Jedro

Drugostopenjska ugotovitev o tem, da je tožnica opravila 5 učnih ur dnevno (polnih in ne le v trajanju 50 minut), po svoji naravi predstavlja ugotovitev dejanske narave. Ker je na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, je bilo pri odločitvi o reviziji dolžno upoštevati trajanje tožničine učne ure v takšnem obsegu, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče. Iz 119. člena ZOFVI resda izhaja, da vzgojno-izobraževalno delo ne obsega le učne obveznosti in priprav, temveč tudi drugo delo, ki je potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče mimo dejstva, da je tožnica starejša delavka, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje dosegla polni delovni čas že z opravljenimi učnimi urami, pripravami na ure in vštetim odmorom med delom. Drugo delo bi tako lahko opravila kvečjemu z delom preko polnega delovnega časa, katerega pa ji tožena stranka zaradi priznanega varstva (2. alinea drugega odstavka 145. člena in sedmi odstavek 147. člena ZDR) ni smela naložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki prepovedalo, da bi tožnici v bodoče nalagala dodatne učne oziroma delovne obveznosti v smislu jutranjih varstev od 7. do 8. ure, nadomeščanja ostalih učiteljev ter popoldanskih dežurstev od 16. do 16.30 ure, ki presegajo z zakonom določeno učno in delovno obveznost. Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek (enake vsebine). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožnica učiteljica podaljšanega bivanja, ki je v letu 2004 kot starejša delavka pridobila varstvo iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadaljnji, v nadaljevanju: KP). V šolskem letu 2004/2005 je dnevno opravila peturno učno obveznost, 2,5 ure ji je bilo priznane za pripravo na pouk in 0,5 ure za odmor. S tem je opravila skupaj 8 ur in izpolnila polni delovni čas. Ob upoštevanju sedmega odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) ji tožena stranka kot varovani starejši delavki ne bi smela nalagati še drugega dela, kar velja tudi za šolsko leto 2005/2006, v katerem je bila tožničina tedenska učna obveznost na podlagi 62. člena KP zmanjšana za dve uri.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na njeni strani zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je revizijo dopustilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izrek sodbe ni povsem v skladu z obrazložitvijo, da je obrazložitev pomanjkljiva in da obstaja nasprotje v razlogih sodbe, zato je podana bistvena kršitev postopka. Sodišče ni upoštevalo 119. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji), 120. člen tega zakona pa je uporabilo napačno. Pri odgovoru na vprašanje, katera dela spadajo v okvir delovnega mesta učitelja in koliko je lahko tega dela, je potrebno upoštevati naslednja določila ZOFVI: 119. člen (določa vrsto del in velja tudi za učitelja podaljšanega bivanja), 120. člen (določa zgornjo mejo učnih ur, vendar učitelju ne priznava, da je z navedenim obsegom učnih ur opravil celotno delovno obveznost) in 124. člen. V 62. členu KP določeno zmanjšanje učnih ur za starejše delavce ne pomeni, da imajo zmanjšano tudi delovno obveznost. Delavec mora kljub temu opraviti polni delovni čas in v tem okviru ostale naloge. Ker ima učno obveznost za dve uri zmanjšano, mu ostane toliko več časa za ostala dela, ki jih mora opraviti. Jutranje varstvo in varstvo vozačev ni učna obveznost, temveč druga oblika organiziranega dela z učenci, za katero omejitev iz 62. člena KP ne velja. Sodišči sta napačno seštevali učne ure kot cele delovne ure v trajanju 60 minut. Pri oceni, koliko katerih ur (učnih in drugih) mora tožnica opraviti, bi morali upoštevati Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole (Ur. l. RS, št. 75/2005 in 73/2006, v nadaljevanju: Pravilnik). Ugotovitev o številu učnih ur sta napačno oprli na obračunski list tudi zato, ker se plača delavcem v šolstvu vedno izplačuje kot akontacija. Gre za nujno prerazporeditev delovnega časa, pri čemer plačilni list in obračunski list nista vedno izkaz, da je delavec v posameznem mesecu opravil polno delovno obveznost za ta mesec. Delavec izpolni mesečno obveznost šele s tem, ko med šolskim letom opravi letni fond ur. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje očitanih pomanjkljivosti in jo je Vrhovno sodišče lahko v celoti preizkusilo. Revizijsko zatrjevanje, da je izrek napačen glede na obrazložitev, v kateri sta nižji sodišči napačno razlagali predpise, po svoji vsebini ne predstavlja uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zmoten je očitek, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva oziroma da ni povsem skladna z izrekom, ki ga revizija utemeljuje s tem, da naj bi sodišče na eni strani ugotovilo, da za tožnico 119. člen ZOFVI ne velja, ker ne ureja področja učiteljev podaljšanega bivanja, na drugi strani pa je pri odločitvi očitno upoštevalo tudi to določilo. Izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitve o izključitvi uporabe 119. člena ZOFVI v tožničinem primeru, temveč ravno nasprotno: navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na predpise, ki urejajo delovno oziroma učno obveznost učitelja v podaljšanem bivanju učencev in se pri tem izrecno sklicuje na določili 119. in 120. člena ZOFVI. Prav tako neutemeljen je očitek o nasprotju v razlogih sodbe, ki ga revizija vidi v tem, da je sodišče kljub ugotovitvi, da morajo učitelji poleg učnih ur in priprav opraviti še naloge po 119. členu ZOFVI, ocenilo, da tožnica izpolni svojo tedensko delovno obveznost že s tem, ko opravi predpisane učne ure in priprave. Iz citiranega določila ZOFVI resda izhaja, da delovna obveznost učitelja obsega tudi drugo delo, ki je potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Vendar pa ugotovitev izpodbijane sodbe o tem, da je tožnica izpolnila tedensko učno in delovno obveznost že z urami rednega pouka, pripravami na pouk in vštetim dnevnim odmorom, ne predstavlja nasprotja v razlogih sodbe, temveč gre za materialnopravno oceno o tem, kakšen obseg vzgojno-izobraževalnega dela (določenega v 119. členu ZOFVI) je bila tožnica dolžna opraviti glede na omejitve, ki so veljale zanjo kot za starejšo delavko. Ali je drugostopenjska presoja tega vprašanja tudi pravilna, je predmet pravilne uporabe materialnega prava.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Spor se nanaša na vprašanje, kakšen je dovoljen obseg delovnih obveznosti tožnice-učiteljice podaljšanega bivanja, ki uživa varstvo starejše delavke. Na podlagi prvega odstavka 119. člena ZOFVI obsega delovna obveznost učitelja pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oziroma študenti (učna obveznost), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. V okviru z zakonom in kolektivno pogodbo določenega tedenskega polnega delovnega časa je tedenska učna obveznost učitelja v oddelkih podaljšanega bivanja največ 25 ur (120. člen ZOFVI). Polni delovni čas je 40 ur tedensko (44. člena KP)(1).

