Jedro

Le dejstvo povišane pripravljenosti ne pomeni, da toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka, saj povišana pripravljenost te dolžnosti, kot jo je toženka sama opredelila v svojem Pravilniku, ne izključuje. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, toženka tedenskega počitka tožniku ni zagotavljala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na revizijo tožeči stranki v znesku 324,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.598,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2013 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek v obrestnem delu za obdobje od 23. 9. 2013 do 5. 11. 2013 in ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo 99,43 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo za 299,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2013 dalje in za ta znesek tožbeni zahtevek v IV. točki izreka zavrnilo. Posledično je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede stroškov postopka. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 85/2017 z dne 26. 10. 2017 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: 1) ali povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS št. 68/2007 in nadaljnji) pomeni opravljanje dela za delodajalca1, 2) ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in 3) ali se od dosojenega zneska zaradi nezagotovljenega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju mednarodnih obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ali od celotnega prejemka.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni jasno, ali prisojeni znesek predstavlja odškodnino ali nadomestilo. Tožnik je plačo za opravljeno delo prejel. Če gre za odškodnino, tožnik ni zatrjeval niti izkazal elementov odškodninske odgovornosti. Prisojeni znesek predstavlja bruto znesek. Sodišče naj ne bi upoštevalo prvega odstavka 42. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS št. 117/2006 in nadaljnji), po katerem se javnemu uslužbencu po zakonu, ki ureja razmerja plač v javnem sektorju, napotenemu na delo v tujino, v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja vštevajo samo tisti dohodki oziroma deli dohodka iz delovnega razmerja, po vsebini in obsegu ustrezajoči dohodkom iz delovnega razmerja, ki bi jih javni uslužbenec prejemal za enaka dela v Republiki Sloveniji. Navaja, da je osnova za plačilo socialnih prispevkov po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS št. 96/2012 in nadaljnji) plača, nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, ne pa tudi odškodnina. Enako naj bi izhajalo tudi iz Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS št. 5/96 in nadaljnji). Znesek odškodnine, izračunan na podlagi plače, do katere je upravičen delavec za čas dela v tujini, se ne more upoštevati pri določanju višine prispevkov in davkov, saj se ti obračunavajo od plače v domovini, zato bi bil tožnik ob ponovnem plačilu nagrajen z dodatnim plačilom prispevkov za isti dan. Opozarja na poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, zaradi katerega morajo biti njeni pripadniki ves čas v pripravljenosti, kar pa ne pomeni, da tudi v času pripravljenosti, ki mora biti zaradi narave vojaške službe stalno zagotovljena, tudi ves čas opravljajo delo.

5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.

6. V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Ker revizija ni bila dopuščena glede vprašanj v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

7. Revizija ni utemeljena.

K prvemu vprašanju: ali povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena ZSSloV pomeni opravljanje dela za delodajalca?

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske. Za obdobje od 22. 3. 2013 do 29. 9. 2013 je bil napoten na opravljanje vojaške službe izven Republike Slovenije v mirovno operacijo „KFOR“ Kosovo. Revizija se sklicuje na deveto točko 3. člena ZSSloV, ki opredeljuje povišano pripravljenost kot potrebno ali zahtevano stanje v poveljstvu, enoti ali zavodu v miru, med izvajanjem nalog Slovenske vojske zunaj države, med pripravljenostjo ali izvajanjem nalog kolektivne obrambe v skladu z načrti v okviru zavezništva ter v izrednem ali vojnem stanju, ki izraža sposobnost, da poveljstvo, enota ali zavod v skladu z načrti uporabe organizirano in pravočasno začne izvajati zaukazano delovanje, ne glede na razmere, kraj ali nasprotnika. Za povišano pripravljenost se šteje tudi čas po sprejemu odločitve, da se napoti na izvrševanje nalog določena enota, ki je dana na razpolago za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju šestih mesecev ali krajšem obdobju pred opravljanjem vojaške službe izven države. Povišana pripravljenost v miru se uvede s pisnim ukazom načelnika ali načelnice Generalštaba Slovenske vojske (v nadaljnjem besedilu: načelnik generalštaba). Povišana pripravljenost poveljstev, enot in zavodov izraža zlasti njihovo večjo bojno pripravljenost in se šteje za najpomembnejšo nalogo Slovenske vojske.

9. Strinjati se je mogoče s toženko, da je poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo in vojske, še posebej poudarjen na mednarodnih misijah v tujini in da spada med značilnosti mednarodne misije v tujini tudi to, da so pripadniki na območju misije podvrženi posebnemu režimu (varnostna opremljenost, varnostni protokol, itd.). Že iz same definicije „povišane pripravljenosti“ – tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja2 - ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska. Ta pripravljenost v resnici, kot zatrjuje revizija, ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski. Zato „povišana pripravljenost“ v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV sama po sebi ne predstavlja opravljanja dela za delodajalca (odgovor na prvo vprašanje).

10. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost presoje, da je toženka kršila določbe internega Pravilnika o tedenskem počitku. Le dejstvo povišane pripravljenosti ne pomeni, da toženka tožniku ni bila dolžna zagotoviti tedenskega počitka, saj povišana pripravljenost te dolžnosti, kot jo je toženka sama opredelila v svojem Pravilniku, ne izključuje. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, toženka tedenskega počitka ni zagotavljala. Sodišči nižjih stopenj svoje presoje nista oprli zgolj na to, da je bil tožnik tudi na dan, ko bi moral biti prost, v uniformi, da je nosil orožje, zaščitna sredstva itd., pač pa na dejstvo, da je tudi ob nedeljah, ki jih toženka obravnava kot proste dneve (neoperativni dnevi3), varnostni del skupine, katere pripadnik je bil, zapuščal bazo, opravljal delo, ki ga med tednom ni bilo mogoče (npr. nakupi stvari, ki so jih potrebovali na terenu) in izvajal fizično izvidovanje, bodisi na terenu (dvakrat mesečno) bodisi preko kart. Pripadniki varnostne skupine so morali biti tudi 24 ur na dan in sedem dni v tednu dosegljivi na telefon in v pripravljenosti. Na podlagi teh dejstev sta sodišči utemeljeno zaključili, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen4. Opisane naloge tudi po presoji revizijskega sodišča presegajo obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Kot je poudarilo SEU, ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES5 z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa6 in v tej povezavi „delovni čas“, ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma „delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti. Navedeno pomeni, da opravljanje nalog v „neoperativnih“ dnevih pomeni opravljanje dela. To pa pripelje do zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

K drugemu vprašanju: ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja?

11. Na vprašanje, kakšna je narava dosojenega zneska je ob upoštevanju narave razmerij med strankama oziroma kršitve pravic in obveznosti odvisen od opredelitve in vsebine tožbenega zahtevka, je Vrhovno sodišče odgovorilo že v številnih podobnih ali identičnih zadevah7. Tožnik v tem sporu zahteva plačilo za tiste dni, ko bi mu morala toženka zagotoviti tedenski počitek, in sicer v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan. Uveljavlja denarno terjatev, ki po vsebini predstavlja premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti8. 12. Čeprav obveznost toženke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi in odločbe o plači (oziroma to ni bilo izrecno ugotovljeno), gre tudi v tem primeru za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena oziroma njej enaka obveznost. Toženka ni izpolnila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi ustrezen tedenski počitek. Ne more se uspešno sklicevati na to, da je tudi plačilo za dneve tedenskega počitka zajeto v tožnikovi pavšalno določeni mesečni plači v neto znesku. Ta namreč obsega plačilo za obdobje enega meseca; v to so vključeni tudi dnevi minimalnega tedenskega počitka, zagotovljeni na podlagi Pravilnika, ki pa jih ni bilo. Če je delavec upravičen do plačila v pavšalnem znesku, kadar mu je tedenski počitek zagotovljen, je v nasprotnem primeru (ko je dejansko opravil več dela, kot je bilo predvideno, torej tudi v času, ko bi moral vsak teden en dan počivati) prikrajšan in ima pravico do odškodnine za premoženjsko škodo za tiste dni, ko mu počitek ni bil zagotovljen. Zato dosojeni zneski v tem sporu predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka (odgovor na drugo vprašanje).

K tretjemu vprašanju: ali se od dosojenega zneska zaradi nezagotovljenega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju mednarodnih obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka?

13. Revizija je bila – kot v drugih skoraj identičnih zadevah - dopuščena tudi glede navedenega tretjega vprašanja, ki pa v tej zadevi ni pomembno. V tem sporu tožnik zahteva plačilo zneska 2.698,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 dalje. Ta znesek mu je bil prisojen brez dostavka o obračunu davkov in prispevkov. Zato vprašanje plačila davkov in prispevkov v tej zadevi sploh ni relevantno. Sicer pa je Vrhovno sodišče tudi na to vprašanje odgovorilo v številnih identičnih zadevah, ki so primeroma naštete v 11. točki te obrazložitve.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožniku se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 s spremembami) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 324,52 EUR, od tega 246,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ter 22% DDV.

1 Čeprav je v sklepu o dopustitvi revizije to vprašanje navedeno kot tretje, ga zaradi sistematike (ker je najprej treba odgovoriti nanj) v tej obrazložitvi uvrščamo na prvo mesto. 2 Bivanje na območju delovanja, bivanje v vojaški bazi, nošenje vojaške uniforme, oboroženost, itd. 3 Ostalih šest dni na teden (operativni dnevi) je skupina varnostnega dela vojaške policije varovala tri pripadnike operativnega dela skupine. 4 Takšen zaključek je utemeljen na podlagi dejstev, ugotovljenih v tej zadevi in se ne nanaša avtomatično na vprašanje zagotovitve tedenskega počitka v drugih (oziroma vseh) zadevah. 5 Sedaj Direktiva 2003/88/ES 6 Zadeve C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), 7 Prim. sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, VIII Ips 225/2917 z dne 9. 4. 2018, VIII Ips 319/2017 z dne 9. 4. 2018, VIII Ips 230/2017 z dne 9. 4. 2018, VIII Ips 37/2018 z dne 14. 5. 2018 in druge 8 Tožnik je zahtevek tudi sam opredelil kot odškodninski.