Jedro

Tožnik je bil predhodno na seji nadzornega sveta s funkcije prokurista krivdno odpoklican, na seji je bil seznanjen z očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je izjavil, da sprejema vsako voljo nadzornega sveta. Upoštevaje, da je individualno pogodbo o zaposlitvi sklenil za opravljanje funkcije prokurista (in ne kot „običajni“ delavec, ki je pri delu podrejen delodajalcu), mu tožena stranka dodatnega zagovora pred osebo, pooblaščeno za podajo odpovedi (vršilcem dolžnosti predsednika uprave) ni bila dolžna omogočiti. Ker zagovora ni bila dolžna omogočiti, tudi ni bila dolžna vročiti pisne obdolžitve oziroma mu ni bila dolžna posebej pisno pojasniti razloga, zaradi katerega je nameravala podati odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurist z dne 29. 2. 2008, ki je bila podana 8. 1. 2009, nezakonita (I/1. točka izreka), za plačilo zneska 454.666,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 do plačila (I/2. točka izreka), za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 s trajanjem do plačila v prejšnji točki izreka navedene odpravnine (I/3. točka izreka), in za povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (I/4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in da je dolžan tožnik povrniti stroške pričama T.K. v višini 121,00 EUR in M.S. v višini 77,00 EUR, tožena stranka pa priči I.Š. v višini 74,40 EUR (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenim zahtevkom ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se je v zvezi s pravico do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skliceval na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ- MP, št. 4/84 in nadaljnji) in Priporočila MOD št. 166 z enakim naslovom ter na obsežno sodno prakso (odločba US RS opr. št. Up 63/03, odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 144/2009, VIII Ips 430/2007, VIII Ips 143/2007, odločbe VDSS opr. št. Pdp 210/2007, Pdp 357/2008, Pdp 892/2008, Pdp 1564/2006, Pdp 449/2005, Pdp 482/2004, Pdp 440/2008, Pdp 1160/2008, Pdp 226/2007). Navedel je, da je sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za čas trajanja mandata, v kateri je bilo določeno, da prenehanje mandata ne pomeni prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je bila zato dolžna skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala, ni zakonita, ker tožniku predhodno ni omogočila zagovora. Pravici do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se delavec ne more odpovedati, saj gre za pravico, ki je predpisana z zakonom. Za delovno pravo je značilna odvisnost in podrejenost delavca (tožnika) v odnosu do delodajalca (tožene stranke), zakon določa minimum pravic, ki omejujejo pogodbeno svobodo strank. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da zapisnik 1. konstitutivne seje nadzornega sveta z dne 8. 1. 2009 dokazuje, da je tožnik izjavil, da sprejema kakršnokoli voljo nadzornega sveta, tudi sklep št. 09/K/01/09, s katerim je bila prokura preklicana. Zmotno je ugotovilo, da je bil tožnik 8. 1. 2009 seznanjen s prekoračitvijo pooblastila (pri čemer ni ugotovilo, kdo ga je seznanil in ali je nato podal zagovor) in da je imel na seji nadzornega sveta možnost zagovora. Vabilo na sejo je prejel šele 7. 1. 2009 popoldne, v vabilu ni bila podrobneje obrazložena 7. točka dnevnega reda z naslovom „kadrovska problematika“ niti ni bilo priloženo gradivo. Na seji mu razlogi za odpoklic s funkcije niso bili predstavljeni. Zapisnik s seje ne odraža dejanskega stanje, v.d. direktorja I.Š. pri obravnavi 7. točke dnevnega reda ni bil prisoten, preostali prisotni niso razpravljali, ker niso bili seznanjeni z vsebino obravnave. Odpoklic s funkcije prokurista ne pomeni hkrati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoklic je statusne narave, z odpoklicem se v pogodbo o zaposlitvi ne poseže. Pogodbo o zaposlitvi s tožnikom je sklenil predsednik uprave tožene stranke, predsednik uprave (oziroma v.d. direktorja I.Š.) je bil edini pristojen za podajo odpovedi. Nadzorni svet pri tem ni imel pooblastila za zastopanje tožene stranke, tožnika je lahko le odpoklical s funkcije prokurista. