Jedro

Tožnica je izpolnila svojo tedensko 40 urno delovno obveznost s 5 urami rednega pouka na dan, z dnevnim odmorom v trajanju 0,5 ure in s pripravami na pouk v trajanju 2,5 ure dnevno, skupaj torej 8 ur na dan oziroma 40 ur na teden. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek za prepoved toženi stranki, da ji nalaga dodatne učne oziroma delovne obveznosti jutranjih varstev, nadomeščanja ostalih učiteljev ter popoldanskih dežurstev utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka izpodbijane sodbe toženi stranki prepovedalo, da bi tožnici v bodoče nalagala dodatne ure oz. delovne obveznosti v smislu jutranjih varstev od 7. do 8. ure, nadomeščanje ostalih učiteljev ter popoldanskih dežurstev od 16. do 16.30. ure, ki presegajo z zakonom določeno učno in delovno obveznost, vse v 8 dneh pod izvršbo. V točki 2 izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 754,03 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti dalje. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek iz 1. točke tožbenega zahtevka.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka se sicer strinja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je delovni čas v šolstvu neenakomerno razporejen, da je vsak učitelj dolžan opraviti letni fond delovnih ur, ki predstavlja efektivni delovni čas, čas odmora ter čas upravičene odsotnosti z dela, da mora učitelj v obdobju trajanja pouka opraviti večji fond ur od polnega dnevnega delovnega časa zaradi neenakomerno razporejenega delovnega časa, da mora delodajalec pri neenakomerno razporejenem delovnem času upoštevati zakonske omejitve za starejše delavce, kot je tudi tožnica in da zaradi tega brez njenega soglasja ne sme neenakomerno razporediti delovnega časa oz. nadurnega dela, da ima tožnica status starejše delavke in tako pravico do zmanjšane tedenske učne obveznosti in končno, da ni predpisano, v kakšnem časovnem obsegu se upošteva izdelava priprav učiteljev za posamezno učno uro. Glede na navedene ugotovitve pa je prvostopenjsko sodišče zmotno odgovorilo na vprašanje, s čim učitelj in s tem tudi tožnica izpolni tedenski polni delovni čas. Zmotno je stališče sodišča, da je ta obveznost izpolnjena z izpolnitvijo predpisane učne obveznosti in izvedbe priprav na pouk in se pri tem sklicuje na določbo 120. člena ZOFVI, čeprav se je pri utemeljevanju sodbe sklicevalo tudi na določbo 119. člena ZOFVI, po kateri morajo učitelji poleg učnih ur in priprav opraviti še druge naloge. Gotovo ni bil namen zakonodajalca, da bi učiteljem predpisal le učno obveznost, morebiti še priprave in jim s tem priznal, da so že izpolnili tudi polno tedensko delovno obveznost, vse druge nujno povezane aktivnosti in naloge pa prepustil komu drugemu. Gre namreč za nujno potrebne strokovne sestanke, urejanje dokumentacije, izobraževanje in izpopolnjevanje učiteljev, sodelovanje s starši, izvajanje drugih del izobraževalnega programa ter mnoge druge nujno potrebne aktivnosti. To izhaja tudi iz Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Ur. l. RS, št. 75/2005 in 73/2006, v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 2. členu določa, kakšna je tedenska učna obveznost učitelja in koliko posamezna učna ura traja. Pravilnik določa tudi trajanje učne ure in sicer za učitelja podaljšanega bivanja določa, da traja ena učna ura 50 minut. To pa pomeni, da učne ure v trajanju od 50 minut pomenijo preračunane v dejanske ure efektivnega dela manj in sicer 25 učnih ur pomeni dejansko 20,8333 ur efektivnega dela oz. delovnega časa, 23 učnih ur pa 19,166 ur efektivnega dela oz. delovnega časa. Tudi v zvezi s pripravami je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo kot izhodišče 60 minutno učno uro. Po stališču pritožbe bi bil namreč pravilen izračun na 50 minutno učno uro v podaljšanem bivanju. Pravilen izračun za tožničinih 23 učnih ur po 50 minut za eno učno uro predstavlja skupaj 32,915 delovnih ur v trajanju 60 minut. Prvostopenjsko sodišče je nadalje izhajalo iz domneve, da učitelj vsak teden, ko izvaja učne ure v celoti oblikuje tudi učne priprave. Pri tem se ni spuščalo v ugotavljanje, ali je tožnica predpisane priprave tudi dejansko oblikovala vsak teden posebej oz. kdaj se te priprave dejansko oblikujejo. Napačno je stališče sodišča, da se v posameznem tednu prizna 2,5 ur za priprave dnevno, saj je potrebno upoštevati, da mora učitelj oblikovati del priprav na začetku tedna, da del teh priprav izvede v času, ko ni pouka, tožnica pa ima delovno obveznost, delovne dneve, da imajo učitelji z daljšim delovnim stažem priprave v večjem obsegu že oblikovane in so potrebne le prilagoditve. Upoštevati bi bilo potrebno tudi dejstvo, da delo v oddelkih podaljšanega bivanja obsega del časa samostojnega dela učencev, za to pa priprave niso potrebne. Zaradi vsega navedenega