Jedro

Zahtevki za posamezno obliko oziroma vrsto nepremoženjske škode so relativno samostojni. Zato (lahko) tudi zastaranje teče za vsako vrsto škode posebej. Terjatev za povrnitev različnih vrst nepremoženjske škode, ki se nanašajo na fizične poškodbe, je do vložitve tožbe (7. 6. 2019) res že zastarala (saj je bil tožnici obseg te škode znan najkasneje konec januarja 2016, ko se je zaključilo zdravljenje). Ni pa v tem času zastarala tudi terjatev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je tožnica vtoževala na podlagi zatrjevanih simptomov posttravmatske stresne motnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2019 dalje in v celoti v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, in sicer zoper del, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Pritožbo vlaga za znesek 12.500,00 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženki naloži plačilo zahtevanega zneska in stroškov postopka na obeh stopnjah, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi se zdravljenje njenih poškodb zaključilo konec januarja 2016, kar naj bi pomenilo, da ji je bil takrat znan obseg škode. Ne gre samo za napačno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je v sodbi izvedensko mnenje napačno povzeto. Sodišče prve stopnje se je namreč glede zastaranja oprlo zgolj na ugotovitev izvedenca travmatologa v zvezi z nastalimi telesnimi poškodbami, ugotovitev izvedenca psihiatra pa je prezrlo. Izvedenec travmatolog je odgovoril, da je bilo zdravljenje fizičnih poškodb zaključeno najkasneje konec januarja 2016. Izvedenec psihiater pa je navedel, da je posttravmatska stresna motnja pri tožnici trajala eno leto s pričetkom dva tedna po škodnem dogodku, kar jasno pove, da ji je bil obseg škode lahko znan šele konec oktobra 2016. Ob pravilno upoštevanem pričetka teka zastaralnega roka (okrog 22. 10. 2016) je bila tožba z dne 7. 6. 2019 vložena pravočasno.

Pritožba v nadaljevanju opisuje tožničine težave na področju duševnega zdravja. Na račun pretrpljenih fizičnih bolečin in nevšečnosti zdravljenja zahteva 6.400,00 EUR, za strah 1.800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 4.300,00 EUR.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz naslova nedenarne škode zavrnilo, ker naj bi bila terjatev že zastarana. Tak zaključek je oprlo na ugotovitev, da je bilo zdravljenje tožničinih poškodb zaključeno najkasneje s koncem meseca januarja 2016 ter je bil tako tožnici takrat znan obseg škode oziroma je imela že takrat možnost uveljavljati odškodninski zahtevek.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče glede zastaranja napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da izpodbijana sodba ne vsebuje vseh odločilnih razlogov. Tožnica je že v tožbi navajala zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi strahu in nočnih mor, ki jih trpi v posledici prometne nesreče. V izvedenskem mnenju na strani 29 je bilo na vprašanje, kdaj se je njeno zdravstveno stanje toliko stabiliziralo oziroma normaliziralo, da je bil znan obseg škode, odgovorjeno, da se je zdravljenje fizičnih poškodb stabiliziralo z zaključkom fizioterapije konec januarja 2016, posttravmatska stresna motnja v povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom pa je trajala eno leto po tem dogodku s pričetkom po dveh tednih po dogodku (torej do oktobra 2016).

7. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zahtevki za posamezno obliko oziroma vrsto nepremoženjske škode so relativno samostojni. Zato (lahko) tudi zastaranje teče za vsako vrsto škode posebej.1 Terjatev za povrnitev različnih vrst nepremoženjske škode, ki se nanašajo na fizične poškodbe, je do vložitve tožbe (7. 6. 2019) res že zastarala (saj je bil tožnici obseg te škode znan najkasneje konec januarja 2016, ko se je zaključilo zdravljenje). Ni pa v tem času zastarala tudi terjatev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je tožnica vtoževala na podlagi zatrjevanih simptomov posttravmatske stresne motnje. Ta je namreč trajala dalj časa. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnici obseg te škode lahko znan šele oktobra 2016, torej se je triletni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ iztekel oktobra 2019, to je po vložitvi tožbe. Če pa sodišče prve stopnje meni, da je bil tožnici obseg škode tudi v tem delu kljub navedenim dejstvom znan že prej, bi se moralo do tega opredeliti. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Pritožba je na podlagi navedenega delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka glede plačila odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.300,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 8. 4. 2019 dalje (ker je za tožnico v pritožbi glede odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti sporen samo še ta znesek) ter posledično tudi v celoti v II. (stroškovni) točki izreka. V ostalem izpodbijanem delu (glede odškodnine za duševne bolečine za druge vrste nepremoženjske škode) je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti odločilna dejstva glede tožničine posttravmatske stresne motnje in zastaranja. Delna razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ne bo povzročila kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, hkrati pa jim bo zagotovljena učinkovita in popolna pravica do pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo celoten dokazni postopek in mu zato dokazov najverjetneje ne bo potrebno ponovno neposredno izvajati, temveč bo lahko le izdelalo novo sodbo. Postopek bi se s sojenjem pritožbenega sodišča, ki bi za odločitev v zadevi terjalo ponovitev in neposredno izvedbo dokaznega postopka (vključno z zaslišanji), občutno podaljšal, predvsem pa bi bila okrnjena pravica strank do pritožbe, saj se bodo nekatera odločilna dejstva (glede nastale škode zaradi posttravmatske stresne motnje) v novem sojenju šele prvič ugotavljala.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo sodišča prve stopnje.

1 Prim. Sodba II Ips 175/2012 z dne 5. 9. 2013.