Jedro

Ne glede na posebno ureditev prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi tožnik in tožena stranka nista izrecno izključila možnosti izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi v smislu določb ZDR. Pri tem pa, ob posebni ureditvi prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica oziroma prenehanja mandata v individualni pogodbi, ni bilo nobenih razlogov, da bi za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi veljali drugačni pogoji, kot jih sicer opredeljuje ZDR, vključno z določbami drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR o pravici delavca oziroma dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor.

Glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi pravica do plačila odpravnine, vključno z nadaljevanjem delovnega razmerja do tega izplačila (kar je bilo tudi predmet tožbenega zahtevka), ni bila odvisna od zakonitosti izredne odpovedi, temveč od razlogov za tožnikovo predčasno razrešitev oziroma preklic prokure.

Izrek

Glede zahtevka za plačilo 36.666,00 EUR se revizija zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, ki jo je tožena stranka podala tožniku 8. 1. 2009, je nezakonita“.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prokurista, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 13. 1. 2009 (datirano in z veljavnostjo od 8. 1. 2009). Hkrati je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine (418.000,00 EUR) in razlike plače (36.666,00 EUR) v skupnem znesku 454.666,00 EUR in za priznanje zaposlitve vse do plačila navedene odpravnine. Ob ugotovitvi, da je nadzorni svet pravne prednice tožene stranke dne 8. 1. 2009 tožniku podeljeno prokuro preklical in se je ob tem tožnik odpovedal pravici do zagovora, je tedanji predsednik uprave tožene stranke tožniku podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz enakih razlogov, ki naj bi bili upoštevani pri preklicu prokure. Sodišče je ugotovilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi glede vseh razlogov že potekel, razen ravnanja z dne 16. 12. 2008, ko je v imenu hčerinske družbe E. M. d.o.o., za katero je tudi opravljal dela prokurista, tožnik brez soglasja nadzornega sveta in sopodpisa pristojnega v.d. direktorja te družbe podpisal pogodbo, s katero je navedeno družbo zavezal za vrednost preko 500.000,00 EUR, čeprav je imel pooblastila iz prokure za sklepanje takih poslov interno omejena s sopodpisom direktorja družbe in soglasjem nadzornega sveta. Sodišče je presodilo, da je imelo tako ravnanje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v smislu določb prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj je s takim ravnanjem ogrozil poslovanje tožene stranke. Tudi sicer pa je šlo za zlorabo pooblastil iz pogodbe o zaposlitvi, podani pa so bili tudi nadaljnji pogoji za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z zakonitostjo sporne izredne odpovedi, čeprav sta stranki v pogodbi o zaposlitvi za primer odpoklica tožnika predvideli tudi drugačne možnosti njenega prenehanja, ob ugotovitvi, da so bili podani v odpovedi navedeni razlogi za izredno odpoved v smislu prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in drugi pogoji za zakonitost izredne odpovedi. Ker je šlo za izredno odpoved po določbah ZDR, tožnik tudi ni bil upravičen do sicer pogodbeno dogovorjene odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi predčasnega odpoklica iz nekrivdnih razlogov. Hkrati je sodišče soglašalo z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 36.666,00 EUR iz naslova povečanja plače zaradi povečanih obremenitev v zvezi s sodelovanjem pri sanaciji tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede na ugotovitve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zagotovitve zagovora tožniku, sodišču druge stopnje očita nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu, saj je sodišče prve stopnje v bistvu soglašalo s sicer zmotnim stališčem tožene stranke, da je bil tožniku zagovor v zvezi s sporno odpovedjo zagotovljen že ob preklicu podelitve prokure na seji nadzornega sveta tožene stranke dne 8. 1. 2009. Hkrati je sodišče v nasprotju s stališčem in navedbami tožene stranke samovoljno ugotovilo, da tožniku tožena stranka v zvezi s sporno izredno odpovedjo ni bila dolžna omogočiti zagovora. S tem je bistveno kršilo določbe 5. člena in drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki omejujejo odločanje sodišča le na okvir dejanskih navedb strank. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno štelo, da je bila tožniku pravica do zagovora omogočena na seji nadzornega sveta tožene stranke, ki sploh ni bil pristojen odločati o domnevnih nepravilnostih pri zastopanju samostojne družbe E. M. d.o.o. Poleg tega pa tožnik predhodno ni bil seznanjen z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako da mu tudi iz tega razloga pravica do zagovora v smislu določb 83. člena ZDR ni bila zagotovljena. Pri tem se tožnik sklicuje na številne judikate sodišča druge in tretje stopnje, ki pravico do zagovora vežejo na predhodno pisno obdolžitev oziroma pisno seznanitev z razlogi za odpoved. Zagotovitev možnosti zagovora je v smislu določb drugega odstavka 83. člena ZDR pogoj za zakonitost izredne odpovedi, razen ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. To pa je odvisno od dejanskih okoliščin, ki jih mora zatrjevati delodajalec. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da so take okoliščine obstajale. Glede pravice do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niso za tožnika veljale nobene posebnosti. Poleg tega tožnik zatrjuje zmotno presojo njegovih pooblastil iz naslova prokure za družbo E. M. d.o.o., posebej podeljene s strani skupščine te družbe in ne s strani nadzornega sveta tožene stranke. Zanika, da bi imelo njegovo ravnanje v zvezi s sklenitvijo sporne pogodbe za E. M. d.o.o. vse znake kateregakoli kaznivega dejanja in znaki kaznivega dejanja v sporni odpovedi naj ne bi bili navedeni, niti v njej naj ne bi bilo navedeno, katero pogodbeno obveznost je tožnik kršil. Uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja v smislu 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

