Jedro

Pravica do minimalnega počitka je pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

Tožnik (vojak) je upravičen do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka na mednarodni misiji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, popravljena s popravnim sklepom: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojeni znesek zniža za 299,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2013 dalje do plačila in se za ta znesek tožbeni zahtevek zavrne.

- v IV. točki izreka v odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 400,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 209,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo, sklepom in popravnim sklepom odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 2.598,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek v obrestnem delu za obdobje od 23. 9. 2013 do 5. 11. 2013 (II. točka izreka). Postopek je ustavilo glede zahtevka za plačilo 99,43 EUR s pp (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 529,55 EUR s pp (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep (pravilno le zoper ugodilni del, saj zoper zavrnilni del nima pravnega interesa) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. V zvezi s samim temeljem zahtevka se toženka sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine listine v spisu. Gre za pregled angažiranosti pripadnikov SVNKON 27 KFOR od aprila do septembra 2013, v katerem so datumsko opredeljeni dnevi, v katerih je imel tožnik (oziroma vsak pripadnik) zagotovljen tedenski počitek. Izpodbijana sodba sicer navaja, da je bilo iz izvedenih zaslišanj ugotovljeno nasprotno. Vendar ne gre prezreti, da gre za uradno evidenco toženke, ki se je vzpostavila prav zaradi dokaznih težav toženke pri tovrstnih zadevah. Zgolj drugačno razumevanje načina življenja in dela v vojaški bazi na misiji v tujini s strani tožnika in njegovih prič pomena in veljavnosti teh evidenc ne more izničiti.

Očitno je prišlo tudi do napačnega razumevanja pojma "pripravljenosti", ki ga ni mogoče tolmačiti v delovnopravnem smislu. Ta pojem je toženka izpostavila v vlogi z dne 2. 9. 2016. Gre za to, da je celoten kontigent glede na vsakokraten ukaz za delovanje v povišani pripravljenosti od dneva napotitve v tujino do vrnitve domov. Ta povišana pripravljenost velja za splošen status misije in za vsako misijo. Za konkretno misijo je to izhajalo iz Ukaza z dne 4. 3. 2013, sicer pa imajo ukazi za vsako misijo v tem delu enako določbo in gre za značilnost vsake misije, da so pripadniki na misiji v tujini 24 ur dnevno. To pa še ne pomeni, da pripadnikom tedenski počitek ni bil zagotovljen, ne more pa imeti enake izrazne oblike kot v domovini. Narava dela na misiji predpostavlja specifično organizacijo življenja in zato gre v teh zadevah za vprašanje različnega razumevanja načina dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Republiko Slovenijo zavezuje tudi pravni red EU. Direktiva 2003/88/ES in Direktiva 89/391/EGS glede zagotavljanja tedenskega počitka dopuščata določena odstopanja (tudi) na obrambnem področju. Zato ureditev iz drugega odstavka 53. člena ZSSloV ni v nasprotju z zgoraj navedenima direktivama. Poleg tega toženka pripadnikom kot potreben počitek zagotavlja tudi poseben dopust ter odsotnost v trajanju 96 ur in še en dan za pot na poseben dopust. Zaradi določenih omejitev, ki izhajajo iz narave dela pa so te posebnosti kompenzirane tudi z višjo plačo. Toženka v nadaljevanju graja dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi zaslišanj tožnika ter prič A.A., B.B., C.C. in D.D. Dokazna ocena je bila napravljena le v smeri, da se je ugodilo zahtevku in ni bilo pozorno na njihovo pristranskost, ko so zasledovali lastne koristi.

