Jedro

Načelo kontradiktornosti omogoča strankam, da spoštujejo načelo enakosti orožij in se izjavijo o navedbah nasprotne stranke v vseh fazah postopka. Vendar pa konkretizacija tega načela ne pomeni, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih predlagajo stranke, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev v dani fazi postopka. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za ugotovitev določenih dejstev v sporu niso odločilni, tudi v primeru, ko so ta dejstva že dovolj izkazana z drugimi dokazi, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, svojo odločitev pa mora prepričljivo in izčrpno obrazložiti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 19,14 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema te odločbe do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki je tožnikom nastala ob izgubi bližnjega. S sklepom pa je sodišče odločilo o stroških pravdnega postopka ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 1.420,54 EUR.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka. V obširni pritožbi zoper sodbo opozarja, da je ugovarjala izvedeniškemu mnenju, v katerem je izvedenec neprepričljivo zagovarjal svoje stališče, da smrt pokojnega S. ni posledica utopitve ter s tem nasprotoval zaključku strokovne priče dr. V.. Tožeča stranka je predlagala novega izvedenca, sodišče pa je ta predlog zavrnilo, pri čemer je kršilo določila pravdnega postopka, dopustilo pa je tudi, da je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Pritožba pravico do izjave stranke v postopku interpretira na način, da imajo stranke pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov, posledično pa ima sodišče obveznost, da te dokaze v celoti izvede. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico do izjave tožeče stranke, pa tudi določila 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP. Izvedenec je tudi pojasnil, da pri izdelavi mnenja ni razpolagal s celotno medicinsko dokumentacijo, zlasti z napotnico zdravnika, ki je opravil ogled. Tožeča stranka se je šele na naroku 25. 2. 2009 seznanila, da izvedencu ni bila posredovana celotna dokumentacija, zato k pritožbi prilaga listine: protokol nujne intervencije, protokol predbolnišničnega oživljanja, prijavo smrti, napotnico dr. K. ter zdravniško potrdilo Javnega zavoda Zdravstveni dom Koper in začasno obdukcijsko diagnozo. Predlaga, da sodišče dopusti obravnavo omenjene dokumentacije v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP. Izvedenec bi se moral izjasniti, ali aspirirana tekočina, katere količina je iz sedaj predloženih listin razvidna, vpliva na podano izvedeniško mnenje. Tožeča stranka še opozarja, da sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko ocenjevalo, ali je sanitarna obdukcija manj obsežna oziroma ima manjšo veljavo kot sodna obdukcija. Prilaga del strokovnega predavanja na medicinski fakulteti, iz katerega izhaja, kako medicinska stroka deli vrste obdukcij. Neutemeljeno je stališče, da je bila obdukcija, opravljena v Zdravstvenem domu Izola, nezadostna, da bi lahko obducentka ugotovila vzrok smrti. Pritožba se dodatno sklicuje še na sodno prakso v zvezi s tem, kdaj je dopusten nov dokaz z izvedeniškim mnenjem.