4. V odgovoru je tožena stranka navajala, da pogoji za revizijo niso podani in je zato predlagala njeno zavrženje, podredno pa predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija delno ni dovoljena, glede presoje zakonitosti izredne odpovedi je utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

6. V zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkom za plačilo odpravnine v znesku 418.000,00 EUR je revizija že po zakonu dovoljena (druga alineja 31. člena in prva alineja 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zahtevek za plačilo razlike plače za čas obstoja zaposlitve tožnika v višini 36.666,00 EUR pa predstavlja samostojni denarni zahtevek, ki ne dosega meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Glede pravnomočne odločitve o tem delu zahtevka v smislu določb tretjega odstavka 367. člena ZPP revizija tudi ni bila dopuščena. Zato je sodišče revizijo glede odločitve o tem zahtevku na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

7. Sodišče druge stopnje je smiselno enako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik na seji nadzornega sveta tožene stranke dne 8. 1. 2009, ko je le-ta odločal o preklicu prokure, ustno seznanjen z očitanimi razlogi za razrešitev funkcije prokurista in da je pri tem izjavil, da sprejema vsako odločitev nadzornega sveta. Smiselno je tudi sodišče druge stopnje štelo, da je taka možnost zagovora zadoščala za zakonitost kasnejše izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da tožniku glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v smislu 72. člena ZDR tožena stranka dodatnega zagovora pred osebo, pooblaščeno za podajo odpovedi, ni bila dolžna omogočiti.

8. Ob navedenih ugotovitvah sodišča druge stopnje revizijski očitek, da je glede zagovora tožnika podano nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in listinami v spisu v smislu določb 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je sodišče druge stopnje odločalo preko navedb strank v nasprotju s 7. členom ZPP, ni utemeljen.

9. Utemeljeno sodišče ugotavlja, da je imel tožnik kot prokurist s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb 72. člena ZDR. Hkrati pravilno ugotavlja, da lahko delavec in delodajalec v taki pogodbi o zaposlitvi poslovodne osebe ali prokurista v primerjavi z določbami ZDR drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, vključno s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. To sta tožnik in tožena stranka tudi izkoristila in v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 izrecno določila, da se pogodba sklepa za čas trajanja tožnikovega mandata (2. člen pogodbe). V 9. členu pogodbe pa sta posebej soglašala, da pogodba preneha tudi v primeru odpoklica prokure, v nadaljevanju pa določila, kdaj ima v tem primeru tožnik pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo oziroma kdaj ima pravico do odpravnine, s tem da sta te pravice vezala na razloge za odpoklic prokure oziroma s funkcije prokurista.

