Jedro

Sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odloči na podlagi predpostavke, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni zahtevek, resnične.

Dejstva, da so vsi tožniki živeli v skupnosti s pokojnim, da so bili drug na drugega izjemno navezani in da so si med seboj pomagali, po vsebini ustrezajo pomenu, ki ga nedoločnemu pravnemu pojmu trajnejše življenjske skupnosti vdihuje sodna praksa.

Obrazložitev

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku tretje tožnice za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo z dne 1. 3. 2006 v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov in tožencu naložilo, da mora vsakemu od tožnikov za pretrpljeno nepremoženjsko škodo plačati 8.345,85 € (prej 2,000.000 SIT) zadoščenja, tretji tožnici pa še dodatnih 2.632 € (prej 630.733 SIT) odškodnine za premoženjsko škodo. Toženca je zavezalo tudi k plačilu zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov in povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 1.669,17 € (prej 400.000 SIT) in o stroških postopka. V ostalem je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo zamudno sodbo.

3. Toženec v reviziji zoper to sodbo uveljavlja vse revizijske razloge. Trdi, da sodišče v zamudni sodbi ne bi smelo slediti trditvi tožnikov, da so s pokojnikom živeli v življenjski skupnosti, saj to ne drži, tožniki pa za to tudi niso predložili nobenega dokaza. Zgolj navedba, da so z njim živeli na istem naslovu, ne zadošča, sodišči prve in druge stopnje pa bi resničnost tega dejstva v vsakem primeru morali preveriti. Takšno prepričanje dodatno utemeljuje s stališčem, da tudi za zamudno sodbo velja pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, zato take sodbe brez predložitve ustreznih dokazov za tožbene navedbe sploh ni mogoče izdati. Nadaljuje, da tožba v delu, ki se je nanašal na tek zamudnih obresti, ni bila sklepčna, zato bi moralo sodišče, potem ko je s tem v zvezi vrnilo tožnikom tožbo v popravo, tožencu določiti nov rok za odgovor nanjo. Ker tega ni storilo, sklepa, s katerim je tožnike pozvalo k delni dopolnitvi tožbe, pa tožencu tudi ni vročilo, je bila slednjemu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje tudi odločitvi sodišča o višini tožnikom prisojene odškodnine. Meni, da je odškodnina, odmerjena prvi toženki in drugemu tožencu, v razmerju do odškodnin, ki jih sodišča odmerjajo bratom in sestram za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih, previsoka. Da je temu res tako, kaže tudi dejstvo, da jima je sodišče prisodilo enako odškodnino kot tretji tožnici, pokojnikovi materi, dasiravno je splošno znano, da mati ob smrti sina trpi večje duševne bolečine kot brat ali sestra umrlega.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:

6. Toženec z revizijo izpodbija odločitvi nižjih sodišč v celoti, torej tudi v delu glede odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je poleg zadoščenja za nepremoženjsko škodo uveljavljala tretja tožnica. Ker ima ta zahtevek drugačno pravno in dejansko podlago, kot zahtevek za plačilo zadoščenja, se pravica pravdnih strank do revizije v zvezi s tem zahtevkom ugotavlja ločeno (41. člen ZPP). To pomeni, da v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku tretje tožnice za povrnitev premoženjske škode, revizija ni dovoljena – vrednost tega dela namreč skupaj znaša le 2.632 € (prej 630.733 SIT), revizijski prag pa je 4.172,92 € (prej 1,000.000 SIT). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije:

7. Sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi odloči na podlagi predpostavke, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti je namreč absolutna domneva o priznanju resničnosti v tožbi navedenih dejstev. Sodišče dokazov ne izvaja, preden izda zamudno sodbo opravi le presojo, ali navedbe o dejstvih morda ne nasprotujejo tožbi priloženim dokazom(1). Zaključki, do katerih pri tem pride, niso dokazni oziroma vsaj ne v smislu, da bi se z njimi ovrglo ali dokazalo kakšno od v tožbi navedenih dejstev – so le podlaga za (ne)izdajo zamudne sodbe(2).

8. Povedano upoštevaje okoliščine predmetne zadeve pomeni, da prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba ugotavljati nobene od tožbenih trditev o pravno pomembnih dejstvih – ne tistih, na podlagi katerih je napravilo sklep o obstoju trajnejše življenjske skupnosti med pokojnikom in prvima dvema tožnikoma, ne tistih, na podlagi katerih je nato vsem tožnikom odmerilo satisfakcijo. V reviziji zatrjevano umanjkanje (ustreznih) dokazov oziroma dokaznih predlogov zato na odločitev v tej pravdi ne more imeti nikakršnega vpliva.

9. Revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je med pokojnikom in prvima dvema tožnikoma obstajala trajnejša življenjska skupnost, ki je predpostavka za pravico slednjih do odškodnine. Dejstva, da so vsi tožniki živeli v skupnosti s pokojnim, da so bili drug na drugega izjemno navezani in da so si med seboj pomagali, po vsebini ustrezajo pomenu, ki ga temu nedoločnemu pravnemu pojmu vdihuje sodna praksa(3). Razlogov za sklep o nasprotnem pa tožbena naracija ne daje.

10. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno tudi v okviru odločanja o višini odškodnin za nepremoženjsko škodo. Drži sicer revidentova trditev, da starši umrlega praviloma duševno trpijo bolj kot bratje in sestre, vendar to odločitve glede višine zadoščenja ne more spremeniti. Preizkus ustreznosti umestitve tožnikom odmerjenih odškodnin v sistem odškodnin, prisojenih zaradi smrti bližnjega sorodnika, je namreč pokazal, da sodi odškodnina v višini približno enajstih povprečnih mesečnih neto plač med nižje odškodnine, in sicer ne glede na to, ali je oškodovanec brat oziroma sestra umrlega ali kateri od roditeljev. Odmera enako visokega zadoščenja vsem trem tožnikom je tako le posledica tega, da so vsi trije postavili tožbene zahtevke v enaki višini, zaradi česar jim različnih (višjih) odškodnin niti ni bilo mogoče prisoditi.

11. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na njem temelječo zahtevo za razveljavitev celotne zamudne sodbe revizijsko sodišče pojasnjuje, da z ugotovljeno kršitvijo, ki se nanaša le na (zanemarljiv) del zamudne sodbe, preostali deli te sodbe niso kontaminirani. Z izjemo tega dela je zamudna sodba procesno intaktna, zato ni razlogov za njeno razveljavitev v širšem obsegu.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): In sicer v okviru preizkusa po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP.

Op. št. (2): Glej Zobec, Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik, let. 61 (2006), 11-12, str. 892-893. Op. št. (3): Primerjaj npr. sodbo II Ips 79/97, sodbo in sklep II Ips 406/2007 in sodbo in sklep II Ips 478/2003.