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nima deklarativnega pomena, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov, zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič, in samimi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo, da je tožnik kot prokurist prestopil meje s sklepi nadzornega sveta omejenega pooblastila, saj ni upoštevalo, da je pri prokuri obseg pooblastila neodvisen od želja pooblastitelja, ker je določen z zakonom. Prokuro podeli zakoniti zastopnik družbe, torej uprava in ne nadzorni svet, omejitve se lahko skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nadaljnji) nanašajo le na odsvojitev in obremenitev nepremičnin, zastopanje posamezne podružnice ali skupno prokuro. Omejitev, da lahko prokurist zastopa družbo le skupaj z enim ali več zakonitimi zastopniki, je lahko določena v aktu o ustanovitvi. Družbena pogodba tožene stranke S. d.o.o. je določala le omejitev pri odtujevanju in obremenjevanju nepremičnin, skupno zastopanje je bilo predvideno za člana uprave (skupaj s predsednikom uprave ali prokuristom). V aktu o ustanovitvi družbe E.M. d.o.o. pa je bilo določeno, da družbo zastopa eden ali več poslovodij – direktorjev skupno, kar pomeni, da so bila omejena le pooblastila direktorjev, ne prokurista. Omenjena družba tudi ni imela nadzornega sveta, tako da je sklep, da lahko direktor in prokurist sklepata brez soglasja nadzornega sveta le posle do višine 500.000,00 EUR, neizvedljiv. V sodni register je bilo 5. 5. 2008 pri družbi E.M. d.o.o. sicer vpisano, da je prokura skupna, tožena stranka v dokaz tovrstnih navedb ni predložila sklepa skupščine (kot pravno podlago za vpis v sodni register) in ni dokazala, da je omejitev veljavno sprejela. Za veljaven sklep bi skupščina potrebovala soglasje nadzornega sveta družbe S. d.o.o., za pridobitev soglasja bi morala predložiti skupščinsko gradivo. To vprašanje na nadzornem svetu ni bilo obravnavano niti ni bilo izdano ustrezno soglasje o spremembi akta o ustanovitvi. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal, da tožena stranka predloži skupščinski sklep z dne 22. 4. 2008 (ki naj bi določal omejitve prokure). Ker predlaganega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, je kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zmotno je interpretiralo tudi sklep nadzornega sveta št. 209/26/R/08 o omejitvi pooblastila uprave družbe S. d.o.o., ki ne predvideva sopodpisništva nadzornega sveta za veljavnost sklepov skupščine odvisne družbe. Določba, da je treba za veljavnost poslov uprave zagotoviti dva podpisa, tudi ne pomeni sopodpisništva uprave in prokurista. Na podlagi zmotne interpretacije je zmoten zaključek, da bi moral tožnik privzeti omejitve, ki so bile določene za upravo družbe. Nebistvena so vsa deklarativna pravna dejanja (na primer vpisi v sodni register), bistvena je le vsebina citiranega sklepa nadzornega sveta družbe S. d.o.o., ki je konstitutivnega pomena. S sklepom so bila omejena pooblastila uprave (odvisne) družbe, ne pa pooblastila prokurista. Sodišče prve stopnje je drugačen zaključek naredilo na podlagi navedb tožene stranke, ki niso podprte z izvedenimi dokazi. Edina omejitev prokurista je bila, da je lahko podal soglasje k poslu uprave, soglasje je izkazal s podpisom na posameznem dokumentu. Iz sklepa nadzornega sveta družbe S. d.o.o. št. 209/26/R/08 z dne 29. 2. 2008 je razvidno, da se izkazuje nezaupanje upravi družbe (z določanjem omejitev) ter da se postavlja zaupnika nadzornega sveta, torej prokurista, kar je razvidno iz dejstva, da prokuro podeljuje in prekliče izključno nadzorni svet. Omejitev v zvezi z višino posla (500.000,00 EUR) je veljala za obveznosti, ki nastanejo v koledarskem letu. Posel, ki je bil podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bil razdeljen na več delov, tako da v enem letu ni presegel omejitve, posel je bil tudi pogojno sklenjen, kar pomeni, da bi obveznost za plačilo preostanka zapadla le ob uspešni izdelavi prototipa. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, ko je nadzorni svet na seji dne 8. 1. 2009 sklenil, da se prokura prekliče (sklep o preklicu prokure naj bi bil konstitutivnega pomena) in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bil pooblaščen v.d. direktorja, le deklarativna, je v nasprotju z obrazložitvijo, da je bil razlog za odpoved utemeljen. Pri odločanju o utemeljenosti razloga za odpoved sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi morala tožena stranka kršitev obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti, tako da bi bila razvidna konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki se očita (stališče VS RS v odločbah opr. št. VIII Ips 475/2007, VIII Ips 101/2007). S tem, ko je presodilo, da ima očitano ravnanje vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nadaljnji), je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti in s sodno prakso (stališče VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 198/2002), zmotno je ugotovilo dejansko stanje in kršilo načelo proste presoje dokazov, nekritično je verjelo izpovedbam tožene stranke in prič, ki jih je predlagala, in ni pojasnilo, zakaj drugačnih izpovedb ni upoštevalo. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Pri odločanju, ki temelji na ugotovitvi, da tožnik o sklenitvi posla ni obvestil v.d. direktorja in da nadzorni svet ni podal soglasja, je prezrlo, da je bil tožnik odpoklican iz drugih razlogov – zaradi menjave članov nadzornega sveta. Dejansko je bil odpoklican s funkcije pred iztekom mandata, tožena stranka je skušala prikazati obstoj krivdnega razloga, da bi se izognila plačilu odpravnine. O odpoklicu tožnika se je odločalo na konstitutivni seji novega nadzornega sveta, pri čemer ni bilo pripravljeno gradivo za odločanje. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni užival zaupanja, dopis predsednika uprave ..., največjega lastnika družbe S. d.o.o., s katerim prokuristu nalaga pripravo poročila o ravnanju predsednika uprave družbe S. d.o.o. v zvezi s poslovno goljufijo, in dejstvo, da predsednik uprave decembra 2008 ni uspel s predlogom za razrešitev, potrjujeta, da je tožnik (v nasprotju s predsednikom uprave) užival zaupanje nadzornega sveta (kot potrjuje izpovedba G.G., nekdanjega predsednika nadzornega sveta, ki je sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo). Razmerja so bila s konstitutivno sejo novega nadzornega sveta spremenjena, hkrati je bila zamenjana uprava največjega lastnika. Navedba v zapisniku, da člani o odpoklicu tožnika niso razpravljali, dokazuje, da je bilo sklepanje nadzornega sveta nepreverjeno in da so člani že predhodno prejeli navodilo, kako glasovati, kar potrjuje enostranski poziv na sestanek s strani S.N.. Ta je 7. 1. 2009 tožniku posredoval vabilo na sejo, čeprav tega dne še ni zasedal funkcije predsednika nadzornega sveta (nadzorni svet je bil konstituiran šele na seji naslednjega dne). Na zapisnik seje z dne 8. 1. 2009 prisotni niso mogli dati pripomb, tožnik je zapisnik prejel šele dva meseca kasneje. Neverodostojnost zapisnika je potrdil novi predsednik nadzornega sveta v izjavi za časopis ..., v kateri je priznal, da je bil zapisnik ponarejen. Sodišče prve stopnje je odločitev neutemeljeno oprlo na izpovedbe prič, ki so bile zaposlene pri toženi stranki in ki niso bile pristojne za presojo sklepov nadzornega sveta družbe S. d.o.o.. Novi nadzorni svet je na seji 8. 1. 2009 lahko presojal le dokumente, ki so bili posredovani pred sejo (ki jih ni bilo), lahko je presojal le spoštovanje konstitutivnih aktov družbe, ne pa poslovnih odločitev odvisne družbe. Iz tega razloga tožnika ni mogel krivdno odpoklicati, lahko bi ga le iz nekrivdnih razlogov. Izredna revizija in zapisniki nadzornega sveta dokazujejo, da je tožnik kot prokurist opravičil zaupanje, saj je preprečil poslovno goljufijo, zaradi katere je bila podana kazenska ovadba. Sodišče prve stopnje bi izvedene dokaze moralo upoštevati, ne bi smelo sklepati na podlagi nepreverjenih informacij. V tem okviru bi moralo upoštevati izpovedbi prič T.K., produktnega direktorja in člana nadzornega sveta družbe S. d.o.o., in M.S.. Sodbe ne bi smelo opreti le na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ker se ni opredelilo do drugačnih izpovedb, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Neutemeljeno ni pridobilo strokovnih podlag za odločanje, spregledalo je, da je tožena stranka navedbe med postopkom spreminjala. Dokaza z vpogledom v mesečna poročila o poslovanju od januarja do novembra 2008 ni izvedlo (oziroma toženi stranki neutemeljeno ni naložilo, da ta dokaz predloži), četudi vsebuje za odločitev bistvene podatke. Tožnik je po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje izvedel, kdo na hrvaškem izdeluje sporno vozilo, dokaz, ki je s tem povezan (dopis podjetja O.N. d.o.o., iz katerega je razvidna neto cena približno 600.000,00 EUR – gre za isto plovilo, ki ima sicer drugačno oznako, karakteristike pa so iste), je priložil pritožbi. Na podlagi tega dokaza so potrjene navedbe o vrednosti projekta, ki jih je podal. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju vrednosti projekta neutemeljeno upoštevalo laične hipoteze, upoštevalo je navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na produkte (ne projekte), za katere velja drugačen postopek, in izpovedbe prič I.Z., U.J., D.H. in A.K., ki niso relevantne. Priča T.K. je poznala proizvodne procese, izpovedala je, da družba E.M. d.o.o. nima karbonske tehnologije in da je materiale kupovala. Priča I.