Toženka se pritožuje tudi zoper višino zahtevka. Tožnik je z delom na misiji pričel 22. 3. 2013 in delal do 5. 7. 2013 (ne pa do 6. 7. 2013), ko je nastopil posebni dopust. V tem času pa se ni nateklo 15 celih tednov, v katerih bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, pač pa le 14 tednov. Dneva 22. 3. 2013 in 5. 7. 2013 sta bila namreč petka in teh dveh tednov ni dopustno šteti v število tednov, v katerih naj bi tožniku ne bil zagotovljen tedenski počitek. Tako bi se tožniku lahko kvečjemu priznalo 22 dni tedenskega počitka. V zvezi z vrednostjo dneva pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do ugovorov, ki jih je toženka izpostavila v 12. točki svoje vloge z dne 2. 9. 2016, zaradi česar je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ga tožnik ni postavil v neto znesku. V kolikor je znesek napisan brez dostavka, gre za bruto znesek. Prekoračitev zahtevka je tudi glede vrednosti dneva, ki ga je tožnik določil v višini 99,94 EUR in toženka tega zneska ni prerekala, sodišče pa je tožniku priznalo višjo vrednost. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se pritožuje tudi zoper popravni sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je odpravilo očitno pisno pomoto v izreku o stroških in znesek 569,55 EUR popravilo na pravilnih 529,55 EUR. Pritožbo zoper popravni sklep utemeljuje kot potrebno zato, ker je toženka vložila pritožbo zoper sodbo. V primeru uspeha te pritožbe pride do drugačne odločitve o uspehu v pravdi in posledično drugačne odločitve o znesku stroškov.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, da se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Tožnik je bil z ukazom z dne 8. 3. 2013 (A5) napoten na opravljanje nalog izven države v okviru mirovne operacije "..." - KFOR Kosovo za čas od 22. 3. 2013 do 29. 9. 2013 in razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik. V času navedene napotitve je od 6. 7. 2013 do 25. 7. 2013 izrabil poseben dopust (B21). Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka.

8. Pritožbeno sodišče se glede pravice nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom (v nadaljevanju: Direktiva). Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov "delovni čas" in "počitek" v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

9. Glede tedenskega počitka Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) v skladu s 5. členom Direktive določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) v 97 f. členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo "praviloma". Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik (A1), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika). Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na okoliščine izvajanja misije.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je v skladu z 8. členom ZPP tudi ustrezno ocenilo, ugotovilo, da tožnik noben dan v tednu ni imel prosto tako, da bi s pripadajočim neprekinjenim 24-urnim počitkom v celoti prosto razpolagal. Pritožba neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje zlasti pričama B.B. in C.C. ne bi smelo nekritično slediti zaradi zasledovanja lastnih koristi. To dejstvo na verodostojnost njunih izpovedi ne more vplivati. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče na podlagi izpovedi tožnika in prič pravilno ugotovilo, da je tožnik delal vse dni v tednu, razen v času koriščenja posebnega dopusta, ki pa ne predstavlja tedenskega počitka.

11. Prvostopno sodišče se utemeljeno tudi ni oprlo na evidence delovne obremenjenosti (B22) in z obrazloženim razlogom dvomilo v pravilnost teh evidenc, ki jih je izpolnjeval B.B. Evidence so se izpolnjevale za nazaj s časovnim zamikom, kar že samo po sebi vzbuja dvom v pravilnost. Poleg tega je iz evidenc razvidno, da naj bi bili pripadniki enote (tudi tožnik) ob nedeljah prosti in naj bi koristili tedenski počitek. Vse to pa se ne ujema z izpovedbo B.B., ki je povedal, da so ob nedeljah morali vseeno izvajati določene aktivnosti. Tudi priča C.C. je izpovedal, da je bila kakšna nedelja vendarle delovna oziroma da se je tudi ob nedeljah šlo na teren, kar ponovno kaže, da te evidence ne odražajo dejanskega stanja.

12. Toženka se neutemeljeno sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, koliko prostih dnevov bi moralo biti tožniku zagotovljenih v času trajanja misije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je v času od 22. 3. 2013 (nastop na misiji) do 5. 7. 2013 (nastop posebnega dopusta) nateklo 15 celih tednov. Nepomembno je, da sta bila oba navedena dneva petek. Teden dni se lahko začne šteti katerikoli dan v tednu in od petka do petka poteče en teden. V nadaljnjem obdobju od 26. 7. 2013 (vrnitev z dopusta) do 22. 9. 2013 (vrnitev z misije) se je nateklo še 8 polnih tednov. Skupaj je torej tožnik bil na misiji 23 polnih tednov in zato je sodišče tožniku utemeljeno priznalo, da mu je pripadalo 23 dni tedenskega počitka.

13. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ker naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je na naroku 18. 11. 2016 skrčil tožbeni zahtevek in od toženke zahteval znesek 2.598,44 EUR s pp, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi prisodilo. To pa ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka.

Res pa je, da je sodišče prve stopnje o zahtevku odločalo mimo trditvene podlage in v nasprotju z zatrjevanimi, a neprerekanimi dejstvi, kar je vplivalo na višino prisojenega tožbenega zahtevka. Tožnik je tako zahteval odškodnino za 26 dni neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka in to število je bilo sporno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj tega zatrjevanega dejstva ter pri tem ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina le za 23 dni. Znesek zahtevane odškodnine je tožnik postavil glede na izračunano vrednost enega dneva in pri tem zatrjeval, da ta vrednost znaša 99,94 EUR. Te vrednosti toženka ni nikjer prerekala. Zato bi sodišče moralo šteti, da to dejstvo med strankama ni sporno. Dejstev, ki med strankama niso sporna, pa se ne ugotavlja. Kljub temu se je sodišče prve stopnje spustilo v ugotavljanje vrednosti enega dneva, kar pa ni pravilno. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da bi tožniku za 23 dni pripadala odškodnina v višini 2.298,62 EUR, ne pa v višini postavljenega tožbenega zahtevka 2.598,44 EUR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP za razliko 299,82 EUR s pp spremenilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in prisojeni znesek za to razliko znižalo ter tožbeni zahtevek v tej višini zavrnilo.

14. Delno utemeljena je tudi pritožba zoper izrek o stroških oziroma zoper popravni sklep, ki se nanaša na ta izrek. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in toženki naložilo, da tožniku povrne vse priznane stroške. Ker pa je toženka delno uspela s pritožbo, je prišlo do drugačnega razmerja uspeha v pravdi. Temu ustrezno je bilo potrebno izrek o stroških v izpodbijani sodbi oziroma popravni sklep spremeniti (člen 366 in 3. točka 365. člena ZPP).

Tožnik je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 2.698,38 EUR in uspehom za 2.298,62 EUR v pravdi uspel s 85 %. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno odmerilo pripadajoče stroške v skupnem znesku 529,55 EUR, kar pomeni, da mu glede na uspeh v pravdi pripada 450,11 EUR.

Toženki za postopek pred prvostopnim sodiščem gredo naslednji stroški: nagrada za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) 159,90 EUR, nagrada za narok 147,60 EUR (tar. št. 3102), poštni stroški 20,00 EUR, skupaj 327,50 EUR. Glede na 15 % uspeh toženki pripada 49,12 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati stroške v znesku 400,99 EUR.

15. Ker razen v zgoraj navedenem obsegu niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbi zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sklepa in sodbe sodišča prve stopnje (353. člena in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka je s pritožbo izpodbijala celotni ugodilni del, torej znesek 2.598,44 EUR, s pritožbo pa delno uspela za znesek 299,82 EUR, kar predstavlja 11,53 %.

Toženka je priglasila nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210 ZOdvT) 196,80 EUR ter pavšal (tar. št. 6002) 20,00 EUR, skupaj 216,80 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je upravičena do zneska 24,99 EUR.

18. Tožnik je priglasil nagrado za postopek (tar. št. 3210) 196,80 EUR, pavšal (tar. št. 6002) 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 264,49 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (88,47 %) je upravičen do 233,99 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 209,00 EUR pritožbenih stroškov.

19. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 75/2017 z dne 31. avgusta 2017.