Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do odpravnine v višini šestkratnika njene zadnje bruto plače.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do odpravnine v višini šestkratnika njene zadnje bruto plače.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja ter o podrednem zahtevku, da ji je toženka dolžna ponuditi v podpis in sklenitev pisni odpravek pogodbe o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto. Te zahtevke tožnice je zavrnilo, odločilo pa je tudi, da je toženka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v višini 19.244,30 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v prvi in peti točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek tožnice za plačilo odpravnine v višini 19.244,30 EUR ter spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

3. V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožnica povzema dejansko stanje in navaja, da ima v skladu s 5. členom individualne pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v višini šestkratnika bruto zneska zadnje mesečne plače tudi v primeru razrešitve ali če po prenehanju mandata ni ponovno imenovana. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, da ji pogodbeno dogovorjena odpravnina ne pripada. Izpostavlja vprašanje, ali je upravičena do takšne odpravnine. Nato navaja, da določba tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) zavezuje samo delodajalca in kršitev s strani delodajalca ne more vplivati na pravni položaj delavca. V takšnem primeru bi bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri pogodba ostane v veljavi. 5. člen individualne pogodbe je pripravila toženka, pri tožnici pa je imela določba pomembno vlogo, saj je bila pri drugem delodajalcu zaposlena za nedoločen čas. Meni tudi, da zatrjevanje ničnosti kot posledica kršitve ni utemeljeno, saj zakon takšne posledice ni predvidel. ZJU ne določa, kakšna bi bila posledica sklepanja pogodb v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU. Prepoved iz te določbe ne spada pod vprašanje moralne pravilnosti, torej gre lahko le za vprašanje kršitve prisilnega pravila, ki povzroči ničnost takšne pogodbe. Tožnica meni, da temu ni tako. Kot prisilne predpise je mogoče šteti pravila, ki urejajo delovanje države, ne pa predpisov, ki urejajo delovanje države kot pravne osebe v zasebnopravnih razmerjih. Individualna pogodba sama po sebi ni izraz oblastvene narave toženke. Nato izpostavlja tudi vprašanje, ali je ničnost pogodbenega določila, s katerim je delavcu v javnem sektorju priznan večji obseg pravic, res pravilna in ustrezna posledica kršitve prepovedi iz tretjega odstavka 16. člena ZJU, ali pa so sankcije kršitve drugačne. Izpostavlja tudi vprašanje, ali prepoved iz tretjega odstavka 16. člena ZJU zavezuje tudi sopogodbenika, torej delavca, in kako, v primeru negativnega odgovora pa, ali bi v tem primeru za pogodbo, ki delavcu zagotavlja več pravic, veljala določba drugega odstavka 86. člena OZ. Navaja, da gre za pomembna vprašanja in da v sodni praksi ni naletela na takšno odločitev revizijskega sodišča. 4. Predlog je utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je revizijo dopustilo glede prvega vprašanja, ki je splošne narave in dejansko obsega tudi obe vprašanji, na kateri se tožnica sklicuje na koncu predloga.