soočenjem nepotrebna, saj je bil eden od članov komisije za izvedenska mnenja, in sicer specialist kardiolog, zaslišan in je odgovarjal tudi na vprašanja pooblaščenke tožene stranke. V zvezi z obremenilnim testiranjem je pojasnil, da se takšno testiranje izvede pri diagnozi angine pektoris, svojega mnenja pa ni utemeljil na simptomih te bolezni. Funkcionalno stanje srca, ki je izkazovalo lažje srčno popuščanje, je ugotovil z znaki zastoja na pljučih in pospešeno srčno frekvenco, kar je po njegovi oceni zadoščalo za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo.

8. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da zatrjevana bistvena kršitev ni podana. Na naroku z dne 17. 9. 2009, na katerem je bil zaslišan, je izvedenec odgovarjal na vprašanja oziroma pripombe, ki jih je za toženo stranko oblikovala kardiologinja in ki mu jih je ob zaslišanju zastavila pooblaščenka tožene stranke. Ta je ob koncu zaslišanja predlagala, da sodišče sooči zaslišanega izvedenca in prof. dr. M. K., specialistko kardiologinjo, zaposleno pri toženi stranki. V dokaznem predlogu ni bilo navedeno, v zvezi s čim naj se soočenje opravi, zato je bila zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljena.

9. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve glede ugotovitve dejstev v zvezi s pokojnino, ki jo tožnik prejema v tujini. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da gre za pritožbeno novoto, te pa glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni bilo mogoče upoštevati.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Očitek zmotne materialnopravne presoje izvedenčeve ugotovitve, da bi vrhunska terapija tožnikovo zdravstveno stanje izboljšala, je neutemeljen. Izpoved sodnega izvedenca, da bi vrhunska terapija tožnikovo zdravstveno stanje izboljšala, kar naj bi bilo po mnenju revizije podlaga za zaključek, da pri tožniku ni invalidnosti prve kategorije, se ni nanašala na tožnikovo bodoče zdravljenje v tem smislu, da bi ob sedanjem stanju z vrhunsko terapijo pri tožniku dosegli izboljšanje zdravstvenega stanja. Izpoved je bila podana v tem smislu, da tožnik živi na območju BIH in da na zdravstveni sistem v tej državi ni mogoče vplivati. Če bi tožnik (v preteklosti) bil deležen vrhunskega zdravljenja, potem po oceni izvedenca zdravstveno stanje ne bi bilo takšno, kot je sedaj. V tem kontekstu je bila podana izpoved izvedenca in v tem kontekstu jo je povzelo tudi sodišče druge stopnje. Niti iz izpovedi niti iz sodbe sodišča druge stopnje pa ne izhaja, da pri tožniku sedaj, če bi bil deležen vrhunske terapije, še obstaja možnost izboljšanja zdravstvenega stanja. Izvedenci so ugotovili, da je njegovo zdravstveno stanje dokončno in da se bo lahko le še slabšalo.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.