10. Ne glede na posebno ureditev prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi tožnik in tožena stranka nista izrecno izključila možnosti izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi v smislu določb ZDR. Pri tem pa, ob posebni ureditvi prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica oziroma prenehanja mandata v individualni pogodbi, ni bilo nobenih razlogov, da bi za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi veljali drugačni pogoji, kot jih sicer opredeljuje ZDR, vključno z določbami drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR o pravici delavca oziroma dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor.

11. Na podlagi navedenih določb ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca omogočanje zagovora neutemeljeno pričakovati. Tožena stranka takih okoliščin ni zatrjevala. Delavec mora biti na zagovor vabljen z vročitvijo pisnega vabila, ki vsebuje obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delodajalec podati izredno odpoved, ter datum in kraj zagovora. Zagovor se pri tem opravi pred zastopnikom delodajalca, ki je pristojen za podajo odpovedi, oziroma pred od njega pooblaščeno osebo.

12. Upoštevaje navedeno ureditev pravice do zagovora poziva predsednika nadzornega sveta, da se tožnik pred nadzornim svetom izjavi o takratnih razlogih za preklic prokure oziroma razrešitve tožnika iz tega statusa, ni mogoče šteti za omogočanje zagovora v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje med drugim tudi, da je bil za podajo izredne odpovedi v imenu tožene stranke pooblaščen predsednik uprave, ki je v imenu tožene stranke tudi podpisal tožnikovo pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008, ne pa predsednik nadzornega sveta.

13. Glede na navedeno je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor v smislu določb drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 8. 1. 2009. 14. Glede na vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi pravica do plačila odpravnine, vključno z nadaljevanjem delovnega razmerja do tega izplačila (kar je bilo tudi predmet tožbenega zahtevka), ni bila odvisna od zakonitosti izredne odpovedi, temveč od razlogov za tožnikovo predčasno razrešitev oziroma preklic prokure. V 4. točki 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prokurista sta se tožnik in tožena stranka dogovorila za plačilo odpravnine le za primer predčasnega odpoklica ali sporazumne prekinitve mandata prokurista, oziroma za primer odpoklica brez sporazuma ali brez krivde tožnika, s tem da ima tožnik pravico do ustrezne zaposlitve do izplačila dogovorjene odpravnine.

15. Glede na navedene določbe individualne pogodbe o zaposlitvi za primer predčasnega odpoklica iz krivdnih razlogov, ki je bil izrecno predviden v 3. točki 9. člena pogodbe, tožnik in tožena stranka nista dogovorila plačila odpravnine. Ker sta tudi nadaljevanje ustrezne zaposlitve, ki je bilo predmet tožbenega zahtevka, vezala na čas do izplačila sicer za primer nekrivdnega odpoklica dogovorjene odpravnine, v primeru odpoklica s funkcije prokurista iz krivdnih razlogov tudi za takšno nadaljevanje zaposlitve ni bilo pravne podlage.

16. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik s funkcije prokurista predčasno odpoklican iz krivdnih razlogov in takega sklepa nadzornega sveta ni izpodbijal, je glede na navedeno vsebino individualne pogodbe o zaposlitvi sodišče njegov zahtevek za plačilo odpravnine, vključno z zahtevkom za priznanje ustrezne zaposlitve do dneva plačila odpravnine, utemeljeno zavrnilo, saj že glede na takšen odpoklic podlage za plačilo odpravnine ni bilo. Zato glede tega dela odločitve revizija ni bila utemeljena, tako da jo je sodišče v tem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Delna sprememba izpodbijane sodbe na revizijski stopnji ne vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Hkrati je sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.