Jedro

Ni predvideno sodno presojanje s strani delodajalca zatrjevane neskladnosti odločitve organa sindikata (predsedstva) z notranjimi pravili oziroma statutom. Sindikat kot posebna vrsta društev funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta), ki ima naravo zasebnopravnega akta in ki določa tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja s sindikatom. Ob spoštovanju zakonitosti imajo sindikati (organi) možnost, da svobodno in avtonomno odločajo, kdo bo vodil in zastopal njihov sindikat pri delodajalcu. Te odločitve niso podvržene sodni presoji v takem smislu, da bi sodišče ob zatrjevanih nepravilnostih v postopku statutarnega imenovanja s strani delodajalca ne upoštevalo izbire sindikalnega predstavnika, ki naj zastopa ekonomske in socialne interese njegovih članov oziroma delavcev. V tem sporu o prenehanju delovnega razmerja je tako bistveno, da je bil tožnik s sklepom predsedstva sindikata imenovan na funkcijo sekretarja.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo skladnost akta o imenovanju tožnika s statutom sindikata in s tem v zvezi ugotovilo tožnikovo odgovornost za njegovo imenovanje s strani kolegijskega organa sindikata. Če je predsedstvo sindikata ravnalo v nasprotju s statutom, posledice takšnega ravnanja ne more nositi tožnik. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je utemeljeno zanesel na odločitev organa sindikata. Za napačno interpretacijo določb statuta tega organa ne more odgovarjati tožnik, ki se ni sam imenoval na funkcijo sekretarja. Ob upoštevanju vsega navedenega tožnik s tem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni tako, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 20. 5. 2016, - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2014, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za čas od nezakonite odpovedi obračunati vsakokratno mesečno plačo v višini 1.107,29 EUR bruto, po odbitih davkih in prispevkih pa izplačati plače ter ostale prejemke iz delovnega razmerja v neto zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom v celoti, oziroma podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožnik ni ravnal naklepno, kot mu očita tožena stranka v izredni odpovedi. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da je tožnika na funkcijo imenovalo predsedstvo sindikata, kar izhaja iz zapisnika seje tega organa z dne 4. 10. 2012, s katerim je bil seznanjen direktor tožene stranke. Če je predsedstvo sindikata ravnalo v nasprotju s statutom, posledice takšnega ravnanja ne more nositi tožnik. Tožnik se je utemeljeno zanesel na sklep predsedstva sindikata. Za napačno interpretacijo določb statuta s strani predsedstva sindikata pa tožnik, ki se ni sam imenoval na nobeno funkcijo, ne more odgovarjati. Tožnik je bil septembra 2016 na volitvah izvoljen na funkcijo predsednika sindikata. Trdi, da se direktor tožene stranke vmešava v delovanje sindikata. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dokazati, da je bil imenovan za sekretarja v skladu s statutom. Ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena bi morala tožena stranka dokazati obstoj krivdnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Tožniku so bila znana določila statuta. Zato je vedel in moral vedeti, da ni bil imenovan za "glavnega" sekretarja v skladu s statutom. Sicer pa iz zapisnika seje predsedstva sindikata izhaja, da je tožnik sodeloval pri odločanju organa sindikata - predsedstva o tem, da se ga imenuje za "glavnega" sekretarja ter sestavil zapisnik. Sindikat sicer sam sprejme svoja pravila delovanja, vendar so se člani in organi sindikata dolžni ravnati po teh pravilih. Tožnik kljub številnim pozivom tožene stranke ni želel predložiti dokumentacije o postopku imenovanja "glavnega" sekretarja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje kot bistveno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2014, presojalo, ali je bil tožnik imenovan za sekretarja Sindikata A. (v nadaljevanju: A.) v skladu s statutom. Pri tem se je oprlo tudi na zapisnik seje predsedstva sindikata z dne 4. 10. 2012, iz katerega izhaja, da se za (glavnega) sekretarja imenuje tožnik, ki bo od 1. 11. 2012 do nadaljnjega vodil in zastopal sindikat. Iz zapisnika izhaja, da je tožnika na funkcijo sekretarja imenovalo predsedstvo kot organ sindikata.

7. Ustava RS v 76. členu določa, da je ustanavljanje in delovanje sindikata ter včlanjevanje vanje svobodno. Iz navedene ustavne določbe ter določbe 3. člena Konvencije MOD št. 87 o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic izhaja, da sindikati sami sprejemajo svoja pravila in notranje akte, da svobodno izbirajo svoje predstavnike ter da sami upravljajo in delujejo po svojih akcijskih programih. Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja pa v 2. členu določa, da morajo biti sindikati zavarovani tudi pred vsemi vmešavanji delodajalcev, neposredno ali posredno, ali prek njihovih agentov ali članov ob njihovem ustanavljanju, delovanju in upravljanju. Delodajalec se torej ne more (in ne sme) vmešavati v notranja razmerja v sindikatu.

8. Glede na navedeno pravno podlago ni predvideno sodno presojanje s strani delodajalca zatrjevane neskladnosti odločitve organa sindikata (predsedstva) z notranjimi pravili oziroma statutom. Sindikat kot posebna vrsta društev funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta), ki ima naravo zasebnopravnega akta in ki določa tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja s sindikatom (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 23/2011 z dne 22. 5. 2014). Ob spoštovanju zakonitosti imajo sindikati (organi) možnost, da svobodno in avtonomno odločajo, kdo bo vodil in zastopal njihov sindikat pri delodajalcu. Te odločitve niso podvržene sodni presoji v takem smislu, da bi sodišče ob zatrjevanih nepravilnostih v postopku statutarnega imenovanja s strani delodajalca ne upoštevalo izbire sindikalnega predstavnika, ki naj zastopa ekonomske in socialne interese njegovih članov oziroma delavcev. V tem sporu o prenehanju delovnega razmerja je tako bistveno, da je bil tožnik s sklepom predsedstva sindikata imenovan na funkcijo sekretarja.

9. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo skladnost akta o imenovanju tožnika s statutom sindikata in s tem v zvezi ugotovilo tožnikovo odgovornost za njegovo imenovanje s strani kolegijskega organa sindikata. Če je predsedstvo sindikata ravnalo v nasprotju s statutom, posledice takšnega ravnanja ne more nositi tožnik. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je utemeljeno zanesel na odločitev organa sindikata. Za napačno interpretacijo določb statuta tega organa ne more odgovarjati tožnik, ki se ni sam imenoval na funkcijo sekretarja. Ob upoštevanju vsega navedenega tožnik s tem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do tožene stranke, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 3. in 5. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj zaradi zmotne presoje glede zakonitosti odpovedi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika še ni ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more le dopolnjevati in da je smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi z reintegracijo in reparacijskimi zahtevki prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in se opredeliti do predloga tožene stranke za sodno razvezo v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).