Jedro

Vsi, delodajalec in delavci, so tožnika šteli za zastopnika sindikata. V sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je organ sindikata v nasprotju s Statutom tožnika imenoval za glavnega sekretarja z namenom zlorabe sindikalne funkcije in tudi ne, da bi tožnik svojo funkcijo kakorkoli zlorabljal ali deloval v nasprotju s poslanstvom sindikata. Zgolj zato, ker je bilo kasneje ugotovljeno, da je prišlo v postopka imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja do postopkovne napake, tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno (huje) kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2014 nezakonita; da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo in ostale prejemke, ki bi tožniku pripadali, v kolikor mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da tožnik ni bil izvoljen za sekretarja Sindikata skladno z določbami Statuta sindikata ter da je s tem, ko se je od 30. 10. 2012 dalje toženki predstavljal, da naj bi bil od 1. 11. 2012 imenovan za glavnega sekretarja, naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa naj bi imele tudi znake več kaznivih dejanj.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem, nespremenjenem delu, je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Med drugim je obrazložilo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo skladnost akta o imenovanju tožnika s Statutom sindikata in v zvezi s tem ugotovilo tožnikovo odgovornost za njegovo imenovanje s strani kolegijskega organa sindikata. Če je predsedstvo sindikata ravnalo v nasprotju s statutom, posledic takšnega ravnanja ne more nositi tožnik. Tožnik s tem, ko je kot sekretar vodil in predstavljal sindikat v razmerju do toženke, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je pomembno vprašanje, na katerega bo moralo podati odgovor revizijsko sodišče, ali so lahko odločitve sindikata in njegovih organov o tem, kdo jih zastopa, lahko podvržene sodni presoji. Vztraja, da so v primerih, ko sindikat ali njegovi posamezniki oz. organi delujejo nezakonito in v nasprotju s pravili ter arbitrarno, odločitve sindikata lahko podvržene sodni presoji. Država ali delodajalec se v sindikalno svobodo lahko vmeša izjemoma, v kolikor je to potrebno zaradi zaščite posameznika ali delodajalca pred zlorabami sindikata, če delujejo v nasprotju s pravili, nerazumno in arbitrarno. V konkretnem primeru gre za takšno ravnanje. Tožnik je naklepno ravnal v nasprotju s Statutom, ker je vedel, da je imenovan v nasprotju s Statutom in da njegove funkcije – glavni sekretar, Statut sploh ne pozna. Zato delodajalcu naklepno ni želel predložiti Statuta oz. ostale dokumentacije. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da tožnik ni ravnal naklepno in da posledice odločitve predsedstva ne more nositi tožnik. Vendar iz listin in dokazov izhaja, da ni šlo za odločitev predsedstva, na katerega odločitev se je tožnik zanesel, pač pa za naklepno aktivno ravnanje tožnika pri nastajanju prepovedane posledice, saj je tudi sam sodeloval na seji, na kateri je bil izvoljen za glavnega sekretarja. Poleg tega je o tem glasoval A. A., ki je februarja 2012 odstopil kot predsednik sindikata in torej ni mogel biti član predsedstva in še dve osebi, za katere sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so bili člani predsedstva. Meni tudi, da bo moralo sodišče odgovoriti tudi, ali lahko delodajalec od delavca, ki se predstavlja kot zastopnik reprezentativnega sindikata, zahteva akte sindikata. Po stališču toženke mora delodajalec takšno pravico imeti, saj imajo zastopniki sindikata določene pravice in ugodnosti, ki jih mora delodajalec zagotavljati.

4. Tožnik je podal odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Toženka je tožniku 20. 5. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi je navedla več kršitev, ki so vse povezane z očitkom, da je od 30. 10. 2012 dalje toženko zavajal in se predstavljal, da je bil od 1. 11. 2012 dalje s strani predsedstva Sindikata A. (v nadaljevanju sindikat) imenovan za glavnega sekretarja, čeprav je vedel in bi moral vedeti, da ni bil imenovan za glavnega sekretarja v skladu s Statutom sindikata. Vsi preostali očitki se nanašajo na navedeno sporno predstavljanje za sekretarja sindikata oz. zastopanje sindikata (toženka mu očita, da naj bi ponarejal listine in ponarejene listine uporabljal kot prave ter izdajal listine v imenu zakonitega zastopnika sindikata, brez njegovega pooblastila; da se je udeleževal pogajanj za sklenitev Kolektivne pogodbe toženke in jo tudi podpisal v imenu sindikata ter da se je udeležil sestanka kot zakoniti zastopnik sindikata, čeprav to ni bil; da je kot glavni sekretar sindikata podpisoval listine v elektronski korespondenci s toženko; da je pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 205,91 EUR, kar mu je toženka izplačala za opravljanje dela glavnega sekretarja sindikata, čeprav to ni bil; da so mu zaradi zavajanja in lažnega prikazovanja pošiljali dokumente in akte toženke v mnenje ter da je neupravičeno podajal mnenje o teh aktih, da so se na tožnika obračali tudi njegovi sodelavci, zlasti člani sindikata; da je naklepno opustil obveznost obveščanja toženke, ker ji ni predložil ustrezne dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bil imenovan oz. izvoljen kot glavni sekretar sindikata).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je predsedstvo sindikata 3. 10. 2012 tožnika imenovalo za glavnega sekretarja ter ga pooblastilo, da od 1. 11. 2012 do nadaljnjega vodi in zastopa sindikat. Kot navaja tudi toženka v reviziji, je predsednik sindikata A. A. v letu 2012 odstopil s funkcije, podpredsednik B. B. je odhajal v pokoj, nove volitve pa 11. 9. 2012 niso bile izvedene zaradi neprijave kandidatov.

10. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v obdobju od 2012 do 2016 ravnal v skladu s sklepom predsedstva z dne 3. 10. 2012, da je dejansko izvajal funkcijo zastopnika sindikata kot glavni sekretar sindikata in pri tem izvajal tudi aktivnosti, ki jih toženka navaja v odpovedi (zastopal sindikat pri pogajanjih s toženko, podpisal Kolektivno pogodbo toženke, hodil na sestanke, prejemal dokumentacijo v mnenje kot zastopnik sindikata in podajal mnenja v imenu sindikata, zastopal delavce v delovnopravnih postopkih, prejel plačilo 205,91 EUR kot zastopnik sindikata).

11. Zastopstvo tožnika je za toženko (delodajalca) postalo problematično s prejemom sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 124/2015 z dne 13. 4. 20161. V navedenem sporu je sodišče kot predhodno reševalo vprašanje, ali je bil tožnik imenovan na funkcijo sekretarja sindikata v skladu s Statutom ter ugotovilo, da ni bil. Po prejemu navedene sodbe je toženka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri mu očita ponarejanje listin, goljufanje, lažno predstavljanje ipd., vse izhajajoč iz dejstva, da tožnik v letu 2012 ni bil imenovan na funkcijo sekretarja v skladu s Statutom in da bi moral oz. mogel vedeti, da njegovo imenovanje ni bilo pravilno.

12. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da (v nobenem primeru) ni predvideno sodno presojanje s strani delodajalca zatrjevane neskladnosti odločitve organa sindikata (predsedstva) z notranjimi pravili sindikata oziroma statutom. Odločitve sindikata bi lahko bile podvržene tudi sodni presoji, če bi bile očitno nezakonite in arbitrarne ter bi imele kot take za cilj zlorabo funkcije, ki jo sicer ima sindikat. Vendar v obravnavanem primeru kaj takega ni bilo ugotovljeno. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je bil tožnik s sklepom predsedstva sindikata dne 3. 10. 2012 imenovan za glavnega sekretarja in zastopnika sindikata in je to funkcijo opravljal v skladu z danim pooblastilom. Vse do prejema sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani tožnikova vloga (v celotnem obdobju štirih let) ni bila sporna. Vsi, delodajalec in delavci, so ga šteli za zastopnika sindikata. V sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je organ sindikata v nasprotju s Statutom tožnika imenoval za glavnega sekretarja z namenom zlorabe sindikalne funkcije in tudi ne, da bi tožnik svojo funkcijo kakorkoli zlorabljal ali deloval v nasprotju s poslanstvom sindikata. Zgolj zato, ker je bilo kasneje ugotovljeno, da je prišlo v postopku imenovanja tožnika na funkcijo glavnega sekretarja do postopkovne napake (ker je predsedstvo tožnika samo imenovalo na funkcijo, ne da bi pred tem izvedlo dva sklica skupščine) tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno (huje) kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da tožnik s tem, ko je sprejel dano pooblastilo za zastopanje sindikata in sindikat v spornem obdobju tudi dejansko zastopal, pa pri tem ni bilo ugotovljeno (niti mu ni bilo očitano), da je to funkcijo opravljal v nasprotju z njeno naravo in poslanstvom sindikata, ni kršil delovne ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Tožnik v odgovoru na revizijo v pretežnem delu povzema razloge sodišča druge stopnje o tem, da se delodajalec ne more vmešavati v delo sindikata, kar v ničemer ni pripomoglo k odločitvi, zato v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP krije sam svoje stroške odgovora na revizijo.

1 V tem sporu je tožnik od toženke zahteval plačilo funkcijskega dodatka za opravljanje funkcije generalnega sekretarja.