Jedro

Tožena stranka tožnice ni dolžna (niti je ne more) prijaviti v zavarovanje za sporno obdobje, to je do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, niti ji za ta čas ni dolžna priznati pravic in prejemkov iz delovnega razmerja, saj za čas, ko je prijavljena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tožnica ne more zahtevati prijave v zavarovanje in priznanja pravic iz delovnega razmerja še od tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se točke III, IV in V izreka sodbe sodišča prve stopnje na novo glasijo: "III. Tožena stranka je dolžna tožnico za čas od 21. 11. 2013 do 30. 11. 2013 in od 1. 1. 2014 do 12. 1. 2018 prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka več, in sicer, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ter jo prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja tudi za čas od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 ter od 12. 1. 2018 dalje, se zavrne.

Prav tako se zavrne, kar tožeča stranka zahteva drugače in sicer, da ji je tožena stranka dolžna priznati od 21. 11. 2013 do vrnitve nazaj na delo vse pravice iz delovnega razmerja.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati plače za čas od 21. 11. 2013 do 30. 11. 2013 in od 1. 1. 2014 dalje za vsak mesec do izdaje prvostopne sodbe v tem postopku, kot sledi: - za mesec november 2013 v višini 417,79 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 133,84 EUR bruto - za mesec december 2013 se tožbeni zahtevek za izplačilo bruto zneska plače v višini 963,20 EUR bruto zavrne kot neutemeljen - za mesec januar 2014 v višini 364,74 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec februar 2014 v višini 364,74 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec marec 2014 v višini 364,74 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec april 2014 v višini 364,74 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec maj 2014 v višini 364,74 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec junij 2014 v višini 364,74 EUR bruto mesečno, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek zmanjšan za znesek 45,00 EUR, zavrne pa se kar zahteva tožeča stranka več iz naslova bruto zneska 489,76 EUR - za mesec julij 2014 v višini 1.257,24 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec avgust 2014 v višini 885,24 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec september 2014 v višini 957,24 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 789,76 EUR bruto - za mesec oktober 2014 v višini 1.257,24 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 437,26 EUR bruto - za mesec november 2014 v višini 1.257,24 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 489,76 EUR bruto - za mesec december 2014 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec januar 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec februar 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec marec 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec april 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec maj 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec junij 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec julij 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 27,63 EUR bruto - za mesec avgust 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec september 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 185,92 EUR bruto - za mesec oktober 2015 v višini 1.261,08 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 485,92 EUR bruto - za mesec november 2015 v višini 321,81 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 27,63 EUR bruto - za december 2015 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec januar 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec februar 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec marec 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec april 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec maj 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec junij 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec julij 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec avgust 2016 v višini 1.265,04 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 481,96 EUR bruto - za mesec september 2016 v višini 1.274,84 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 172,16 EUR bruto - za mesec oktober 2016 v višini 1.274,84 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 472,16 EUR bruto - za mesec november 2016 v višini 1.274,84 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 472,16 EUR bruto - za december 2016 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec januar 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec februar 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec marec 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec april 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec maj 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec junij 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec julij 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec avgust 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec september 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec oktober 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za mesec november 2017 v višini 1.278,59 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 468,41 EUR bruto - za december 2017 v višini 1.282,46 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 436,91 EUR bruto - za januar 2018 v višini 427,48 EUR bruto mesečno, zavrne se v presežku 238,08 EUR bruto, od vseh zgoraj navedenih bruto zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, in tožeči stranki izplačati neto znesek vsakokrat pripadajoče mesečne plače ter ji od neto zneska plače izplačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 10.067,04 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zavrne se kar zahteva tožeča stranka drugače, to je izplačilo v bruto znesku do 31.446,00 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 21. 