Jedro

Priposestvovanje neprave stvarne služnosti je mogoče. V okviru 8. odstavka 110. člena ZUreP-1 predpisana odškodnina, ki pripada lastniku v primeru ustanovitve služnosti (v javno korist), se nanaša zgolj na postopek za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist. S takšno ureditvijo zakon ne posega v pravni položaj služnostnih pravic, pridobljenih pred njegovo uveljavitvijo, ne spreminja njihove vsebine in jih ne omejuje z novo denarno obveznostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

II. Toženke so dolžne tožniku nerazdelno povrniti 592,43 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pritožbene stroške pa nosijo same.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek, da so toženke dolžne tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, da se pri njih lastnih deležih na spornih nepremičninah (razvidnih iz izreka) vknjiži služnostna pravica postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektro-energetskih objektov (konkretiziranih v izreku) v korist tožnika v roku 15 dni, sicer bo listino nadomestila sodba (I. točka izreka). Ugodilo pa (podrednemu) tožbenemu zahtevku, da ima tožnik (v izreku pomotoma zapisano tožena stranka, kar pa je stvar izdaje popravnega sklepa) na spornih nepremičninah (konkretno navedenih v izreku) služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektro-energetskih objektov (konkretiziranih v izreku) in odločilo, da so toženke dolžne tožniku nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v višini 911,95 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe so toženke vložile pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagale, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Navajajo, da sodišče ni podalo opredelitve pravne narave služnosti, ki jo zatrjuje tožnik, pri čemer sta pravdni stranki izhajali iz stališča, da gre za nepravo stvarno služnost, ki je po vsebini stvarna služnost, pravno pa osebna služnost. Pravna podlaga osebnih in s tem nepravih stvarnih služnosti ni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ker teh ne ureja, pač pa se sklicuje na drug zakon, kar pomeni, da se za tovrstne služnosti uporablja vsakokratni veljavni zakon, ki je v času sojenja Stvarnopravni zakonik (SPZ). Sodišče se napačno sklicuje na določbo 266. člena SPZ, ker ta določba ureja le vsebino stvarnih pravic, ne pa načina njihovega nastanka. Enako neutemeljeno se sklicuje na določbo 269. člena tega zakona, ki ureja trajanje priposestvovanja, ne da bi sodišče pred tem ugotovilo, ali je služnost, ki jo zatrjuje tožnik, sploh mogoče priposestvovati. Tako je tudi brez temelja odločilo v lastni pristojnosti, pri čemer po določbah SPZ osebne služnosti in s tem neprave stvarne služnosti, ni mogoče priposestvovati. Obenem je potrebno upoštevati, da gre v konkretnem primeru za negativno služnost. Sodišče tudi ne poda materialnopravne presoje, kateri zakon je v danem primeru pravna podlaga za odločanje – ali določbe Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) ali določbe SPZ. Sodba je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženke priznale obstoj pravic tožnika, je v nasprotju s podatki spisa oziroma je izvzeta iz konteksta razlogov odgovora na tožbo. Toženke so v odgovoru na tožbo pojasnile, da ne osporavajo zakonite razlastitve, ker sporni daljnovodi že obstajajo na njihovih parcelah, hkrati pa opozorile, da bi tožnik moral izvesti upravni postopek, upoštevaje določbe Energetskega zakona (EZ) in ZUreP-1. Na to je vezano tudi vprašanje pristojnosti sodišča. Toženke torej priznavajo zgolj obstoj daljnovodov kot dejstvo, torej dejansko razlastitev. Zahtevajo pa izvedbo zakonitega postopka, s postopkom določitve odškodnine. Sodišče bi moralo vsaj smiselno uporabiti določbe ZUreP-1, ki določajo, da je upravičenec do služnosti dolžan plačati odškodnino, sicer nastane neustaven položaj za prizadete lastnike. Toženke so opozarjale tudi, da lahko takšna služnost po določbi drugega odstavka 227. člena SPZ v korist pravne osebe, traja le 30 let. Opozorile so tudi, da tožnik ne zatrjuje pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek glede obstoja služnosti in tudi ne razpolaga z gradbenim dovoljenjem ali zazidalnim načrtom, s katerim bi izkazoval svoj pravni interes. Glede na neskladje sodbe s podatki spisa (odgovora na tožbo) je podana kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v posledici pa je sodišče „zanemarilo dokazovanje temelja tožbenega zahtevka“. Gre tudi za pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tožnik za temelj svojega zahtevka (pridobitev soglasja lastnika in dovoljenj za izgradnjo elektrovoda) ni predložil nobenega dokaza. Sodišče tudi ni presojalo vprašanja aktivne legitimacije. Tožnik ni operater in distributer električne energije, javni interes je upravičen zastopati samo SODO, d.d. Ne gre za sodno pristojnost. Ne gre za civilno razmerje v smislu 1. člena ZPP. Ko javni interes trči v interes posameznika, takšno razmerje nima več narave civilnopravnega razmerja, pač pa gre za upravno zadevo. Pritožba še opozarja na neustavnost, ki naj bi izvirala iz dejstva, da o istovrstnih zadevah odločajo zdaj upravni organi zdaj redna sodišča, ne da bi sodna praksa oblikovala jasno stališče glede vprašanja pristojnosti in enotnega postopka v tovrstnih zadevah.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tožbi in nadalje zatrjuje, da že od leta 1974 uporablja zemljišča (nepremičnine z ID znakom 001 in ID 002) v solasti toženk (prej pa njihovih pravnih prednikov) na način, da na njih izvršuje služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektro-energetskih objektov (daljnovoda) in dveh srednje napetostnih kablovodov. Takšnemu načinu uporabe pravni predniki toženk niso nasprotovali, toženke pa šele več kot 35 let kasneje (torej po letu 2010). S (podrednim) tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval ugotovitev obstoja opisane služnostne pravice na nepremičninah v solasti toženk na podlagi priposestvovanja.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti) – sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