Š. je lažno izpovedala, da so potekala dogovarjanja za takšen program, potekali so le dogovori za druge programe. V poslovnem poročilu, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni pridobilo, je zapisano, da se načrtuje vstop v segment namenskih produktov, da je finančni del na nivoju, kot je bil predviden, da se prehaja na pozicijsko proizvodnjo in da se dodeluje modele do odprodaje. Poleg izpovedbe priče T.K. bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izpovedbi prič G.G. in M.S., ki sta skladno izpovedali o vrednosti projekta, ki je več 100.000,00 EUR. Preostale priče so o vrednosti le ugibale, iz sporočila za javnost uprave z decembra 2008 je razvidno, da niso uživale zaupanja uprave zaradi določenih neuspešno izpeljanih projektov. Sodišče prve stopnje bi te projekte moralo preučiti, šele potem bi lahko presojalo, tako pa je presojo opravilo brez potrebnega strokovnega znanja. Enako velja za razloge, ki se nanašajo na likvidnost sistema S., oprti so na subjektivna mnenja, namesto na ustrezno prognozo likvidnosti. Tožnik je kot prokurist razrešil likvidnostni krč, saniral je za 600.000,00 EUR nepotrebnih stroškov. Do prejema odpravka sklepa nadzornega sveta, to je do 13. 1. 2009, ni poznal razlogov za odpoklic, odpravek sklepa ne vsebuje navedb o dokazih, podlagah, načinih seznanitve, vodenjem seje, seznanitvi članov nadzornega sveta s statusnimi zadevami, preteklimi sklepi, družbeno pogodbo, predlaganimi vsebinami, gradivi, navedbami posameznikom. Odpravek sklepa ni identičen ponarejenemu zapisniku s seje. V prvem stavku se razlikujeta, navedba „mag. K. je v zagovor povedal, da sprejema vsako voljo nadzornega sveta“, ki ni bila avtorizirana, se pojavi na dveh različnih mestih. Tožnik je na zapisnik podal pripombe v zvezi s ponarejanjem, sodišče prve stopnje pripomb ni obravnavalo. Pri odločanju tudi ni upoštevalo številnih listinskih dokazov, ki jih je omenil tožnik v pritožbi (elektronska sporočila z dne 21. 11. 2008, 24. 11. 2008, 11. 9. 2008, 22. 9. 2008, 19. 11. 2008, 26. 11. 2008, 27. 11. 2008, 5. 12. 2008, 5. 1. 2009, ponarejen zapisnik konstitutivne seje nadzornega sveta z dne 8. 1. 2009, odpravek sklepa, prejetega po pošti 13. 1. 2009, ki dokazuje ponarejanje, zapisnik s seje 27. 11. 2008, poziv prokurista z dne 29. 12. 2008, dopis članice nadzornega sveta M.P. z dne 24. 9. 2008, dopis ... d.d. z dne 1. 12. 2008, sporočilo za javnost I.Š. z dne 4. 12. 2008), s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega neutemeljeno ni izvedlo številnih predlaganih dokazov (zaslišanje prič L.J., N.O., T.V., S.M., pridobitev neodvisne strokovne presoje, na podlagi katere bi lahko ocenilo verodostojnost prič). Določene dokaze je neutemeljeno spregledalo (dejstvo, da nadzorni svet ni podal soglasja k pogodbam odvetnikov, o onemogočanju pravnega dela prokurista), in ni izvedlo primerjalne analize projektov. Odločitev je utemeljilo na nestrokovnih zaključkih, opustilo je pridobitev razpoložljive dokumentacije, ni vpogledalo v elaborat glede plačil 280.000,00 EUR in je zmotno štelo, da plačilo 600.000,00 EUR ni predstavljalo pomembnega likvidnostnega zalogaja, plačilo 480.000,00 EUR pa bi povzročilo likvidnostni zlom. Poleg tega ni upoštevalo tožnikovih navedb glede ponarejanja vpisov v sodni register. Zaradi zmotne odločitve je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 36.666,00 EUR, ki ga je tožnik utemeljil s povečanim obsegom dela. V spornem obdobju je opravljal delo vodje financ, organiziral, vodil in spremljal je upravljanje z likvidnostjo, dnevno je spremljal finančno stanje in stanje denarnega toka (oziroma jo to v njegovem imenu vršil računovodski sektor). Zaradi tega je upravičen do dodatka za povečano obremenitev po Zakonu o finančnem poslovanju (ni razvidno, za kateri zakon gre). Sodišče prve stopnje je v izreku (obrazložitvi) izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bile obveznosti prokurista zagotoviti finančno likvidnost, tekoče poslovanje ter strožji finančni in poslovni nadzor, s tem so bili izpolnjeni pogoji za izplačilo dodatka na podlagi 5.3. točke individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je arbitrarna in neutemeljena odločitev in obrazložitev, da tožnik pogojev za izplačilo ni podrobneje pojasnil. Navedel je o obstoju povečanega obsega dela, poslovni sistem S. je izgubil vse kratkoročne kredite, finančne obveznosti so bile reprogramirane. Kot dokaz je večkrat predlagal, da sodišče prve stopnje pridobi poslovno poročilo. Že obseg prokure – spremljanje tekoče likvidnosti, finančnih obveznosti in sanacijski ukrepi v vseh odvisnih družbah – bistveno presegajo delo, ki se opravi v rednem delovnem čas, kar je potrdila priča G.G., predsednik takratnega nadzornega sveta. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ne zahteva dopolnitve, sodišče prve stopnje bi na podlagi izvedenih dokazov moralo sprejeti drugačno odločitev. Dejstvo, da tožena stranka kriterijev za izplačilo dodatka ni določila, ne sme iti v škodo tožnika, sodišče prve stopnje bi moralo tožnika podrobneje zaslišati, zaslišati bi moralo dodatne priče. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika, ki jih je podal v tožbi, pripravljalnih vlogah in na narokih za glavno obravnavo. Prav tako neutemeljen je smiselni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki.

V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Citirano pravilo je po vsebini metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene in je bistveno kršeno le v primeru, če dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa, če se stranki zdi vsebinsko neprepričljiva. Ker sodišču prve stopnje pritožbeno sodišče ne more očitati neupoštevanja zahtev iz 8. člena ZPP, pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tudi izpovedbam prič, ki so zaposlene pri toženi stranki (I.Z., U.J., D.H. in A.K.). Vse priče so bile pred zaslišanjem skladno z 2. odstavkom 238. člena ZPP opomnjene na dolžnost govoriti resnico, da ne smejo ničesar zamolčati, in opozorjene na posledice krive izpovedbe. Pritožbene navedbe, da so nekatere izmed njih pristranske, ker je njihovo zaslišanje predlagala tožena stranka, niso utemeljene. Zgolj na podlagi slednjega namreč ni mogoče šteti, da izpovedbam ni mogoče verjeti. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni imelo znanja za oceno verodostojnosti prič, saj dokazna ocena dokazov posebnega strokovnega znanja ne zahteva. Glede sprejete dokazne ocene je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi navedlo zadostne in prepričljive razloge.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopka, ker ni izvedlo dokaza z vpogledom v poslovno poročilo, mesečna poročila o poslovanju in z zaslišanjem dodatnih prič, predlaganih s strani tožnika (L.J., N.O., T.V. in S.M.). 2. odstavek 213. člena ZPP določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznega predloga določbe postopka niso kršene. Še zlasti ne gre za absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni poseglo v načelo kontradiktornosti. To načelo stranki zagotavlja pravico do izjave v postopku, torej pravico do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku ta pravica ni bila onemogočena, v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajal dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredelil do navedb tožene stranke.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožnik po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je bil imenovan za prokurista pravnega prednika tožene stranke (v nadaljevanju tožene stranke) na seji nadzornega sveta družbe S. d.o.o. dne 29. 2. 2008 s sklepom št. 208/206/R/08, s sklepom št. 209/26/R/08 so bila istega dne določene omejitve pri pooblastilu za zastopanje uprave. Hkrati se je uprava družbe zavezala, da v roku pet dni v hčerinskih družbah omeji pooblastila upravam, da postavi istega prokurista in da določi najmanj enake omejitve pooblastila. Skladno s tem sklepom je skupščina družbe E.M. d.o.o. na seji dne 4. 3. 2008 za prokurista določila tožnika ter sklenila, da se omejijo pooblastila direktorja in sicer na način, da je zastopanje direktorja in prokurista skupno in da lahko direktor in prokurist sklepata brez predhodnega soglasja nadzornega sveta samo posle, katerih vrednost znaša do 500.000,00 EUR. Sklep skupščine je bil vpisan v sodni register, tako da je bilo pri prokuristu določeno skupno zastopanje z direktorjem.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 35. člen ZGD-1, ki določa, da prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki sodijo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin in da omejitve prokure nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Slednje namreč pomeni le, da so posli, ki jih prokurist sklene preko omejitev, veljavni v razmerju do sopogodbenika, ne pa, da prokure ni mogoče omejiti. Omejitve pooblastil v razmerju med družbo in prokuristom veljajo in jih je prokurist dolžan spoštovati, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Poleg tega ZGD-1 v 3. odstavku 34. člena izrecno omogoča, da se z aktom o ustanovitvi določi, da prokurist zastopa družbo skupaj z enim ali več zakonitimi zastopniki (direktorji).

