Jedro

V tej zadevi je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E, zato se postopek z izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje na podlagi določb tega zakona. Ta ne pozna več dovoljene revizije temveč samo dopuščeno revizijo, kar pomeni, da bi tožnica revizijo v tem sporu lahko vložila le na podlagi predhodnega sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka. Ugotovilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče in je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, razvezalo z 12. 1. 2018, tožnici pa je za čas od prenehanja delovnega razmerja 21. 11. 2013 do 12. 1. 2018 priznalo delovno razmerje. Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od 21. 11. 2013 do 12. 1. 2018 prijavi v vsa ustrezna zavarovanja in ji za navedeno obdobje izplača plače v zneskih ki so navedeni v izreku. Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v višini 14.086,96 EUR bruto, tožnici pa po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnico za čas od 21. 11. 2011 do 30. 11. 2011 in od 1. 1. 2014 do 12. 1. 2018 prijavi v vsa ustrezna zavarovanja, zavrnilo pa je, kar je tožnica zahtevala več in drugače. Delno je spremenilo tudi odločitev o reparacijskem delu toženega zahtevka. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, da se jo kot nedovoljeno zavrže, podredno pa, da se jo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S prehodno določbo 121. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) je bil črtan 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki je določal v katerih delavnih in socialnih sporih je revizija dovoljena. V skladu s to določbo je bila revizija vselej dovoljena tudi v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.

7. Navedeno določbo je treba uporabiti skupaj s prehodno določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E o tem, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.

8. To pomeni, da se takrat, ko je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, glede vprašanja dovoljenosti revizije upoštevajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kakršne so veljale do novele ZPP-E, kar pomeni tudi upoštevanje določbe 31. člena ZDSS-1. 9. V tej zadevi je bila odločba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E, zato se postopek z izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje na podlagi določb tega zakona. Ta ne pozna več dovoljene revizije temveč samo dopuščeno revizijo, kar pomeni, da bi tožnica revizijo v tem sporu lahko vložila le na podlagi predhodnega sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP).

10. Revizija v tej zadevi ni bila dopuščena, zato je vložena revizija nedovoljena.1 V skladu z drugim odstavkom 374. člena ZPP je revizija med drugim nedovoljena tudi takrat, če ni bila dopuščena.

11. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

12. Tožnica z revizijo sicer ni uspela, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo, saj tretji odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, za kar pa v tem primeru ne gre.

1 Tožnica je 29. 10. 2018 vložila tako revizijo, kot predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom VIII DoR 209/2018 z dne 20. 11. 2018.