7. Kot je razvidno iz povedanega, tožbeni zahtevek temelji na trditvah o priposestvovanju stvarne služnosti, v korist določene osebe, torej neprave stvarne služnosti. Gre za spor iz civilnopravnega razmerja in ne za upravnopravno zadevo. Nastanka služnosti ni mogoče presojati po določbah ZUreP-1 in EZ, saj le-ta skladno s prepovedjo retroaktivnega učinkovanja zakonov nista posegla v že nastala pravna razmerja(1). Za odločanje v civilnopravnih razmerjih je, ob odsotnosti drugačne ureditve v posebnem zakonu, pristojno sodišče (1. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je zato za obravnavano pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo navedenih okoljskih predpisov, pravilno uporabilo pravna pravila veljavna v času njegovega nastanka. V letu 1975 so bila v veljavi pravna pravila Občedržavljanskega zakonika (ODZ), od sprejetja ZTLR v letu 1980 pa določbe ZTLR. ODZ je v paragrafu 479 uredil t.i. nepravilne služnosti, za katere je značilno, da so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta. Tudi zanje so veljala pravila o priposestvovanju, saj ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti (priposestvovati je bilo mogoče stvarne, neprave stvarne in osebne služnosti)(2). ZTLR (in tudi ne SPZ) določb v zvezi s priposestvovanjem nepravih stvarnih služnosti ne vsebuje. Zato je v zvezi s priposestvovalno dobo in ostalimi predpostavkami priposestvovanja treba uporabiti pravila, ki veljajo za priposestvovanje pravih stvarnih služnosti. Po teoriji in sodni praksi ni sporno, da je priposestvovanje neprave stvarne služnosti mogoče. Neprava stvarna služnost se od prave stvarne služnosti razlikuje v tem, da je ustanovljena v korist določenega subjekta, medtem ko je prava stvarna služnost ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine. SPZ sicer res v 226. členu določa, da se glede nastanka in prenehanja nepravih služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih, katerih priposestvovanje ni mogoče. Vendar je glede na naravo neprave stvarne služnosti, ki je po svoji vsebini in načinu izvrševanja izenačena s pravo stvarno služnostjo, razumeti citirano določbo ne kot izključitev možnosti priposestvovanja neprave stvarne služnosti, pač pa kot določbo, ki napotuje na uporabo pravil o osebnih služnostih v zvezi z njihovo ustanovitvijo (pridobitev na podlagi pravnega posla z vpisom služnosti v zemljiško knjigo v korist določene osebe, ne v korist določene nepremičnine, ali pridobitev na podlagi sodne odločbe z njeno pravnomočnostjo in tudi v tem primeru le v korist določene osebe). Razlog za nemožnost priposestvovanja užitka kot osebne služnosti je v vsebini upravičenj užitkarja, ki je z izjemo razpolagalne sposobnosti glede obremenjene nepremičnine, enaka lastnikovim. Zaradi primerljivega načina izvrševanja nepravih in pravih stvarnih služnosti do zameglitve razlik med lastninsko in služnostno pravico ne more priti, zato tudi omejevanje priposestvovanja kot načina nastanka nepravih stvarnih služnosti, ni smiselno(3).

