Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni vročilo tožencu dopolnitve tožbe, je izdelalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, kar je bistvena kršitev iz 7. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje razveljavi: v delu glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 400.000,00 SIT od 18. 1. 2000 do plačila, in v delu glede odločitve o stroških pravdnega postopka in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu.

Odločitev o toženčevih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo: da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6,630.733,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer tožnici M. M. 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2003 do plačila, tožniku B. F. mlajšemu 2,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2003 do plačila, tožnici B. M. 2,630.733,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2,000.000,00 SIT od 20. 11. 2003 dalje do plačila, od 70.270,00 SIT od 6. 6. 1999 dalje do plačila, od zneska 160.463,00 SIT od 25. 6. 1999 dalje do plačila in od zneska 400.000,00 SIT od 18. 1. 2000 dalje do plačila (prvi odstavek izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 195.967,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2006 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je s tako sodbo prisodilo tožnikom vsakemu 2,000.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega, tožnici M. B. pa še 630.733,00 SIT odškodnine za materialno škodo.

Toženec je s pravočasno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, izpodbijal zamudno sodbo in pri tem uveljavljal pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je bil v času vročanja tožbe v zelo slabem psihičnem stanju in se sploh ne spomni ali je sam podpisal vročilnico ali je le-to podpisala njegova mati. Glede na to, da je dejansko bil v kritičnem obdobju vročanja tožbe zelo veliko odsoten zaradi voženj, ki jih je po več mesecev opravljal v tujini, je najverjetneje prejem tožbe podpisala njegova mati in toženca o prejeti pošti sploh ni obvestila ali pa je pozabila. Z nezakonitim postopanjem je bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženec ni sprejel tožbe osebno in za pravdo ni vedel do izdaje zamudne sodbe, ki mu prav tako ni bila vročena osebno, vročanje sodbe je bilo opravljeno v nasprotju z določbama 140. in 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa tudi niso bile podane materialnopravne podlage za izdajo zamudne sodbe. Toženec je ob vpogledu v spis ugotovil, da je sodišče v vmesnem obdobju od poskusa vročitve tožbe do izdaje zamudne sodbe pozivalo tožnike s sklepom, da utemeljijo tožbeni zahtevek glede obrestnega dela in je tako z zamudno sodbo odločilo v nasprotju z določili ZPP o izdaji zamudne sodbe. O zakonskih zamudnih obrestih je odločilo potem, ko je tožnike pozvalo k uskladitvi tožbenega zahtevka, ki očitno ni bil sklepčen in niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Iz tožbenih navedb ni razviden sporni dogodek, nastanek škode, vzročna zveza in odgovornost toženca, ni prikazan obseg prikrajšanja neke nepremoženjske dobrine in prizadetosti oškodovancev, v tožbi manjkajo navedbe o posameznih vrstah bolečin zaradi izgube bližnjega oziroma trajanju posameznih vrst bolečin, o trajanju in intenzivnosti strahu ter intenzivnosti duševnih bolečin, navaja le pavšalno ugotovitev, da so bili tožniki in pokojni sorodniki med sabo navezani, zatrjevana prizadetost ni pravno priznana škoda. Tožbeni zahtevek ni dovolj določen in ne vsebuje vsega, da bi se tožba lahko obravnavala. Izpodbijana sodba ne vsebuje vseh potrebnih dejanskih ugotovitev in je onemogočen njen preizkus, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Iz sodbe ni razvidno ali tožniki vtožujejo odškodnino zaradi prikrajšanja na premoženju zaradi izgube svojca (izgube na preživljanju) ali se nanaša na nepremoženjsko škodo ter na katero vrsto le-te. Nastanek premoženjske škode ni izkazan, saj tožnik ni prejel nobenih računov, tudi v tem delu tožba ni sklepčna in utemeljena. Ne glede na izdano kazensko sodbo opr. št. K 250/2001 bo potrebno ugotoviti prispevek V. B. k škodi, iz kazenskega postopka v kazenski zadevi je nesporno ugotovljeno, da je toženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšani prištevnosti, dejanje je storil v afektu, saj ga je V. B. brez njegove krivde z napadom močno razdražil. Molk toženca pri zahtevku iz naslova nepremoženjske škode ne pomeni niti pripoznave dejstev niti pripoznave zahtevka.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je le delno utemeljena.

Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke II. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

Določba 142. čl. ZPP določa, da med drugimi pisanji morata biti tožba in sodna odločba vročena stranki osebno (I. odst. 142. čl. ZPP). Če pa se tisti, ki se mu mora pisanje vročiti osebno, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva (ki so ga dolžni sprejeti) ali drugi osebe iz I. in II. odst. 140. čl. ZPP (če ta v to privoli) pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje (III. odst. 142. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo na podlagi povratnice, pripete k list. št. ... spisa, da je vročitev oziroma sprejem tožbe s prilogami, pozivom za odgovor z dne 7. 4. 2004 in s sklepom z dne 7. 4. 2004 (sklepom o taksni oprostitvi tožnikov) podpisal osebno toženec in napisal 7. 5. 2004 kot datum vročitve, pred tem pa mu je bilo puščeno prvo obvestilo 5. 5. 2004 in drugo obvestilo 6. 5. 2004. Povratnica ima vlogo vročilnice po določbi 149. čl. ZPP in je, če je pravilno izpolnjena, javna listina, ki dokazuje navedena odločilna procesna dejstva in dokazuje resničnost tistega, kar je na njej navedeno.

Po presoji pritožbenega sodišča zgoraj povzetih podatkov, ki so navedeni na povratnici, ne more izpodbiti pritožbena trditev, da je bil toženec v času vročanja v zelo slabem psihičnem stanju, zaradi katerega se ne spomni ali je vročilnico podpisal sam ali jo je podpisala njegova mati, saj taka trditev ni z ničemer izkazana.

Nadaljnja trditev, da je vročilnico verjetno podpisala njegova mati, ker je bil toženec v času vročanja odsoten zaradi voženj, ki jih je po več mesecev opravljal v tujini, pa tudi ni utemeljena, saj iz vročilnice ne izhaja pripomba, da je vročilnico podpisala druga oseba kot naslovnik sam in toženec ne trdi, da podpis na vročilnici ni njegov.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožencu tožba s pozivom za odgovor osebno in pravilno vročena, zato je neutemeljena pritožba v tem delu in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pogoj iz 1. tč. I. odst. 318. čl. ZPP, to je, da je tožencu bila tožba v odgovor vročena pravilno.

Tudi ne drži pritožbena trditev, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, saj so tožniki v tožbi zatrjevali dejstva, ki so povzeta tudi v izpodbijano zamudno sodbo, in sicer: da je toženec s svojim ravnanjem (z dne 30. 5. 1999) povzročil smrt sina oziroma brata tožnikov (ki je umrl 3. 6. 1999), da je pokojni sin oziroma brat živel s tožniki v življenjski skupnosti, da so bili izredno navezani in jih je izguba prizadela, zaradi česar so utrpeli duševne bolečine, da so tožniki mati, brat in sestra pokojnega.

Vse to so pravno relevantna dejstva po določbah čl. 154 in 201 ZOR, ki so pravna podlaga za zaključek o obstoju toženčeve odškodninske odgovornosti, upravičenosti tožnikov do povrnitve škode, o pravno priznani obliki vtoževane nematerialne škode in o višini odškodnine za nastalo nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega in materialno škodo.

Tožniki so zahtevali in sodišče prve stopnje je prisodilo odškodnino le za eno obliko nematerialne škode, to je za duševne bolečine zaradi smrti brata oziroma sina, zato so nerelevantna pritožbena navajanja o odsotnosti potrebnih navedb o posameznih vrstah bolečin. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi presojo sodišča prve stopnje, da je zahtevan znesek odškodnine vsakega od tožnikov v višini 2,000.000,00 SIT za njihove duševne bolečine zaradi smrti brata oz. sina s sodno prakso primerljiv znesek odškodnine za to obliko nematerialne škode in predstavlja tudi pravično denarno odškodnino za to obliko nematerialne škode. Iz tožbe in sodbe je jasno razvidno, da so tožniki iztoževali odškodnino za nepremoženjsko škodo, tožnica M. B. pa tudi za premoženjsko škodo, zato pritožba v delu, v katerem zatrjuje, da ni jasno, na katero škodo se nanaša tožbeni zahtevek, ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj iz 3. točke I. odstavka 318. čl. ZPP, to je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi smele prosto razpolagati, in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj pogoja tudi po 4. točki I. odst. 318. čl. ZPP.