11. 2013 nezakonita in se izredna odpoved razveljavi (točka I izreka); da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni več mogoče ter je pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 2. 2009 sodno razvezalo z dnem 12. 1. 2018, tožnici pa za čas od prenehanja delovnega razmerja do 12. 1. 2018 priznalo delovno razmerje. Kar je tožnica zahtevala več, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 12. 1. 2018 dalje in poziv nazaj na delo, je zavrnilo (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 21. 11. 2013 do 12. 1. 2018 prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja, v roku 8 dni, pod izvršbo, kar pa je tožnica zahtevala več in sicer, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo prijaviti v vsa ustrezna zavarovanja od 12. 1. 2018 dalje, pa je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača plače za čas od 21. 11. 2013 dalje za vsak mesec do izdaje prvostopne sodbe v tem postopku, v bruto mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od vseh navedenih bruto zneskov obračuna in plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek vsakokrat pripadajoče mesečne plače ter ji od neto zneska plače izplača zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka IV izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v višini 14.086,96 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku 17.359,04 EUR bruto z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (točka V izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožnice v znesku 4.658,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede ugovora litispendence navaja, da na to procesno kršitev neuspešno opozarja že od samega začetka postopka, sodišče pa bi moralo tožbo zaradi obstoja litispendence zavreči. V zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zoper toženo stranko vložila tri tožbe, in sicer tožbo, ki se je vodila v postopku pod opr. št. I Pd 3099/2013, tožbo, ki se je vodila v postopku pod opr. št. I Pd 922/2014 in tožbo, ki se je vodila v postopku pod opr. št. I Pd 1072/2014. Tožba, ki se je vodila pod opr. št. I Pd 3099/2013, je bila s sklepom sodišča z dne 22. 5. 2014 zavržena, ker predhodno ni bilo izčrpano notranje varstvo pri delodajalcu, tožnica pa je imela možnost uveljavljati notranje varstvo v 8 dneh od prejema sodbe, kar je tudi storila. Kljub temu, da je tožnica zoper sklep opr. št. I Pd 3099/2013 vložila pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo s sklepom opr. št. Pdp 868/2014 z dne 11. 12. 2014. Šele s tem dnem je postalo zavrženje pravnomočno. Kljub temu je tožnica 16. 7. 2014 vložila tožbo v postopku, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 922/2014, dne 15. 9. 2014 pa še tožbo, ki se je vodila pod opr. št. I Pd 1072/2014. Vse tri tožbe se nanašajo na isti historični dogodek in z vsemi tremi tožbami je tožnica zahtevala popolnoma isto (tožbeni zahtevek je identičen), s tem da je tožnica v tožbi 15. 9. 2014 dodatno zahtevala še ugotovitev, da je bila njena pritožba z dne 27. 5. 2014 zoper izredno odpoved z dne 21. 11. 2013 pravočasna in ugotovitev, da je nezakonit tudi sklep Sveta zavoda toženke z dne 1. 8. 2014. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2015 grajala procesno vodstvo v zadevi, ker je sodišče združilo zadevi opr. št. I Pd 1072/2014 in I Pd 922/2014, čeprav za združitev v postopku niso bili podani pogoji. V zadevi I Pd 1072/2014 je namreč tožnica zoper toženo stranko uveljavlja isti zahtevek glede ugotovitve nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi, reintegracije, priznanja pravic iz delovnega razmerja ter izplačila plač. Pritožbeno sodišče se je v odločbi opr. št. Pdp 124/2016 z dne 11. 7. 2016 povsem pavšalno opredelilo tudi do navedb tožene stranke glede litispendence in jih kot neutemeljene zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča izhaja, da naj ne bi prišlo do litispendence zaradi zavrženja tožbe z dne 16. 7. 2014. Vendar pa v času izdaje sodbe I Pd 922/2014 z dne 6. 11. 2015 sklep o zavrženju tožbe še ni bil pravnomočen, ker je bil z istega dne kot sodba, kar pomeni, da je v času odločanja obstajala litispendenca in bi torej moralo že sodišče prve stopnje ali pa naknadno pritožbeno sodišče zavreči tožbo tožnice z dne 15. 9. 2014. Tudi v ponovnem drugem postopku je tožena stranka opozarjala na litispendenco, saj meni, da je predmetni postopek od samega začetka obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče odločalo o zahtevku glede katerega je obstajala litispendenca. Do navedb se sodišče sploh ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Nadalje pritožba navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je datum seznanitve oziroma trenutek vedenja tožene stranke kot delodajalca o kršitvi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožnice kot delavke nepopolno in nepravilno ugotovilo. Tožnica je zatrjevala, da naj bi se direktor tožene stranke seznanil z njenimi ravnanji, ki predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, že 15. 