V pritožbi zoper sklep tožeča stranka zgolj opozarja, da se je pritožila zoper sodbo in predlagala njeno spremembo oziroma razveljavitev. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, ki je povezana s končno odločitvijo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi smrti bližnjega, pokojnega N.S., ker je ugotovilo, da njegova smrt ni bila posledica utopitve in torej ni podana vzročna zveza med morebitnim nespoštovanjem določb Zakona o varstvu pred utopitvami (ZVU) s strani zavarovanca tožene stranke in škodljivo posledico. Tožeča stranka v obširni pritožbi uveljavlja predvsem pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer pravice stranke do izjave iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitve 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP, zaradi teh postopkovnih kršitev pa je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je v postopku namreč predlagala postavitev novega izvedenca medicinske stroke, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo. Določilo 5. člena ZPP predstavlja temeljno načelo pravdnega postopka, načelo kontradiktornosti, ki je konkretizacija ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Načelo kontradiktornosti omogoča strankam, da spoštujejo načelo enakosti orožij in se izjavljajo o navedbah nasprotne stranke v vseh fazah postopka. Vendar pa konkretizacija tega načela ne pomeni, da bi moralo sodišče v pravdnem postopku izvesti vse dokaze, ki jih predlagajo stranke, ampak le tiste, ki so pomembni za njegovo odločitev v dani fazi postopka. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokaz za ugotovitev določenih dejstev v sporu ni odločilen, ker so ta dejstva že dovolj dokazana, nadaljnjega dokaza ni dolžno izvajati. Zadošča namreč, da sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazloži, zakaj posameznemu dokaznemu predlogu ni sledilo. Vse povedano velja tudi za dokaz s postavitvijo izvedenca, kjer ZPP vsebuje še specialne določbe. Po določilu 2. odstavka 254. člena ZPP sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem, če se njegovo mnenje razlikuje od mnenja drugega izvedenca ali če je izvid nejasen ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Po 3. odstavku 254. člena ZPP pa je postavitev novega izvedenca mogoča tudi, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali nastane utemeljen dvom v pravilnost mnenja, pa se to ne da odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na neskladje med izpovedjo priče dr. V. in izvedeniškim mnenjem dr. Z., saj je v zaključku obdukcijskega poročila priča kot obducentka zapisala, da je bil neposredni vzrok smrti N. S. utopitev, izvedenec pa je to zanikal. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da so bila nasprotja oziroma neenaki zaključki patologinje in v tem postopku postavljenega izvedenca razjasnjeni z dopolnilnim mnenjem izvedenca dr. Z. in njegovim neposrednim zaslišanjem. Navedbe zaslišane priče zato niso vzbudile dvoma v utemeljenost izvedeniškega mnenja. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da bi zgolj dva znaka, ki ju je opisala obducentka, prisotna pa sta tudi pri drugih oblikah smrti, lahko kazala na utopitev, prav odsotnost številnih bolj tipičnih znakov za utopitev ter stanje nekaterih organov ob obdukciji pa z gotovostjo izključujejo utopitev kot neposredni vzrok smrti pokojnega S. (primerjaj 7. stran dopolnilnega izvedeniškega mnenja dr. Z., list. št. 145 spisa). Pogoji za postavitev novega izvedenca sodne medicine po določilu 254. člena ZPP tako niso bili izpolnjeni, saj v mnenju izvedenca ni bilo nasprotij, mnenje je celovito, jasno, koherentno, izpoved priče (ki ni izvedenec) pa ni povzročila utemeljenega dvoma v pravilnost podanega mnenja, ki z zaslišanjem izvedenca ne bi bil odpravljen.

Tožeča stranka je k pritožbi predložila nove dokaze, in sicer zdravniško potrdilo o smrti, protokol nujne intervencije, protokol predbolnišničnega oživljanja, prijavo smrti, napotnico ter zdravniško potrdilo ZD Koper. Pritožbeno sodišče je vpogled v te dokaze dopustilo, ker je ocenilo, da je tožeča stranka v skladu z določilom 1. odstavka 337. člena izkazala, da jih brez svoje krivde ni predložila v času postopka na prvi stopnji. Zato je opravilo pritožbeno obravnavo po določilu 3. odstavka 347. člena ZPP in ponovno izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca dr. Z.. Ta je po vpogledu novo predloženih dokazov vztrajal pri svojem izvedeniškem mnenju. Glede podatka, ki ga pritožba posebej izpostavlja, o aspirirani količini tekočine iz pljuč, je pojasnil, da je ta količina majhna, kar kaže na to, da je smrt nastopila hitro in agonija ni dalj časa trajala. Pol litra tekočine v pljučih je mogoče povezovati z refleksno smrtjo ali z aspiracijo v fazi agonije zaradi drugih razlogov, kot je nenadna srčna smrt. Izvedenec je na vprašanje tožeče stranke še dodal, da podatki o utripih srca na protokolu kažejo, da pravilna cirkulacija ob oživljanju ni bila vzpostavljena, srčne frekvence ni bilo, kar torej negira zaključek obducentke V, ki je težo pljuč povezovala z reanimacijo in vzpostavitvijo uspešnega srčnega ritma. Ob odsotnosti vzpostavitve srčne akcije med reanimacijo je izvedenec mnogokrvnost pljuč pripisal levostranski srčni odpovedi. Glede na navedeno je izvedenec, zaslišan v pritožbenem postopku, še bolj prepričljivo razjasnil vzroke smrti pokojnega S., ki ni umrl zaradi utopitve. Pojasnil je tudi razloge za nepravilno oceno priče dr. V. in utrdil sprejete dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki je utopitev izključilo kot vzrok smrti očeta, sina in partnerja tožnikov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sklep sodišča o odmeri pravdnih stroškov izpodbija zgolj pavšalno, le iz razloga, ker je vložila pritožbo zoper sodbo. Pritožbeno sodišče je zato sklep preizkusilo le uradoma, pri čemer kršitev, na katere je dolžno paziti samo, ni zaznalo. Sodišče prve stopnje je sklep podrobno obrazložilo z navedbo vseh postavk, ki jih je toženi stranki priznalo. Pritožbo zoper sklep je bilo zato potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške prihoda na glavno obravnavo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 19,14 EUR in predstavljajo povratno vozovnico za vlak do Kopra. Odmerjene stroške je tožeča stranka dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema te odločbe do plačila.