Nejasna pa je pritožbena trditev, da toženčev molk ne pomeni niti pripoznave (verjetno pravilno priznanja) dejstev niti pripoznave zahtevka.

Ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe po določbah 318. čl. ZPP ni ovire za izdajo zamudne sodbe tudi o zahtevku za odškodnino za nematerialno škodo. Zamudna sodba z ugoditvijo zahtevku je posledica neaktivnosti toženca, ki ni odgovoril na tožbo v skladu z določbo 277. čl. ZPP ob ugotovljenih obstoječih drugih pogojih po 318. čl. ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana zamudna sodba pravilna in zakonita v delu glede prisojenih zneskov odškodnine za nematerialno in materialno škodo, sodba je primerno obrazložena in sodišče prve stopnje je za prisojo denarne odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da povratnica, pripeta k list. št. ... spisa, dokazuje, da je bila tudi zamudna sodba vročena tožencu skladno s prej cit. določbo 142. čl. ZPP, saj je iz nje razvidno, da je bila zamudna sodba 25. 4. 2006 vročena njegovi materi M. C. na toženčevem naslovu, pred tem pa je bil toženec 24. 4. 2006 obveščen o prispelem pismu, torej je bila pravilno opravljena nadomestna vročitev sodbe odraslemu članu njegovega gospodinjstva na njegovem naslova. Pritožba je zato v tem delu tudi neutemeljena.

Pritožbena trditev o potrebnosti ugotovitve prispevka pokojnega V. B. k njegovi smrti oziroma škodi tožnikov je ob dejstvu, da toženec na tožbo ni odgovoril, nedovoljena pritožbena novota v skladu z določbo I. odst. 337. čl. ZPP. S tako trditvijo pa pritožba sicer izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja o toženčevi odškodninski odgovornosti, pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa za izpodbijanje zamudne sodbe ni dopusten (II. odst. 338. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. P 1180/2003 z dne 11. 1. 2006 pozvalo tožnico oz. prvo tožnico, da dopolni tožbo z navedbo dejstev glede obrestnega dela zahtevka od zneska 400.000,00 SIT premoženjske škode oziroma odškodnine za premoženjsko škodo. Tožniki so dne 30. 1. 2006 predložili sodišču pisno vlogo (list. št. ...), s katero so dopolnili navedbe glede teka zahtevanih zamudnih obresti od zneska 400.000,00 SIT, vloga je bila predložena sodišču v dveh izvodih, vendar sodišče ni z odredbo naložilo vročitve drugopisa te vloge tožencu (v spisu ni odredbe, drugopis vloge se nahaja med odvečnimi izvodi listin za prilogami spisa). Torej tožencu ni bila dana možnost obravnavanja navedb tožnikov o teku zahtevanih zamudnih obresti od zneska vtoževane premoženjske škode v višini 400.000,00 SIT, zato v tem delu ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe in je sodišče prve stopnje v tem delu storilo bistveno kršitev iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev tako, da bo tožencu vročilo drugopis vloge tožnikov z dne 30. 1. 2006 v izjavo in v primeru prerekanj navedb tožnikov iz cit. vloge ne bo pogojev za zamudno sodbo glede tega dela zahtevka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in razveljavilo zamudno sodbo v delu, kot je razvidno iz izreka, na podlagi II. odst. 354. čl. ZPP.

Razveljavitev odločitve o stroških pravdnega postopka je posledica delne razveljavitve zamudne sodbe.

Odločitev o toženčevih stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi določbo III. odst. 165. čl. ZPP.