10. 2013. To dejstvo je dokazovala z nepodpisanim in nežigosanim vabilom na zagovor (A24), glede katerega pa so izpoved tožnice ter obrazložitev predmetne sodbe in interpretacija sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju. Tožnica je na naroku zaslišana kot stranka izpovedala, da je dokumentacijo vzela sama, jo kopirala in vrnila pravnici na mizo. Sodišče pa v sodbi popolnoma arbitrarno, brez trditve in dokazne podlage ugotovi, da ji je direktor dal v roke drug papir - vabilo iz priloge A24. Sodišče je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je nasprotno trdila, da omenjene listine - vabila na zagovor A24, tožnici na sestanku 29. 10. 2013 ni izročila. Opozarja tudi, da listina nima nobene dokazne vrednosti, saj ni podpisana in ni žigosana in ne izkazuje, da je direktor tožene stranke zares izročil tožnici. Gre za dokazovanje negativnega dejstva, glede katerega se je v teoriji ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), dokazno breme pa je na tožnici, ki bi morala dokazati, da ji je bila listina vročena. Direktor tožene stranke dne 29. 10. 2013 sploh še ni bil seznanjen z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in z vsemi bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njeno presojo. Glede na to tudi ni mogel tožnici izročiti listine, iz katere bi izhajala kršitev. Sodišče zmotno zaključi, da je bila listina tožnici vročena ter spregleda dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na mestu poslovne sekretarke, s čimer je imela dostop do računalnika in vse dokumentacije tožene stranke ter je bila tudi seznanjena z obliko dokumentov. Tožena stranka kot pravna oseba posluje le na način, da dokumente, ki jih pošilja in izroča tretjim osebam, podpiše in opremi z žigom. To še posebej velja za enostranski pravni akt delodajalca, kot je vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki nujno potrebuje podpis pooblaščene osebe delodajalca, sicer nima nobene pravne veljave. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče popolnoma nekritično kot verodostojen dokaz presodilo domnevno elektronsko korespondenco med tožnico in A.A.. Tožena stranka poudarja, da je bila ta elektronska korespondenca predložena prepozno, zlasti elektronsko sporočilo z dne 21. 11. 2013, korespondenca z dne 27. 9. 2016 in 4. 10. 2016 pa je bila očitno vzpostavljena izključno z namenom, da bi jo tožnica predložila kot dokaz v predmetnem postopku. Opozarja da A.A. prav v nobenem elektronskem sporočilu nikoli ni potrdila navedb tožnice, da ji je bila dne 29. 10. 2013 na sestanku z direktorjem tožene stranke vročena listina A24. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnice ni pozvalo na predložitev originala listine A24 ter celotne elektronske korespondence med tožnico in A.A., ki bi vsebovalo vse elemente elektronskega komuniciranja (čas, naslovnik, prejemnik, vrsta in način elektronskega komuniciranja), s čimer je storilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Nadalje pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj meni, da je sodišče dolžno odločitev o tem, katera dejstva je šteti za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo ne le vsakega dokaza posebej, temveč vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), skupaj z logično prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti. Opozarja, da so bile vse izjave tožnice podane z interesom ter je treba v tej luči presojati v njihovo verodostojnost. Izpoved direktorja B.B. pa sta potrdili priči C.C. in D.D., medtem ko izpovedi tožnice ni potrdila nobena priča, niti listinska dokumentacija. Sodišče ni pojasnilo, zakaj direktorju tožene stranke verjame, da listine ni izročil, niti ni pojasnilo, zakaj bolj verjame tožnici. Brez zaslišanja A.A. je samovoljno presodilo, da je bila izjava A.A. dana pod pritiskom tožene stranke kot delodajalca in da se priča upravičeno boji za svojo zaposlitev. Šele njeno zaslišanje pa bi sodišču omogočilo primerjanje njenih izpovedb ter podane izjave z dne 22. 11. 2017, na podlagi česar bi sodišče lahko sprejelo odločitev o izkazani oziroma neizkazani verodostojnosti priče. Navaja, da je sodba nezakonita, ker je sodišče glede datuma seznanitve in upoštevanja elektronskega sporočila z dne 21. 11. 2013 kot odločilnega dokaza v postopku prišlo do kontradiktornih zaključkov, zaradi česar se sodbe ne da preizkusiti. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, iz sodbe pa tudi ni mogoče ugotoviti ali razbrati, zakaj so izpovedbe prič tožene stranke za katere sodišče samo ugotovi, da so verodostojne in potrjujejo navedbe direktorja tožene stranke neupoštevne, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Sodba je nepravilna in nezakonita tudi iz razloga, ker je sodišče kršilo pravilo prekluzije po 286. členu ZPP v povezavi z drugim odstavkom 362. člena ZPP. Dne 12. 9. 2016 je sodišče prve stopnje popolnoma samovoljno in arbitrarno pozvalo tožnico k predložitvi dodatnih dokazov v zvezi z domnevnim vabilom na zagovor z dne 15. 10. 2013, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi s temi dokazi sodišče ni nikoli izdalo nobenega dokaznega sklepa. Skladno z drugim odstavkom 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Domnevna komunikacija z A.A. je nastala tri leta pred tem, ko jo je tožnica vložila v spis, vsekakor pa pred vložitvijo tožbe in začetkom celotnega pravdnega postopka in zato ni prav nobenega upravičenega razloga, da je tožnica ni predložila v prvem sojenju.