tožnica dejansko ni obremenjena s pripravami enako, kakor učitelj začetnik ali učitelj z manj delovne prakse ali učitelj, ki izvaja pouk in mora imeti priprave za vse učne ure pouka. Prvostopenjsko sodišče je napačno ocenilo dejansko stanje, napačno je uporabilo določbo 120. člena ZOFVI in 62. člena KP VIZ, tudi glede ugotavljanja obveznosti tožnice, da v oddelkih podaljšanega bivanja ni dolžna opravljati nalog jutranjega varstva in varstva vozačev oz. popoldanska dežurstva in da se tožnice ne sme obremeniti z nadomeščanjem odsotnih sodelavcev. Tožnica dejansko vsak delovni teden pouka v šolskem letu ne izvede vseh učnih ur v podaljšanem bivanju iz različnih razlogov (učenci so v šoli v naravi, na ekskurziji, imajo športne dneve ipd.). Zaradi tega tožnica v posameznem tednu včasih ne doseže 23 učnih ur in je po mnenju tožene stranke zaradi tega lahko obremenjena z nadomeščanjem drugih učiteljev, ki so odsotni npr. zaradi spremljanja učencev. Zaradi tega je odločitev prvostopenjskega sodišča nezakonita. Tožnica po stališču pritožbe z nadomeščanjem sodelavcev, jutranjim varstvom in varstvom vozačev ne izvaja učnih ur, zato omejitve iz 62. člena KP VIZ ne veljajo, ne izvaja navedenih obveznosti v okviru polnega delovnega časa, tega časa ne presega, zato ne izvaja nadur, ki so zanjo po ZDR prepovedane, če s tem ne soglaša. Tožena stranka nasprotuje tudi sklepu o priznanih stroških tožnici in sicer v tistem delu, ki se nanaša na priznanih 250 točk za poziv tožnice delodajalcu pred uvedbo postopka pred sodiščem. V skladu s sodno prakso se priznavajo stroški le za odvetniške storitve pred sodiščem.

Stranski intervenient pa v svoji pritožbi navaja, da je pravna podlaga za opredelitev tožničine 40 urne delovne obveznosti 119. člena ZOFVI, 124. ZOFVI, 72. člen panožne kolektivne pogodbe, že omenjeni Pravilnik (2. člen) in 34. člen Zakona o osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 81/06-UPB3). Stranski intervenient glede na gornjo pravno podlago meni, da prvostopenjsko sodišče ni izhajalo iz navedenih predpisov, zato odločitev v izpodbijani sodbi ni pravilna. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da ima tožnica kot delavka v podaljšanem bivanju 23 urno tedensko učno obveznost. Glede na 40 urni delovni teden mora opraviti še druga dela, ki so po vsebini opredeljena v 119. člena ZOFVI. Po določbi 49. člena ZOFVI organizira delo v šoli, ga načrtuje in vodi ravnatelj kot pedagoški vodja in poslovodja organa. Ravnatelj organizira tudi delo v podaljšanem bivanju in v tem okviru določa druga dela, ki jih je delavec dolžan opraviti do svoje polne delovne obveznosti. Po stališču stranskega intervenienta v področni zakonodaji ni podlage za sklep učiteljskega zbora z dne 23.03.2005, da se učiteljem v oddelkih podaljšanega bivanja šteje 30 minut za pripravo. Zakonodaja tudi ne normira del, ki jih je učitelj dolžan opraviti v okviru drugega dela in ne določa, koliko časa trajajo priprave za posamezne vrste pedagoške obveznosti. Zaradi tega je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici poleg 23 urne učne obveznosti v podaljšanem bivanju naložila delo v varstvu oziroma dežurstvu, s čimer je opravila svojo 40 urno tedensko delovno obveznost. Iz omenjenih predpisov izhaja tudi obveznost učitelja, da opravi svojo delovno obveznost tudi v obliki stikov s starši, strokovnimi srečanji v šoli in izven šole, v nudenju dodatne razlage učencem, vodenju dokumentacije, nadzoru nad učenci in druga opravila, ki jih je šola dolžna izvajati zaradi varnosti učencev, kar vse sodi v spekter njegovega dela in določa njegove kompetence. Brez teh opravil delo na posameznem delovnem mestu ne bi zadoščalo za izvedbo osnovne šole, kot so navedeni v ZOFVI in ZOŠ.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, pa tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se nanje sklicuje. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek na prepoved toženi stranki, da bi tožnici nalagala dodatne učne oziroma delovne obveznosti jutranjih varstev od 7. do 8. ure, nadomeščanje ostalih učiteljev ter popoldanskih dežurstev od 16. do 16.30. ure, ki presegajo z zakonom določeno učno in delovno obveznost. Pravilno je odločilo in odmerilo tudi stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožnici.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bila bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila svojo tedensko 40 urno delovno obveznost s 5 urami rednega pouka na dan, z dnevnim odmorom v trajanju 0,5 ure in s pripravami na pouk v trajanju 2,5 ure dnevno, skupaj torej 8 ur na dan, oz. 40 ur na teden. Pri tem je svojo odločitev pravilno oprlo na predpise, ki urejajo delovno oz. učno obveznost učitelja v podaljšanem bivanju učencev, to sta 119. in 120. člen Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.), delovni čas zaposlenih, to so določbe čl. 141, čl. 147, čl. 154 in čl. 158 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in varstvo starejših delavcev (201. čl. ZDR v zvezi z 62. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja – Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj. - v nadaljevanju: Panožna kolektivna pogodba). Na podlagi podatkov iz obračunskih listov (priloge B2) je ugotovilo, da je tožnica v obdobju september 2004 – junij 2005 opravila po 5 ur dnevno rednega pouka v oddelku podaljšanega bivanja, na podlagi zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke (listovna št. 25 spisa), da se za vsako uro pouka v oddelku podaljšanega bivanja priznava 0,5 ure priprave, po določbi 1. odstavka 154. člena ZDR pa ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Na ta način je tožnica kot starejša delavka izpolnila svojo tedensko učno in delovno obveznost, zato ji je tožena stranka nezakonito nalagala še delo v jutranjem varstvu, popoldanska dežurstva in nadomeščanje ostalih učiteljev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta, ko prikazujeta, da je potrebno pri ugotavljanju tožničine dnevne učne obveznosti upoštevati efektivne ure pouka (po 50 minut), razliko do 40 ur delovne obveznosti tedensko pa oddelati z drugimi oblikami dela in da tožnici za pripravo na pouk, glede na njene izkušnje ne pripada po 0,5 ure za vsako uro pouka dnevno. Iz že omenjenih obračunskih listov namreč izhaja podatek, ki ga je pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnica dnevno opravila 5 ur rednega pouka. Na podatke iz te listine se sklicuje tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le še pripominja, da so v obračunskih listih evidentirane opravljene ure tožnice, pri čemer ni navedeno, da gre za učne ure (po 45' oziroma po 50'). V primerih, kjer je tožnica opravila manj kot eno uro obveznosti, je to posebej označeno (npr. na obračunskem listu za mesec oktober 2004 v rubrikah: redni pouk, spremstvo izven rednega pouka, druga dežurstva).

Glede priprave na pouk tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da zakonodaja in podzakonski predpisi ne opredeljujejo natančneje tega inštituta. Zakonita zastopnica tožene stranke je v zvezi s tem izpovedala, da obstaja dogovor oz. praksa, da se za vsako uro pouka v oddelku podaljšanega bivanja prizna pol ure priprave. Pri tem ni navajala, da je potrebno razlikovati med bolj in med manj izkušenimi učitelji. Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno stališče, da tožnici ni potrebno omogočiti po pol ure priprave za vsako uro pouka, glede na njene daljše delovne izkušnje.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more spuščati v ocenjevanje zakonodajalčevega motiva v zvezi z zakonodajnim urejanjem izobraževalnih programov. Gotovo je, da je predpisano tedensko učno in delovno obveznost, kot izhaja iz citiranih določb ZOFVI, ob upoštevanju določb o varstvu starejših delavcev, nadalje o pravici do odmora med delovnim časom in odločitve o priznanju časa za pripravo na ure pouka, potrebno upoštevati glede na osnovno zahtevo iz 1. odstavka 142. člena ZDR, da polni delovni čas ne sme trajati več kot 40 ur na teden. To zahtevo je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je po ugotovitvi o trajanju tožničine tedenske učne in delovne obveznosti, ugodilo utemeljenemu tožbenemu zahtevku in prepovedalo toženi stranki, da tožnici nalaga dodatno učno oz. delovno obveznost, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke glede pritožbenih stroškov tožeče stranke za poziv delodajalcu na odpravo kršitev. Sodišče prve stopnje je ta strošek priznalo in odmerilo v skladu s 3. točko tar. št. 14 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št 67/03 in nasl.), v zvezi s 1. odstavkom 204. člena ZDR in 1. odstavkom 155. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani s pritožbama uvaljavljani razlogi, pa tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Stranski intervenient stroškov pritožbe ni priglasil. Ker se terjatev tožeče stranke, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena (1.-4. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. Rs, št. 2/2004 – ZDSS-1), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena ZDSS-1 odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je pomembno za odločitev ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi gre po stališču pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje v zvezi z delovno obveznostjo učitelja, kot izhaja iz 119. člena ZOFVI in v zvezi s tem posebej opredelitev te obveznosti, ki se nanaša na pripravo na pouk ter na tedensko učno obveznost učitelja v oddelkih podaljšanega bivanja, kot je opredeljena v 120. členu ZOFVI. Zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.