Jedro

Če ni podana vzajemnost terjatve, pogoji za pobot terjatev niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrže tožba za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika K d.o.o. - v stečaju glede zneska 9.683,75 EUR (1. točka izreka sklepa). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika K. d.o.o. - v stečaju v višini 55.981,87 EUR (2. točka izreka sodbe) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.077,88 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka, je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka kot upnik v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom K. - v stečaju (ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 1149/2008) prijavila terjatev (v znesku 55.981,87 EUR), ki temelji na izvršilnem naslovu (sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 414/2004 z dne 30. maja 2006). Sodišče prve stopnje je zato navedlo, da s prerekanjem terjatve, o obstoju katere je že bilo odločeno s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče posegati v učinke res iudicate. Po presoji prvostopenjskega sodišča je mogoče zato v pravdi za ugotovitev neobstoja takšne terjatve uspešno uveljavljati samo tiste ugovore, ki bi jih sicer lahko uveljavljali v postopku individualne izvršbe. Ker je presodilo, da tožeča stranka takih dejstev ne zatrjuje ter da iz njenih procesnih izvajanj ne izhaja zatrjevana pravna posledica, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom, je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zneska 55.981,87 EUR zavrnilo.

5. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje, saj meni, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljila dejstvo prenehanja terjatve tožene stranke s pobotom. Kot je razumeti pritožbena izvajanja, je tožena stranka prodala družbi K. nepremičnino v večji izmeri (za 29,71 m2), kot je bila dejansko v njeni lasti. Pravna napaka izpolnitve tožene stranke je bila, po njenih trditvah, ugotovljena šele leta 2006 oziroma v začetku leta 2007 in je podlaga za odškodninski zahtevek stečajnega dolžnika K. d.o.o. do tožene stranke. Ker je stečajni dolžnik nepremičnino prodal družbi D, ta pa je terjatev odstopila tožniku, tožeča stranka meni, da imajo odškodninski zahtevek zoper toženo stranko vsi trije: stečajni dolžnik K d.o.o., njegov pravni naslednik D., kot tudi tožeča stranka.

6. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj iz dejstev, ki jih je navedla pred sodiščem prve stopnje in pri katerih vztraja v pritožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

7. Tožeča stranka trditve o neobstoju terjatve tožene stranke utemeljuje s pobotom terjatve kot načinom prenehanja obveznosti. Da pride do pobotanja morata imeti terjatvi lastnosti, ki jih za to določa zakon, in sicer morata biti vzajemni, istovrstni, dospeli in iztožljivi (311. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; nadalje OZ). Terjatvi sta vzajemni če je prva stranka upnik druge, obenem pa je tudi druga stranka upnik prve.

8. Ker ni podana vzajemnost, pogoji za pobot terjatev niso izpolnjeni, kolikor tožeča stranka zatrjuje, da ima sama odškodninsko terjatev (iz naslova jamčevanja za pravne napake) do tožene stranke oziroma da ima terjatev iz tega naslova do tožene stranke družba D. Do pobotanja med terjatvijo tožene stranke do družbe K. in zatrjevano odškodninsko terjatvijo tožeče stranke oziroma D. do tožene stranke zaradi tega, ker ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev, ne more priti.

9. Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da jamčevanje za pravne napake izvira iz relativnega razmerja med pogodbenima strankama. Zato dejstvo, da je K d.o.o. nepremičnino prodala družbi D, ne utemeljuje trditve, da naj bi imela družba D. odškodninski zahtevek iz naslova jamčevanja za pravne napake do tožene stranke.

10. Prav tako so nesklepčne tudi trditve tožeče stranke glede odškodninskega zahtevka stečajnega dolžnika K. do tožene stranke. Tožeča stranka je v zvezi s tem navajala le pravno podlago zahtevka (jamčevanje za pravne napake izpolnitve zaradi razlike v površini v izmeri 29,72 m2) ter višino odškodninskega zahtevka (vsaj 70.000,00 EUR). Ker je tožeča stranka navajala, da je nepremičnino prodala družbi D. v enaki površini, kot jo je kupila sama od tožene stranke (311,50 m2), iz navedenega ne izhaja, da bi ji v zvezi s tem nastala kakšna škoda, in še manj, da da bi bila ta izkazana v zatrjevani višini.

11. Kot izhaja iz vsega navedenega, tožeča stranka ni podala zadostnih trditev v zvezi z jamčevalnim zahtevkom, da bi te zadoščale za presojo sklepčnosti. Zato svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. To pa pomeni, da je treba pritrditi sklepu sodišča prve stopnje, da iz procesnih izvajanj tožeče stranke ne izhaja zatrjevana pravna posledica, to je ugotovitev, da sporna judikatna terjatev ne obstoji več.

12. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

13. Tožeča stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).