Glede reparacijskega dela tožbenega zahtevka navaja, da je nepravilen in nedokazan, sodišče prve stopnje pa je tudi napačno določilo plačo. Sodišče je kot osnovo za določitev višine dosojenega zneska upoštevalo višine plače, ki jo je tožnica prejela v mesecih avgust, september in oktober 2013, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi povprečno delovno uspešnost tožnice v višini 465,98 EUR na mesec. Osnova za določitev višine plače in dosojenega zneska po izpodbijani sodbi tako znaša 1.719,38 EUR na mesec. Tak izračun je nepravilen. Sodišče ne more in ne sme v obdobju, ko tožnica ni opravljala dela pri toženi stranki upoštevati delovne uspešnosti. Glede na navedeno je torej pravilno upoštevana višina plače tožnice, ki predstavlja osnovo za določitev zneska plač za vsak posamezni mesec v obdobju od meseca novembra 2013 do meseca januarja 2018 in ki znaša za november 2013 znesek 1.253,39 EUR bruto, za obdobje od decembra 2013 do novembra 2014 v znesku 1.257,24 EUR bruto, za obdobje od decembra 2014 do novembra 2015 v znesku 1.261,08 EUR bruto, za obdobje od decembra 2015 do avgusta 2016 v znesku 1.265,04 EUR bruto, za obdobje od meseca septembra 2016 do meseca novembra 2016 v znesku 1.274,84 EUR bruto, za obdobje od meseca decembra 2016 do meseca novembra 2017 v znesku 1.278,59 EUR bruto, ter za meseca december 2017 in januar 2018 v znesku 1.282,46 EUR bruto. Pri izračunu dejansko dolgovanega zneska plače za vsak posamezni mesec bi moralo sodišče od navedenih zneskov odšteti vse prejemke iz naslova opravljanja dela ter prejemke iz naslova nadomestila za brezposelnost za vsak posamezni mesec za meseca november 2013 ter januar 2018 pa upoštevati znesek v višini sorazmernega deleža plače, kot je storilo v izpodbijani sodbi. Meni, da je nepravilna tudi odločitev glede trajanja delovnega razmerja po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oziroma 118. členu ZDR-1. Navaja, da za obdobje, ko je bila tožnica v delovnem razmerju za polni delovni čas pri drugem delodajalcu od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013, tožnici ni mogoče določiti zaposlitve pri toženi stranki ter ji tudi ni mogoče dopustno naložiti plačila razlike v plači za navedeno obdobje, takšne razlike niti teoretično ne bi bilo mogoče obračunati ter v zvezi s tem plačati prispevkov, ker zavarovalne podlage za to obdobje niti teoretično ni mogoče vzpostaviti, kot je to napačno naredilo sodišče prve stopnje. S tem, ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu, je pretrgana vzročna zveza med nezakonitostjo odpovedjo podani s strani tožene stranke. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 148/2015, v kateri je sodišče razsodilo, da se trajanje delovnega razmerja prizna zgolj do zaposlitve pri drugem delodajalcu. Po prepričanju tožene stranke je edina ustavno skladna razlaga določbe 118. člena ZDR-1, da je kot skrajni trenutek, do katerega je mogoče priznati delovno razmerje pri delodajalcu, trenutek izdaje sodbe na prvi stopnji v prvem postopku. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana zaradi ravnanj, ki so bila izključno v njeni sferi, slednje je ugotovilo tudi sodišče in sicer, da je tožnica s svojim samovoljnim ravnanjem povzročila, mimo navodil direktorja tožene stranke, takšno stopnjo nezaupanja, zaradi česar direktor tožene stranke nima več zaupanja v njeno sodelovanje. Tožnica je torej nedvomno storila hujše kršitve delovne obveznosti. Pritožba navaja, da bi si zagotovo lahko že našla zaposlitev, če bi si jo iskreno prizadevala najti, prav tako pa sodišče ne pojasni. Opozarja, da je imela tožnica v spornem obdobju prejemke v skupni višini preko 57.000,00 EUR. Čeprav je večina teh prejemkov izvirala s strani njenih staršev, sestre ter bivšega partnerja, to ne spremeni dejstva, da je tožnica v vsem tem času imela reden dotok denarnih sredstev. Meni, da bi bila pravilna primerno denarno povračilo v znesku ene do dveh povprečnih plač.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče odloči o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, ni podana litispendenca, zato sodišče ni odločilo o zahtevku, o katerem bi že tekla pravda.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer deloma napačna, vendar pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju ali z izrekom sodbe. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbo dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Tožnica je navajala, da se je direktor tožene stranke s kršitvijo seznanil že 15. 10. 2013, zaslišana kot stranka pa je dne 26. 5. 2015 izpovedala, da jo je direktor dne 29. 10. 2013 klical na sestanek in ji ponudil sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi, kar je tožnico šokiralo ter je sporazum zavrnila, nato pa ji je dal v roke drug papir, če ne bo pristala na sporazum in ji je izročil vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnice, sodbi ni mogoče očitati, da je podano nasprotje med izpovedjo tožnice in o tem, kar se o njeni izpovedi navaja v sodbi.