S funkcije prokurista je tožena stranka tožnika odpoklicala na seji nadzornega sveta 8. 1. 2009. Kot izhaja iz izpiska sklepa o odpoklicu z istega dne, so bili ugotovljeni krivdni razlogi, in sicer da je tožnik pri delu naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pooblastila, delovna navodila in pogodbo o zaposlitvi ter da imajo posamezna njegova dejanja znake kaznivega dejanja. Navedenih je osem ravnanj, ki pomenijo kršitve pogodbenih obveznosti po 1. točki 2. odstavka 268. člena ZGD-1 in hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz tega razloga se je vršilca dolžnosti predsednika uprave tožene stranke zadolžilo za izdajo izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008. Tožnik je za opravljanje funkcije prokurista 29. 2. 2008 sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da je bil s toženo stranko v dvojnem položaju – v položaju prokurista, ki je pooblaščen za zastopanje družbe (v položaju, po vsebini primerljivem položaju člana uprave oziroma direktorja družbe), in v položaju delavca v razmerju do delodajalca (v delovnem razmerju). Odpoklic s funkcije prokurista zato ne pomeni nujno sočasnega prenehanja delovnega razmerja. V primeru odpoklica s funkcije – kot v primeru poteka mandata – lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, predvidenih v 75. členu ZDR, razen če je drugače dogovorjeno v sami pogodbi, kar omogoča 6. alinea 72. člena ZDR. Po določbi 72. člena ZDR, ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo ali prokuristom, lahko v pogodbi o zaposlitvi (s poslovodno osebo ali prokuristom) stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je sicer nekoliko zmotno zapisalo, da ima izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 le deklarativen pomen in da je tožniku delovno razmerje prenehalo že na podlagi odpoklica s funkcije. Z odpoklicem je prenehala le funkcija prokure, delovno razmerje pa je lahko prenehalo šele z odpovedjo.

V 9. členu individualne pogodbe o zaposlitvi sta stranki podrobneje uredili načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, določeno je, da stranki soglašata, da pogodba preneha med drugim v primeru odpoklica pred potekom pogodbe (9.1. točka), da bo v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja, družba tožnika razporedila na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, tako da se pogodba nadomesti z novo pogodbo o zaposlitvi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo o zaposlitvi svetovalca uprave (9.2. točka). Nadalje je določeno, da lahko nadzorni svet odpokliče zaposlenega iz krivdnih razlogov kadarkoli pred potekom mandata, za katerega je bil imenovan, pri čemer odpoved učinkuje z dnem, kot ga določi nadzorni svet družbe. Šteje se, da so podani krivdni razlogi, kot jih opredeljuje ZGD-1 (9.3. točka).

Tožena stranka v tem sporu izpodbijane odpovedi ni podala po določbah individualne pogodbe o zaposlitvi, ampak je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. To pomeni, da je bila za zakonitost odpovedi dolžna spoštovati določbe ZDR, ki urejajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predvsem 2. in 3. odstavek 83. člena ZDR, ki ureja pravico delavca do zagovora, ter v sodnem postopku dokazati utemeljen zakonsko določeni razlog iz 1. odstavka 111. člena ZDR in skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR okoliščine oziroma interese, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma v primeru, ko delavec zagovor izrecno odkloni ali se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor. V pisnem vabilu na zagovor mora biti po 3. odstavku istega člena ZDR naveden obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo mora biti delavcu vročeno skladno s 87. členom ZDR (osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi, po pravilih pravdnega postopka).

