Jedro

Pravdni stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi določili, da tožnici (namestnici direktorja zborničnega urada) v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače oziroma pravica do razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedeno določilo v individualni pogodbi o zaposlitvi glede višine odpravnine ne nasprotuje prisilnim predpisom in zato ni nezakonito. Tožena stranka (zbornica) je del javnega sektorja, zato je za stranki veljal ZJU, vključno s kogentno določbo 3. odstavka 16. člena, ki stranke omejuje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju na način, da določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka se v skladu z 22. členom ZKGZ financira tudi iz javnih sredstev. Ker se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka del javnega sektorja, pogodbeno določilo glede višje odpravnine, ki bi tožnici pripadala v primeru razrešitve, nima učinka, saj je v neskladju z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, in je zato nično.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in V. tč. izreka) spremeni tako, da se glasi: „I. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni pod izvršbo plačati odpravnino v višini 19.244,30 EUR, se zavrne.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.302,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 842,29 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v višini 19.244,30 EUR, v roku 8 dni (I. tč. izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013, iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka vročila tožnici, nezakonita, ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki, ne preneha z iztekom odpovednega roka dne 23. 5. 2013, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010, kot da ji delovno razmerje ni prenehalo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 21. 3. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo in pri ZPIZ Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 21. 3. 2014 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh, ter da je dolžna tožnici za čas od dneva nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne 21. 3. 2014 plačati mesečna nadomestila plače v višini 3.563,79 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter od posameznega mesečno bruto zneska nadomestila plače obračunati ter v korist tožene stranke plačati vse pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh (II. tč. izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, in sicer, da je tožena stranka dolžna tožnici v 8 dneh pod izvršbo ponuditi v podpis in sklenitev pisni odpravek pogodbe o zaposlitvi, na ustrezno delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom (III. tč. izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna za ves čas od dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Tožbo je zavrglo tudi glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 do vrnitve nazaj na delo, plačati mesečna nadomestila plače v višini 3.563,76 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter od posameznega mesečnega bruto zneska nadomestila plače obračunati ter v korist tožnice plačati vse pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (IV. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (V. tč. izreka).

2. Zoper ugodilni del (I. in V. točko izreka) navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov, v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek za plačilo odpravnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožena stranka del javnega sektorja, in da je bila tožnica javna uslužbenka, zaradi česar sta bili pravdni stranki omejeni pri sklepanju individualne pogodbe o zaposlitvi oz. bi morali pri sklepanju pogodbe upoštevati tudi 3. odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Noben predpis namreč tožeči stranki ne daje pravice do odpravnine, višje kot jo določa ZDR. Opozarja, da bi bila z izplačilom višje odpravnine, kot jo predvideva ZDR, obremenjena javna sredstva. V skladu z 22. členom ZKGZ tožena stranka sredstva, potrebna za opravljanje svojih nalog, pridobiva z zborničnim prispevkom, s prihodki iz lastne dejavnosti, s sredstvi, ki jih zbornici v skladu z zakonom dodelijo država, občina in druge lokalne skupnosti (torej iz proračuna) in z izrednimi prihodki (darila, volila in podobno). Navaja, da tudi zbornični prispevek predstavlja javno dajatev in s tem javna sredstva, saj je tožena stranka oseba javnega prava, ZKGZ pa predpisuje obvezno članstvo v zbornici in vsi člani zbornice glede na 2. odstavek 22. člena ZKGZ obvezno plačujejo zbornični prispevek. Sredstva tožene stranke, ki niso javna sredstva, so le sredstva pridobljena z delovanjem na trgu, ki pa v strukturi sredstev tožene stranke predstavljajo zanemarljivo višino. Poudarja, da je, ne glede na delež javnih sredstev v financiranju tožene stranke, ključno za odločitev že, da se tožena stranka financira (tudi) iz javnih sredstev, v kakšnem deležu pa ni bistveno, in da pri financiranju odpravnine tožnici ni mogoče ločiti, ali se z njo obremenjuje tisti del sredstev za delovanje tožene stranke, ki so pridobljena iz javnih sredstev, ali tisti del, ki je iz tržne dejavnosti. Z izplačilom višje odpravnine od zakonsko določene, bi bila torej obremenjena tudi (oz. predvsem) javna sredstva. Meni, da je 5. člen individualne pogodbe o zaposlitvi v delu, kjer tožnici daje pravico do višje odpravnine od zakonsko določene, v nasprotju z zavezujočo določbo 3. odstavka 16. člena ZJU. Posledično je navedena pogodbena določba v skladu s 1. odstavkom 86. člena OZ nična, kar pomeni, da ni podlage za izplačilo razlike v odpravnini in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti. Dodaja, da je za odločitev o zahtevku pravno nerelevantno, kako je tožena stranka zaključila spor z A.A., nekdanjim direktorjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku glede odpravnine ne more utemeljiti na ravnanju tožene stranke v drugem podobnem primeru, saj je bilo ravnanje lahko tudi materialnopravno zmotno. Sodišče pa je pri odločanju vezano zgolj na materialno pravo in ne na ravnanja strank. Skladno z materialnim pravom pa bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti, saj temelji na ničnem pogodbenem določilu. Glede na to, da je zahtevek v tem delu povsem denarne narave, bi moralo prvostopenjsko sodišče glede tega dela zahtevka, ob zavrnitvi zahtevka, toženi stranki priznati tudi stroške postopka v višini, ki ustrezajo vrednosti postavljenega tožbenega zahtevka ter temu ustrezno spremeniti V. tč. izreka sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da se prepoved iz 3. odstavka 16. člena ZJU nanaša le na toženo stranko in zato le ta nosi posledice kršitve te prepovedi v skladu z 2. odstavkom 86. člena OZ, ter da sankcija za kršitev te prepovedi ni ničnost, saj za takšno razlago ni ustrezne podlage v zakonu. Če je torej prišlo do kršitev predpisov s tem, ko je v pogodbi določen širši obseg pravic kot v predpisih, je takšna pogodba vseeno veljavna, sankcionira se le tistega, ki je takšno pogodbo na strani delodajalca pripravil in sklenil. Druga pogodbena stranka zaradi tega ne ne nosi nobenih posledic. Navaja še, da tožnici sploh ni bila priznana višja odpravnina kot določa ZDR, saj je bila odpravnina omejena na šest zadnjih tožničinih plač. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta stranki v 5. členu individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 izrecno določili, da tožnici v primeru razrešitve pripada odpravnina v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače oziroma pravica do razporeditve na drugo delovno mesto pri toženi stranki, ki ustreza tožničini strokovni izobrazbi. Ugotovilo je, da je bila tožnica razrešena s sklepom Sveta tožene stranke na 4. redni seji dne 29. 3. 2013, in sicer z dnem 10. 4. 2013, in da je tožena stranka izplačala tožnici le odpravnino v višini 2.138,26 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da določilo 5. člena individualne pogodbe o zaposlitvi glede višine odpravnine ne nasprotuje prisilnim predpisom, ter da glede na način financiranja tožene stranke ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke, da je pogodbeno določilo o višji odpravnini nezakonito. Razlogovalo je, da se določba 3. odstavka 16. člena ZJU, ki prepoveduje delodajalcu, da javnemu uslužbencu zagotavlja pravice v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, nanaša zgolj na proračunske uporabnike in sredstva proračuna. Po stališču prvostopenjskega sodišča pa za toženo stranko oz. za del njenih sredstev, ki niso zagotovljena iz proračuna, navedena določba, ne velja, saj je tožena stranka prejemnik proračunskih sredstev le delno.