9. Glede vprašanja litispendence je pritožbeno sodišče že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 124/2016 z dne 11. 7. 2016 zavzelo stališče, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je združilo zadevi I Pd 1072/2014 in I Pd 922/2014. S tožbo v prvi pravdi je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 23. 6. 2014 in izpodbijala izredno odpoved, v drugi pa je poleg tega zahtevala še razveljavitev sklepa Sveta zavoda tožene stranke z dne 1. 8. 2014. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s 300. členom ZPP, ki za primer, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, določa, da se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Za odločitev je bistveno, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 6. 3. 2015 združilo zadevi I Pd 922/2014 (tožba z dne 16. 7. 2014) in zadevo I Pd 1072/2014 (tožba z dne 15. 9. 2014). Glede na tak sklep niti ni bilo več pogojev za zavrženje tožbe z dne 16. 7. 2014 s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 922/2014 z dne 6. 4. 2015. Glede na to, da je drugostopni organ pri toženi stranki odločil o tožničini pritožbi 1. 8. 2014, odločitev pa je bila tožnici vročena 18. 8. 2014, je tožnica morala vložiti še tožbo z dne 15. 9. 2014, s katero je zahtevek razširila še na drugostopenjski sklep tožene stranke. Glede na vsebino združene zadeve, katere obseg sodnega varstva je določen s tožbenim zahtevkom iz tožbe z dne 15. 9. 2014, zavrženje tožbe z dne 16. 7. 2014, čeprav nepravilno, ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je namreč, da je tožnica glede na dvostopenjsko odločanje tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, morala vložiti še tretjo tožbo, s katero je izpodbijala tudi sklep Sveta tožene stranke z dne 1. 8. 2014 (poleg sklepa z dne 23. 6. 2014, ki ga je izpodbijala s tožbo z dne 16. 7. 2014).

10. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 3099/2013 z dne 22. 4. 2014, s katero je sodišče kot preuranjeno zavrglo tožbo, ki jo je tožnica vložila neposredno na sodišče v roku 30 dni od vročitve, pri čemer je ravnala v skladu z napačnim pravnim poukom iz odpovedi. Bistveno, je, da je sodišče prve stopnje tožnico pravilno poučilo, da tožba kot preuranjena sicer ni dopustna, ima pa tožnica možnost (pravico) po prejemu tega sklepa vložiti pritožbo na drugostopenjski organ zavoda (delodajalca). Šele ko bo o njeni pritožbi odločeno, bo dopustno sodno varstvo v za to predpisanih rokih (v roku 30 dni od prejema drugostopenjske odločbe - drugi odstavek 25. člena ZJU). Tožnica je tako postopala ter po nepravilnem sklepu direktorja tožene stranke o zavrženju njene pritožbe vložila tožbo z dne 16. 7. 2014, in nato še tožbo z dne 15. 9. 2014. V kolikor bi šteli, da je šele pravnomočnost sklepa o zavrženju podlaga za vložitev nove tožbe (ki bi jo tožnica vložila potem, ko bi upoštevala napotek sodišča), bi prišlo po eni strani do pravnega položaja, ko bi napačen pravni pouk imel škodljive posledice za delavca, po drugi strani pa ne gre za identičen tožbeni zahtevek, saj je bistvo spora v tem, da tožnica pravočasno izpodbija sklepe tožene stranke, tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega, takšnega zahtevka pa v tožbi v zadevi I Pd 3099/2013 sploh ni postavila (zaradi nepravilnega pravnega pouka tožene stranke. Zato je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je združilo postopka v zadevi I Pd 922/2014 (tožba z dne 16. 7. 2014) in I Pd 1072/2014 pravilno in zakonito.