9. Varstvo učiteljice-starejše delavke ureja 62. člen KP. V skladu s tem določilom se učitelju s 35 leti delovne dobe oziroma s 30 leti delovne dobe za ženske, od tega najmanj 25 let oziroma 20 let v vzgoji in izobraževanju za ženske, učna obveznost, vzgojno delo ali delovno usposabljanje zmanjša za dve uri, pri čemer tak delavec prejema plačo za polni delovni čas. Starejši delavci uživajo zaščito tudi po določbah ZDR. V skladu z 2. alineo drugega odstavka 145. člena ZDR delodajalec ne sme naložiti starejšemu delavcu dela preko polnega delovnega časa. Ta prepoved na podlagi sedmega odstavka 147. člena ZDR velja tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa (torej tudi za toženo stranko, ki delovnega časa nima enakomerno razporejenega).

10. Šolsko leto 2004/2005 Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v obdobju september 2004 – junij 2005 opravila 5 ur rednega pouka na dan, pri čemer se ji za vsako uro pouka priznava 0,5 ure priprave, v delovni čas pa se ji všteva tudi 0,5 ure odmora (prvi odstavek 141. člena ZDR). Glede na seštevek navedenih ur je delovni čas tožnice trajal dnevno 8 ur oziroma tedensko 40 ur, torej je opravila delo v polnem delovnem času. Ker kot starejša delavka uživa varstvo, ji tožena stranka dela preko polnega delovnega časa ne bi smela nalagati (2. alinea drugega odstavka 145. člena in sedmi odstavek 147. člena ZDR). Sodišče druge stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito nalagala tožnici delo v jutranjem varstvu, popoldanska dežurstva in nadomeščanje ostalih učiteljev.