8. To stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno zmotno. Pritožbeno sodišče poudarja, da je za pravilno rešitev obravnavane zadeve ključno, da je tožena stranka del javnega sektorja. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.) v 1. členu določa, da je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. V skladu z 2. odstavkom navedenega člena javni sektor po navedenem zakonu poleg državnih organov, uprav samoupravnih lokalnih skupnosti, javnih agencij, javnih skladov, javnih zavodov in javnih gospodarskih zavodov sestavljajo tudi druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Zakon o Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (ZKGZ, Ur. l. RS, št. 41/1999 s sprem.) v 1. odstavku 2. člena določa, da je zbornica pravna oseba javnega prava. Pravilnik o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 46/2003) pa v 3. členu izrecno določa, da se kot posredni uporabnik obravnava tudi B., tj. tožena stranka. Prav tako tudi iz individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2010 izhaja, da je tožena stranka del javnega sektorja, saj pogodba o zaposlitvi določa, da se sklepa na podlagi Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/2005 s sprem.).

9. Ker je torej tožena stranka del javnega sektorja, je za stranki veljal ZJU, vključno s kogentno določbo 3. odstavka 16. člena, ki stranke omejuje pri sklepanju pogodb o zaposlitvi v javnem sektorju na način, da določa, da delodajalec ne sme javnemu uslužbencu zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka se v skladu z 22. členom ZKGZ(1) financira tudi iz javnih sredstev, kar je v obravnavanem primeru ključno. Pri financiranju odpravnin iz sredstev tožene stranke ni mogoče določiti oz. ločiti, ali se s tem obremenjuje tisti del sredstev tožene stranke, ki so pridobljena iz javnih sredstev ali tisti del, ki je pridobljen iz tržne dejavnosti, kot pravilno opozarja pritožba. Zagotovo pa je mogoče trditi, da se z izplačevanjem odpravnin iz sredstev tožene stranke obremenjuje tudi javna sredstva, saj je tožena stranka nedvomno del javnega sektorja, kot je bilo obrazloženo. Na podlagi navedenega torej pogodbeno določilo glede višje odpravnine, in sicer v višini 6-kratnega bruto zneska zadnje mesečne plače, ki bi tožnici pripadala v primeru razrešitve, nima učinka, saj je v neskladju z določbo 3. odstavka 16. člena ZJU, torej nično.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. tč. izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 3. odstavek 16. člena ZJU.

11. Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožena stranka je v sporu v celoti uspela, zato ji je tožnica skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP dolžna povrniti potrebne stroške postopka. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 87/2008 s sprem.) je tožnica dolžna toženi stranki glede na vrednost predmeta 19.244,30 EUR, povrniti nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 544,70 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 502,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 1.302,35 EUR. Svoje stroške pa tožnica krije sama.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnica skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške po ZOdvT, in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 670,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj znaša 842,29 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožnica krije sama, saj odgovor ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (155. člen ZPP).

(1) ZKGZ v 22. členu določa, da sredstva, potrebna za opravljanje nalog Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, zbornica pridobiva z zborničnim prispevkom, s prihodki iz lastne dejavnosti, s sredstvi, ki jih zbornici v skladu z zakonom dodelijo država, občine in druge lokalne skupnosti in z izrednimi prihodki (darila, volila in podobno).