11. Pritožba ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved prepozna v smislu določbe drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), ki določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, prepozna, oziroma, da je potekel 30-dnevni subjektivni rok za njeno podajo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izpovedala podobno kot direktor tožene stranke, in sicer, da jo je direktor 29. 10. 2013 poklical na sestanek in ji ponudil sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ki pa ga ni želela sprejeti, zato ji je dal v roke drug papir - vabilo na zagovor (priloga A24). V tem vabilu je navedeno, da se je tožena stranka že 15. 10. 2013 seznanila z ravnanji tožnice, ki so navedena v vabilu in ki predstavljajo hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, ko je presojalo avtentičnost oziroma verodostojnost navedenega vabila, da sta očitka, navedena v 1. in 2. točki vabila, popolnoma identična očitkom tožnici, ki sta tudi predmet izredne odpovedi z dne 21. 11. 2013. Vabilo na zagovor z dne 14. 11. 2013, ki ga je kasneje sestavila tožena stranka, je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje po svoji vsebini v točkah 1 in 2 popolnoma identično z očitki iz listine A24. Razlika je v tem, da je bil datum seznanitve (15. 10. 2013) izpuščen. Sodišče prve stopnje je po proučitvi in primerjavi dokumentov A24 in A25, izredne odpovedi z dne 21. 11. 2013 ter vabila na zagovor z dne 14. 11. 2013 sprejelo ugotovitev, s katero pritožbo sodišče soglaša, in sicer, da gre za dokumente, ki so nastali zgolj tako, da jih je pripravila ena in ista oseba, to je tožena stranka. Gre za popolnoma identičen tekst in vsebino obeh dokumentov, z enako obliko in vrsto črk (fontov), z enakim izrazjem, sodišče pa je pravilno dokazno ocenilo tudi izpoved tožnice kot verodostojno, ko je izpovedala, da ji je direktor najprej ponudil v podpis sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja, istočasno pa tudi drugo, "tršo" varianto, če tega sporazuma ne bi podpisala, to pa je postopek izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo tudi z logičnim zaključkom, da ni mogoče, da bi tožnica sama sestavila ali od kogarkoli drugega pridobila tak dokument, ki je identičen po obliki in po vsebini kasnejšemu vabilu na zagovor pred izredno odpovedjo delovnega razmerja in sami vsebini v obliki izredne odpovedi. Opozorilo je, da je popolnoma jasno, da gre lahko za dokument, ki ga je sestavila zgolj in samo tožena stranka zaradi njene oblike, ki je enaka izredni odpovedi in pisnemu vabilu na zagovor z dne 14. 11. 2013 (priloga A2). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da gre za nepodpisano listino, še ne pomeni, da ji vabilo ni bilo dejansko vročeno. Pri tem se je oprlo na to, da ji je bil na sestanku vročen nepodpisan izvod sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar je potrdil sam direktor tožene stranke. V tem delu torej tudi direktor tožene stranke izpove drugače, kot to navaja tožena stranka, in sicer, da je v pravnem prometu vedno poslovala izključno s podpisanimi in žigosanimi dokumenti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnici na sestanku 29. 10. 2013 vročen tudi dokument oziroma vabilo, v katerem je bil naveden datum, ko se je tožena stranka seznanila s kršitvami. Tožnici je bila torej izredna odpoved odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 23. 11. 2013, glede na datum seznanitve 15. 10. 2013, podana po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in je zaradi tega nezakonita.

12. Sodišče prve stopnje ni napačno dejansko ocenilo in napravilo napačne dokazne ocene in sicer zlasti listine A24 in elektronske korespondence med tožnico in A.A., kot to zmotno uveljavlja pritožba. Dokazna ocena je pravilna ter v skladu z metodološkim postopkom iz 8. člena ZPP. Uporaben je zadosten dokazni standard, na podlagi katerega je lahko sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica listino A24 resnično prejela na pogovoru 29. 10. 2013. Glede na ugotovitev, da je direktor na sestanku vročil tožnici nepodpisan sporazum o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da takšen pravni akt, ki nujno potrebuje podpis pooblaščene osebe, nima pravne veljave. Bistveno je, da je bil tožnici tak akt vročen s strani direktorja tožene stranke, vsebina akta pa izkazuje tožene stranke o obstoju kršitev (že) dne 15. 10. 2013. Posledično za dokazno oceno ni bistvena elektronska komunikacija z A.A. oziroma dejstvo, da navedena nikoli ni potrdila, da bi se tožena stranka s kršitvijo seznanila že pred 22. 10. 2013. Prav tako za sprejem dokazne ocene ni odločilno, da sodišče prve stopnje tožnice ni pozvalo na predložitev originala listine ter celotne elektronske komunikacije, saj ni mogoče šteti, da bi bila s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka. Tudi na podlagi fotokopije lahko sodišče prve stopnje sprejme zaključke, v kolikor dokazno oceno ustrezno utemelji, saj v tem smislu ne obstaja dokazno pravilo, ko bi edino original izvodi po vsebini dokazovali resničnost v njej navedene vsebine. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno z navedbo, da naj bi bile navedbe oziroma izpoved tožnice podane z interesom, na drugi strani pa, da je direktor tožene stranke B.B. oseba z integriteto, ki uživa velik ugled in spoštovanje ne samo v Sloveniji ampak tudi širše v mednarodnem prostoru ter da sta njegovo izpoved potrdili tudi priči C.C. in D.D.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločitev bistvena vsebina listine, ki jo je tožnici izročil direktor na sestanku 29. 10. 2013, ter da v tem smislu izpovedi prič, na katere se sklicuje pritožba, niso odločilne, saj nista bili prisotni na sestanku, da bi lahko podali neposredne ugotovitve glede dogodkov na tem sestanku. Tudi ni odločilno, da A.A. ne bi nikoli potrdila navedb tožnice. Njeno zaslišanje ni bilo niti potrebno, niti podaja kakršnekoli pisne izjave, saj dokazna ocena temelji na ugotovitvah, ki so bile zgoraj navedene. Sodba v tem delu ni kontradiktorna, kot to navaja pritožba, saj glede datuma seznanitve in upoštevanja elektronskega sporočila z dne 21. 11. 2013 sodišče ni zavzelo nepravilnih zaključkov. Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da naj bi se z vsebino kršitev seznanila 22. 10. 2013, vendar tudi po stališču pritožbenega sodišča ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, nasprotno pa je tožnica dokazala, da je tožena stranka že 15. 10. 2013 ugotovila odpovedni razlog.

13. Glede na že zgoraj obrazloženo tudi ni prišlo do kršitve pravil o prekluziji dokazov. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Pdp 130/2017 z dne 17. 5. 2017 navedlo, da je sodišče prve stopnje s pozivom dne 12. 9. 2016 pred narokom za glavno obravnavo samo pozvalo tožnico k predložitvi dodatnih dokazov v zvezi z vabilom na zagovor (286.a člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo elektronsko komunikacijo tožnice in A.A. z dne 21. 11. 2013, z dne 17. 9. 2016 in 4. 10. 2016. 14. Pritožba tožene stranke pa pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo višino plače za določitev zneskov v izpodbijani sodbi v višini 1.719,38 EUR na mesec. Tožena stranka je trdila, da tožnici ne bi avtomatično pripadal dodatek za (tržno) delovno uspešnost, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma je štelo, da bi tožnici tak dodatek pripadal. Bistveno je, da tožnica ni dokazala, da bi ji tudi v nadaljevanju delovnega razmerja pripadal dodatek za delovno uspešnost v tej višini, oziroma da so ga v celotnem obravnavanem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za reparacijo, prejemali delavci tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje glede višine plače, ki bi tožnici pripadala, brez dodatka za delovno uspešnost, zmotno pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo materialno pravo, da tožnici pripada tudi dodatek za delovno uspešnost. Glede na navedeno bi tožničina osnovna plača znašala skupaj z dodatkom za delovno dobo od decembra 2013 do novembra 2014 1.257,24 EUR bruto, od decembra 2014 do novembra 2015 1.261,08 EUR bruto, od decembra 2015 do avgusta 2016 1.265,04 EUR bruto, od septembra 2016 do novembra 2016 1.274,84 EUR bruto, od decembra 2016 do novembra 2017 1.278,59 EUR bruto ter za december 2017 in januar 2018 1.282,64 EUR bruto, kar predstavlja znesek, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, in sicer znesek osnovne plače ter pravilno ugotovljeno delovno dobo tožnice. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno sodbo delno spremenilo glede vseh prikrajšanj tako, da je upoštevalo pri posameznem časovnem obdobju navedene zneske in ne znesek, ki ga je tožnica navedla kot znesek, ki ga je prejemala pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava zneske ustrezno znižalo, pri čemer je odločalo v mejah postavljenih zahtevkov (za nekatere mesece je tožnica sama znižala vtoževane zneske), ter upoštevalo prejemke, ki jih je tožnica v tem obdobju prejela in ki jih je sicer upoštevalo že sodišče prve stopnje, vendar od višje osnove: v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 je od Zavoda RS za zaposlovanje prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 6 krat po 892,50 EUR bruto, dne 8. 6. 2014 je delala za Okrajno volilno komisijo RS in v tej zvezi opravljala delo v komisiji, pri čemer je zaslužila 45,00 EUR; dne 5. 10. 2014 je delala na volilni komisiji občine E. in zaslužila 52,50 EUR; pri F. d. d. je delala kot zamenjava za svojo sestro G.G., ko je bila ta na dopustu, pri tem je zaslužila 372,00 EUR in pri H. je delala med 18. 9. 2015 in 26. 9. 2015 in tam zaslužila 300,00 EUR. Za januar 2018 je tožnici priznalo tretjino zneska plače, oziroma sorazmerni del plače, ki bi ji pripadala, glede na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (12. 1. 2018).