11. Revizija očita, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo Pravilnika, ki v 2. členu določa, da traja učna ura v podaljšanem bivanju 50 minut, zato naj bi bila drugostopenjska dokazna ocena o tem, da je tožnica opravila 5 učnih ur dnevno (v trajanju 60 minut), nepravilna. Z izpodbijanjem drugostopenjske ugotovitve o tem, koliko časa je trajala tožničina učna ura, tožena stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravilnost dokazne ocene je sicer mogoče izpodbijati tudi v reviziji, vendar le v okviru relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (npr. prvi odstavek 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP). Te kršitve tožena stranka v reviziji ne zatrjuje, Vrhovno sodišče pa je dolžno preizkusiti izpodbijano sodbo le v okviru v reviziji uveljavljanih razlogov. Sicer pa sodišče druge stopnje določil Pravilnika ni prezrlo, saj se je opredelilo do pritožbenega očitka o tem, da bi bilo glede na Pravilnik potrebno šteti tožničino efektivno uro pouka v trajanju 50 minut. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče ustrezno obrazložilo, da je pri dokazni oceni glede opravljenih ur izhajalo iz obračunskih listov, na katere se je sklicevala tudi tožena stranka. V teh so evidentirane opravljene ure, pri čemer ni navedeno, da gre za učne ure po 45 oziroma 50 minut. V primerih, ko je tožnica opravila manj kot eno uro obveznosti, je namreč to posebej označeno. Revizija neutemeljeno navaja, da se je sodišče napačno oprlo na obračunske liste, ker se plača v šolstvu izplačuje kot akontacija in plačilni ter obračunski list nista vedno izkaz, da je delavec v posameznem mesecu opravil polno delovno obveznost. S temi navedbami tožena stranka izpodbija dokazno oceno, kar v reviziji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Drugostopenjska ugotovitev o tem, da je tožnica opravila 5 učnih ur dnevno (polnih in ne le v trajanju 50 minut), po svoji naravi predstavlja ugotovitev dejanske narave. Ker je na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, je bilo pri odločitvi o reviziji dolžno upoštevati trajanje tožničine učne ure v takšnem obsegu, kot ga je ugotovilo pritožbeno sodišče. 12. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede trajanja priprav na učne ure. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe predpisi ne urejajo inštituta priprave na pouk. Sodišče druge stopnje je zato dokazno oceno o trajanju teh priprav utemeljeno oprlo na izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pojasnila, da obstaja dogovor oziroma praksa, da se za vsako uro pouka v oddelku podaljšanega bivanja priznava 0,5 ure priprave. V takšnem obsegu je sodišče druge stopnje tožnici pripravo na pouk tudi priznalo. Z očitkom, da sodišče ni ugotavljalo, ali je te priprave tožnica dejansko oblikovala vsak teden posebej, pa tožena stranka uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Revizija navaja, da je sodišče napačno uporabilo določila 119. in 120. člena ZOFVI, ker iz njih ne izhaja, da učitelj opravi svojo delovno obveznost le z izpolnitvijo učne obveznosti in pripravami na učne ure, temveč mora opraviti tudi druge naloge. Očitek ni utemeljen. Iz 119. člena ZOFVI resda izhaja, da vzgojno-izobraževalno delo ne obsega le učne obveznosti in priprav, temveč tudi drugo delo, ki je potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. Vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče mimo dejstva, da je tožnica starejša delavka, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje dosegla polni delovni čas že z opravljenimi učnimi urami, pripravami na ure in vštetim odmorom med delom. Drugo delo bi tako lahko opravila kvečjemu z delom preko polnega delovnega časa, katerega pa ji tožena stranka zaradi priznanega varstva (2. alinea drugega odstavka 145. člena in sedmi odstavek 147. člena ZDR) ni smela naložiti.

14. Šolsko leto 2005/2006 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v šolskem letu 2005/2006 tedenska obveznost tožnice po 62. členu KP zmanjšana za dve uri in je znašala 23 učnih ur. Pojasnilo je, da je bila kljub tako zmanjšani učni obveznosti tožnica po določbi citirane KP upravičena do prejemanja plače za polni delovni čas, t. j. kot da bi njena učna obveznost znašala 25 ur. Ocenilo je, da je tožena stranka tudi v tem šolskem letu ravnala nezakonito, s tem, ko je tožnici nalagala jutranje varstvo, nadomeščanje učiteljev in popoldansko dežurstvo. Sodišče druge stopnje je z navedenimi prvostopenjskimi dejanskimi in pravnimi ugotovitvami soglašalo in se v izpodbijani sodbi nanje sklicevalo.

15. Revizija neutemeljeno očita, da je napačen zaključek o tem, da je tožnica opravila svojo delovno obveznost že z 23 učnimi urami in pripravami na učne ure. V 62. členu KP določena znižana učna obveznost predstavlja maksimalno število ur učne obveznosti, ki jih starejša delavka lahko opravi, pri čemer ostane njena plača nespremenjena: prejme plačo za polni delovni čas. Znižana učna obveznost se torej šteje za opravljeno polno učno obveznost (kot opravljenih 25 ur), saj je le tako dosežen cilj, ki ga zasleduje 62. člen KP, t. j. ugodnejše obravnavanje starejših delavcev. To pomeni, da se tudi pri ugotavljanju delovne obveznosti tožnice za šolsko leto 2005/2006 šteje, da je opravila tedensko 25 učnih ur, s pripadajočimi pripravami na pouk ter odmorom med delom pa dosegla polni delovni čas, zato ji tožena stranka ne sme nalagati dodatnega dela.

16. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Tudi prvi odstavek 142. člena ZDR določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden.