Jedro

Pojma: nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda in pri njuni uporabi mora sodišče natančno analizirati dejansko stanje v konkretnem primeru ter vrednostno oceniti posamezna dejstva v sistemu civilnopravne odgovornosti. Pri tem si lahko pomaga tudi s sodno prakso, ki upošteva: - nevarnost stvari ali dejavnosti kot take, kar pomeni v konkretnem primeru veliko drsnost vinas ploščic samih po sebi; - potrebno pazljivost pri uporabi stvari ali izvajanju dejavnosti, kar se v konkretnem primeru odraža kot potrebna pazljivost pri hoji; - in nenazadnje tudi pričakovanost nesrečnih dogodkov, torej pogostnost zdrsov, padcev in poškodb.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnika, nevarna stvar (drugi odstavek 154. člena 173. člen ZOR.). To bi lahko bila spolzka tla na delovnem mestu, ki bi bila mokra, mastna ali bi polzela. Toda v konkretnem primeru sodišči nista ugotovili, da bi bila tla mokra ali prekomerno spolzka, in po splošnem vedenju suhe vinas ploščice niso tako spolzke, da bi jih sodna praksa štela za nevarno stvar. Samo dejstvo padca in poškodbe pa ni podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost imetnika obrata, kjer je prišlo do poškodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ki je bila povzročena tožnici dne 09.06.1992, ko je padla na tleh, prekritih z vinas ploščicami. Sodišče je s pomočjo sodnega izvedenca za kemijsko stroko ocenilo, da so vinas ploščice gladke in spolzke ne glede na maziva in na njihovo sestavo ter pomenijo objektivno povečano nevarnost za vse, ki jih uporabljajo. Proti tej sodbi sta se pritožila tožena stranka in stranski intervenient, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo stranski intervenient. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker se ne strinja z ugotovitvijo, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri bi morala biti za objektivno odgovornost nevarna pohodna površina taka, da bi zahtevala posebno pozornost pri hoji in bi bila celo pri taki hoji povečana nevarnost padcev. Revizija meni, da je treba pri presoji, če je stvar nevarna, upoštevati okoliščine, v katerih je škoda nastala. Zato povzema ugotovitve sodišča, da tožena stranka ni opustila skrbnosti pri čiščenju, brisanju in mazanju vinas ploščic, da je uporabljala ustrezna čistila in da v konkretnem prostoru tla niso bila generalno očiščena in tudi niso bila uporabljena sredstva, po katerih se tla svetijo. Opozarja na izvedenčevo pojasnilo, da imajo tla bistveno nižji koeficient trenja pri obremenitvah s tršo peto in trdi, da je sodišče na tej podlagi zaključilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna, čeprav ob ugotovljenem dejanskem stanju ni mogoče označiti vinas ploščic, ki ustrezajo JUS standardom GS2 od 751-758, kot objektivno nevarno stvar. Zato intervenient trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in da bi bilo treba presojati odgovornost po načelu krivde za opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju ploščic: če bi npr. sodišče ugotovilo, da tožena stranka ne bi skrbela za pravilno vzdrževanje v ploščic, to je pravočasno brisala ploščic, če bi bile mokre; ali zamenjala poškodovanih ploščic. Toda v konkretnem primeru sodišče ni ugotovilo nobene opustitve skrbnosti, pri hoji ni bila potrebna večja pozornost in ni bilo večje nevarnosti padca.

Priče so povedale, da tla niso drsela in tožnica je povedala, da je hodila povsem normalno, zato je očitno, da padca niso povzročile vinas ploščice. Glede na vse to intervenient predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da ugotovi, da ni odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo poškodbo tožnice z dne 09.06.1992, podredno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je po mnenju stranskega intervenienta izpodbijana sodba premalo obrazložena in prepričljiva v njenih zaključkih.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica padla pri delu v pisarni tožene stranke. Zato sta pravilno uporabili določila tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), saj je v 73. členu tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ 60/89 z novelami) določeno, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Toda sodišči nista dovolj upoštevali, da sta v 154. členu ZOR, ki na splošno ureja odškodninsko obveznost, dve obliki odgovornosti: v prvem odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v drugem odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode, še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica poškodovalčevega ravnanja. Ker je zakonodajalec v korist oškodovanca obrnil dokazno breme, mora oškodovalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugače je pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in mora oškodovanec dokazati le to, da je trpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Ker je odgovornost za škodo podana ne glede na krivdo, le zaradi okoliščin na oškodovalčevi strani, imenujemo to odgovornost tudi kavzalno odgovornost. Toda objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča poškodbe, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali pri delu.

Pojma: nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda in pri njuni uporabi mora sodišče natančno analizirati dejansko stanje v konkretnem primeru ter vrednostno oceniti posamezna dejstva v sistemu civilnopravne odgovornosti. Pri tem si lahko pomaga tudi s sodno prakso, ki upošteva: * nevarnost stvari ali dejavnosti kot take, kar pomeni v konkretnem primeru veliko drsnost vinas ploščic samih po sebi; * potrebno pazljivost pri uporabi stvari ali izvajanju dejavnosti, kar se v konkretnem primeru odraža kot potrebna pazljivost pri hoji; * in nenazadnje tudi pričakovanost nesrečnih dogodkov, torej pogostnost zdrsov, padcev in poškodb.

Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so spolzka tla kot stvar, iz katere izvira pri redni rabi in pri običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnika, nevarna stvar (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR). To bi lahko bila spolzka tla na delovnem mestu, ki bi bila mokra, mastna ali bi polzela. Toda v konkretnem primeru sodišči nista ugotovili, da bi bila tla mokra ali prekomerna spolzka, in po splošnem vedenju suhe vinas ploščice niso tako spolzke, da bi jih sodna praksa štela za nevarno stvar. Samo dejstvo padca in poškodbe pa ni podlaga za objektivno odškodninsko odgovornost imetnika obrata, kjer je prišlo do poškodbe.

Glede na to, je tožeča stranka v tožbi uveljavljala krivdno odgovornost tožene stranke, naknadno pa tudi objektivno odgovornost zaradi vzročnosti in sta sodišči prve in druge stopnje prezgodaj in brez zadostne utemeljitve menili, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, nista ocenili okoliščin, ki so pomembne za obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke, ali za njeno oprostitev zaradi tega, ker je škoda nastala po naključju.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovili oziroma nekaterih pomembnih dejstev nista ocenili, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavilo sodbi obeh sodišč in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Ko bo sodišče prve stopnje odločalo o glavni stvari, naj odloči tudi o vseh stroških postopka skupaj (tretji odstavek 165. člena ZPP).