15. Pritožba nadalje utemeljeno navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici dosodilo reparacijo za obdobje od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013, ko je bila tožnica, čeprav za določen čas, zaposlena pri drugem delodajalcu, I. J.J. s. p. Tožena stranka tožnice ni dolžna (niti je ne more) prijaviti v zavarovanje za čas od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013, to je do prenehanja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, niti ji za ta čas ni dolžna priznati pravic in prejemkov iz delovnega razmerja, saj za čas, ko je prijavljena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, tožnica ne more zahtevati prijave v zavarovanje in priznanja pravic iz delovnega razmerja še od tožene stranke (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več zadevah, npr. sodba in sklep opr. št. VIII Ips 28/2018 in VIII Ips 29/2018 z dne 20. 3. 2018). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je za obdobje od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači, oziroma za ugotovitev delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja.

16. Zato je glede reparacije pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 zavrnilo, za preostalo obdobje pa dosojeni znesek nadomestila plač znižalo brez upoštevanja dodatka za delovno uspešnost, temveč le v višini osnovne plače in dodatka za delovno dobo.

17. Pritožba pa ni utemeljena glede nestrinjanja z datumom sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V okoliščinah konkretnega primera, ko je bila tožnica zaposlena le za en mesec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in še to skoraj neposredno po podani izredni odpovedi, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se pogodba razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 12. 1. 2018. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 148/2015 z dne 26. 2. 2016, ki navaja, da se trajanje delovnega razmerja prizna zgolj do zaposlitve pri drugem delodajalcu. V obravnavani zadevi gre za drugačno dejansko stanje kot pri tožnici, zato ta odločitev ni relevantna v tej zadevi.

18. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožnici priznalo plačo oziroma denarno povračilo v višini 8-ih plač. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih delavec uveljavljala za čas do prenehanja delovnega razmerja. Namen odškodnine po 118. členu ZDR-1 je odmena oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej nadomestilo za izgubo zaposlitve, kljub ugotovljenemu nezakonitemu prenehanju delovnega razmerja s strani delodajalca in z vzpostavitvijo delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Višino denarnega povračila je sodišče prve stopnje pravilno določilo v višini osmih tožničinih plač, saj je ugotovilo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki vplivajo na višino povračila in sicer, da je po prenehanju delovnega razmerja tožnica opravljala priložnostna dela in imela naslednje prejemke. Od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 je delala pri J.J. s. p., kjer je zaslužila 557,00 EUR neto oziroma 783,92 EUR bruto; v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 je od Zavoda RS za zaposlovanje prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 6 krat po 892,50 EUR bruto, dne 8. 6. 2014 je delala za Okrajno volilno komisijo RS in v tej zvezi opravljala delo v komisiji pri čemer je zaslužila 45,00 EUR; dne 5. 10. 2014 je delala na volilni komisiji občine E. in zaslužila 52,50 EUR; pri F. d. d. je delala kot zamenjava za svojo sestro G.G., ko je bila ta na dopustu v obdobju od 18. 8. 2014 do 31. 8. 2014 pri tem je zaslužila 372,00 EUR in pri H., je delala med 18. 9. 2015 in 26. 9. 2015 in tam zaslužila 300,00 EUR - v vtoževanem obdobju tožnica ni imela rednih dohodkov in jih nima še danes. Glede na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 2009 ter da kljub številnim prošnjam za zaposlitev ni uspela najti nove zaposlitve, je dosojeno povračilo v višini osmih plač pravilno, vendar pa je tudi v tem delu sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo višino plače. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in tudi tožnici dosodilo denarno povračilo ob upoštevanju osnovne plače v višini 1.258,38 EUR, in ne plače z dodatkom za delovno uspešnost, višji zahtevek, za upoštevanje plače v višini 1.747,00 EUR, pa zavrnilo. Tožnica je tako upravičena do denarnega povračila v znesku 10.067,04 EUR.

19. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo v delu, ki se nanaša na reparacijo in višino denarnega povračila, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

21. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).