Sodišče prve stopnje se do pravice tožnika do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sicer ni posebej opredelilo, vendar zaradi tega ni zmotno presodilo, da je odpoved zakonita. V konkretnem primeru gre po oceni pritožbenega sodišča za primer, ko je bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da zagovor omogoči. Tožnik je bil predhodno na seji nadzornega sveta s funkcije prokurista krivdno odpoklican, na seji je bil seznanjen z očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot izhaja iz zapisnika s seje, in je izjavil, da sprejema sprejema vsako voljo nadzornega sveta. Ponarejanja zapisnika s seje tožnik s predloženimi listinami ni dokazal (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Upoštevaje, da je individualno pogodbo o zaposlitvi sklenil za opravljanje funkcije prokurista (in ne kot „običajni“ delavec, ki je pri delu podrejen delodajalcu), mu tožena stranka dodatnega zagovora pred osebo, pooblaščeno za podajo odpovedi (vršilcem dolžnosti predsednika uprave) ni bila dolžna omogočiti. Ker zagovora ni bila dolžna omogočiti, tudi ni bila dolžna vročiti pisne obdolžitve oziroma mu ni bila dolžna posebej pisno pojasniti razloga, zaradi katerega je nameravala podati odpoved.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala osem ravnanj, sodišče prve stopnje je vsebinsko presojo ob ugotovitvi, da je tožena stranka glede sedmih ravnanj zamudila rok za podajo odpovedi iz 2. odstavka 110. člena ZDR, utemeljeno omejilo na ravnanje, opisano v 2.1. točki odpovedi – na prekoračitev pooblastila tožnika, ki je v imenu družbe E.M. d.o.o. sklenil pogodbo z naslovom „Ugovor o kupovini pokusnog projekta s oznako M 1322“. Tožena stranka se je s podpisom pogodbe seznanila na seji nadzornega sveta dne 8. 1. 2009, pogodba ni imela podpisa zakonitega zastopnika družbe (vršilca dolžnosti direktorja družbe E.M. d.o.o. I.Š.), kljub temu, da je bil tožnik kot prokurist pooblaščen za zastopanje samo skupaj z njim. S podpisom pogodbe je prekoračil pooblastila in je kršil sklep nadzornega sveta, ker ni pridobil izrecnega in predhodnega soglasja nadzornega sveta družbe S. d.o.o. Opisani očitek iz izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi je utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Kot že povedano, so bila tožnikova pooblastila za zastopanje hčerinske družbe tožene stranke – družbe E.M. d.o.o. – omejena, določeno je bilo skupno zastopanje z direktorjem družbe in dolžnost pridobiti predhodno soglasje nadzornega sveta tožene stranke (in ne družbe E.M. d.o.o., kot omenja pritožba). Že zgolj zaradi tega, ker tožnik pri sklenitvi sporne pogodbe ni spoštoval omejitev, s katerimi je bil seznanjen (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) in ki so bila vpisana v sodni register (kot je razvidno iz izpiska), je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 1. odstavka 240. člena KZ-1, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Omenjeno kaznivo dejanje stori oseba, ki pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila premoženjsko korist ali povzročila premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Znaki kaznivega dejanja so v tožniku očitanem ravnanju podani, saj je pri zastopanje tožene stranke prekoračil meje pooblastila (prokure). Nebistveno za odločitev je, da tožena stranka v odpovedi ni navedla pravne kvalifikacije in znakov kaznivega dejanja, zadošča, da so znaki po vsebini zajeti v opisu kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 ni utemeljen, ker je – kot že pojasnjeno – tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega zakonsko določenega razloga za odpoved, ki že sam po sebi onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je tožnik huje kršil pooblastila oziroma sklepe nadzornega sveta tožene stranke. Posledično je pri presoji nebistveno, ali je bil z možnostjo sklenitve sporne pogodbe zakoniti zastopnik družbe E.M. d.o.o. seznanjen (zadošča dejstvo, da pogodbe ni podpisal), kolikšna cena je bila v pogodbi dogovorjena (nepotrebnost posebne analize primerljivih projektov) in v koliko obrokih bi bilo treba kupnino plačati. Prav tako nebistvena je vsebina poslovnih poročil tožene stranke, na katera se nadalje sklicuje pritožba in iz katere bi bila domnevno razvidno, da je bila tožena stranka kupnino sposobna plačati.

Tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 418.000,00 EUR je tožnik utemeljil na 9. členu individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da ga lahko nadzorni svet družbe zaposlenega odpokliče tudi iz drugih (nekrivdnih) razlogov. Če ga odpokliče pred potekom mandata, za katerega je bil imenovan, iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov, opredeljenih z ZGD-1, ali če pogodba o zaposlitvi preneha na podlagi sporazuma strank, je upravičen do odpravnine: pripada mu odpravnina števila preostalih mesecev do izteka pogodbe v višini povprečnih mesečnih plač, ki jih je dosegel v zadnjih šestih mesecih, ko je opravljal funkcijo prokurista, in pravica do zaposlitve pod enakimi pogoji, kot so opredeljeni v tej pogodbi in tem členu, v kolikor in dokler družba ne poplača svojih obveznosti (9.4. točka).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi ravnanji, ki so predstavljala podlago za odpoklic, po vsebini presojalo le ravnanje, opisano v 2.1. točki izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi (enako v 1. točki odpravka sklepa o odpoklicu). Dejstvo, da je tožnik s tem ravnanjem huje kršil obveznosti, zadošča za zaključek, da je tožena stranka dokazala obstoj krivdnih razlogov, konkretno razloga za odpoklic uprave v 1. točki 2. odstavka 268. člena ZGD-1, in da tožnik do vtoževane odpravnine ni upravičen. V zvezi z odpoklicem glede na določbo 36. člena ZGD-1, da se lahko prokura vsak čas prekliče, tudi ni bila dolžna spoštovati kakršnihkoli formalnih zahtev (v smislu zagovora). Pravni temelj za vtoževano odpravnino je odpoklic s funkcije prokurista in ne izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob ugotovitvi, da je bil podan krivdni razlog za odpoklic, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine.

Poleg tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 36.666,00 EUR iz naslova nadomestila v višini ene tretjine plače mesečno za čas dodatne odgovornosti po Zakonu o finančnem poslovanju ali ukrepov izvajanja sanacije, ki pomeni trajno povečan obseg dela za več kot 10 %. Tožnik je v utemeljitev tožbenega zahtevka v tožbi navedel le, da je ves čas opravljanja funkcije prokurista izvajal sanacijske ukrepe, katerih namen je bil opisan v tožbi, pri čemer naj bi bil njegov obseg dela povečan za ustrezen odstotek. Skliceval se je na 5.4. točko individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da zaposlenemu za čas dodatne odgovornosti po Zakonu o finančnem poslovanju ali ukrepov izvajanja sanacije, ki pomeni povečan obseg dela za več kot 10 % dodatno, pripada dodatek za povečano obremenitev v višini ene tretjine mesečnega dohodka mesečno. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, zaradi pomanjkljive trditvene podlage in ob izostanku ustreznih dokazov ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, kateremu je tožena stranka izrecno ugovarjala v odgovoru na tožbo.

Brez ustrezne trditvene podlage je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje o izvajanju sanacije oziroma prestrukturiranja in o povečanem obsegu dela moralo zaslišati tožnika. Ne le v pravdi, tudi v individualnih delovnih sporih je v zvezi z izvajanjem dokazov primarno razpravno načelo. Pritožba se nadalje neutemeljeno sklicuje na določbo 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), ki dopušča sodišču, da po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze po uradni dolžnosti. V opisani določbi ZDSS-1 so sicer vsebovana preiskovalna pooblastila sodišča, vendar le v okviru trditvene podlage, ki jo je dolžna podati stranka. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke tudi ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. V poštev pride le, kadar sodišče kljub izvedbi predlaganih dokazov ostane v dvomu, pa oceni, da obstoji realna možnost, da bi izvedba dodatnih dokazov pripomogla k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Zgolj dejstvo, da je iz listinskih dokazov razvidno, da je v obdobju, ko je tožnik opravljal funkcijo prokure, potekalo prestrukturiranje tožene stranke (prestrukturiranje ne pomeni nujno izvajanja sanacije), še ne zadošča za zaključek, da je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za povečano obremenitev utemeljen. Tožnik bi moral navesti tudi dejstva, ki bi kazala, da je bil njegov obseg dela zaradi sanacije povečan za več kot 10 %.

Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožnik ni pravočasno razširil tožbe, in tožbeni zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi obravnavalo po vsebini. Gre za tožbeni zahtevek, glede katerega bi moral pred vložitvijo tožbe po 1. odstavku 204. člena ZDR od tožene stranke zahtevati, da kršitev pravice iz delovnega razmerja (za sklenitev pogodbe o zaposlitvi) odpravi, šele nato bi bilo po 2. odstavku istega člena ZDR dopustno sodno varstvo. Četudi bi šteli, da v tem primeru dopustnosti sodnega varstva ne urejata 1. in 2. odstavek 204. člena ZDR, ampak da gre za spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma o drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožba v tem delu ne bi bila dopustna, ker tožbeni zahtevek ni bil postavljen v tridesetih dneh po prejemu odpovedi, ampak šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2009. Kljub temu, da na dopustnost tožbe oziroma na obstoj procesnih predpostavk za sojenje sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka ni poseglo. Zavrženje tožbe (v delu tožbenega zahtevka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi) bi imelo za tožnika enake posledice kot zavrnitev zahtevka zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe na podlagi 2. oziroma 3. odstavka 204. člena ZDR.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.