9. 54. člen ZTLR določa, da se stvarno služnost pridobi s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ne nasprotuje. Toženke zatrjevanjem tožnika, da dejansko izvršuje služnost od leta 1975 več kot 20 let in da lastniki služečega zemljišča temu niso nasprotovali več kot 35 let, niso ugovarjale. V odgovoru na tožbo so zapisale, da „ne osporavajo pravice tožeče stranke do omejitve lastninske pravice ali odvzema lastninske pravice na zakonit način …“. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da toženke ne nasprotujejo omejitvi lastninske pravice, da pa zahtevajo, da se omejitev uredi tako, da jim ne bo nastajala škoda ter da se jim plača ustrezna odškodnina. Sodišče takšnih izjav oziroma nezanikanja trditev tožnika ni štelo kot pripoznave zahtevka, temveč, da ključna pravno relevantna dejstva, ki so pomembna z vidika priposestvovanja vtoževane pravice služnosti, niso sporna. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v tem obsegu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so zato neutemeljeni.

10. Tudi ne gre za negativno služnost iz četrtega odstavka 217. člena SPZ. Konkretna služnost je pozitivna, saj upravičenca opravičuje do trajne uporabe služeče nepremičnine, na kateri ima lahko postavljene energetske vode, ki jih lahko uporablja in vzdržuje. Vsaka služnost nujno pomeni omejitve lastninske pravice v tem smislu, da mora lastnik služeče stvari opuščati določena dejanja, ki bi jih sicer lahko izvrševal, a to ne pomeni, da gre za negativno služnost, kot vse to upravičeno izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo. Sicer pa se je sodna praksa pred sprejemom SPZ izrekla za možnost priposestvovanja tudi negativne služnosti, pri čemer pa so morali biti izpolnjeni še dodatni pogoji. Kot rečeno pa v konkretnem primeru sploh ne gre za negativno služnost. 11. Tudi je neutemeljen ugovor toženk, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za tožbo. Pravni interes mu daje že zakon, določba 56. člena ZTLR, sedaj določba 218. člena SPZ(4).

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z navzven zaznavnim izvrševanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnostne pravice, leta 1995 z iztekom 20-letne priposestvovalne dobe, pridobil služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektro-energetskih objektov (daljnovoda in dveh srednje napetostnih kablovodov). Institut priposestvovanja, ki prvenstveno služi varnosti pravnega prometa, namreč omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi njeno pravno stanje. Tožnik je zato z izpolnitvijo zakonskih pogojev pridobil novo pravico, lastninska pravica tedanjega lastnika nepremičnine (pravnega prednika toženk) pa je postala z njo obremenjena. Izvrševanju služnostnih upravičenj se lastnik služeče nepremičnine v več kot 35 letih ni uprl in je torej molče pristajal na nastanek služnostne pravice in njeno vsebino.

13. Služnostna pravica ne more biti omejena na 30 let, saj kot že rečeno, omejevanje priposestvovanja kot načina nastanka neprave stvarne služnosti, ni smiselno, zato tudi ne omejevanje trajanja služnosti. Ker je tožnik tudi sicer služnost priposestvoval že leta 1995, uporaba določbe drugega odstavka 227. člena(5) v zvezi z 226. členom SPZ ne pride v poštev.

14. Priposestvovana služnostna pravica je po vsebini neodplačna. Ne ODZ in ne ZTLR za s priposestvovanjem pridobljeno služnostno pravico ne predvidevata nobene odmene, ne za samo pridobitev pravice in ne za njen obstoj oziroma za izvrševanje služnostnih upravičenj. Na navedeni zaključek ne vpliva, da je s 1. 1. 2003 pričel veljati Zakon o urejanju prostora, ki v 110. členu uzakonja pravno podlago za plačilo odškodnine za ustanovitev služnosti v javno korist. V prehodnih in končnih določbah je določil, da prične velja 1. 1. 2003, vprašanja pravnega položaja služnostnih pravic, ki so po vsebini služnosti v javno korist in so bila pridobljena že pred njegovo uveljavitvijo, ni uredil ne v prehodnih določbah ne v drugih določbah. Upoštevaje navedeno je mogoč zaključek, da navedena zakonska določba ureja pogoje in postopek za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist na podlagi upravne odločbe in da se v okviru osmega odstavka 110. člena ZUreP-1 predpisana odškodnina, ki pripada lastniku v primeru ustanovitve služnosti, nanaša zgolj na ta način ustanovitve. S takšno ureditvijo zato zakon ne posega v pravni položaj služnostnih pravic, pridobljenih pred njegovo uveljavitvijo, ne spreminja njihove vsebine in jih ne omejuje z novo denarno obveznostjo. Glede na navedeno, upoštevaje, da tožnikov pridobljen pravni položaj varuje Ustava(6), tudi ni mogoče govoriti o kršitvi kakšnih ustavnih pravic toženk(7).

15. Tudi ni mogoče govoriti o tem, da tožnik za tožbo ni aktivno legitimiran, temveč je to S., sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo (S. d.o.o.). Pravilno tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je tožnik služnostno pravico originarno pridobil že bistveno pred ustanovitvijo te družbe in je tudi sicer jasno, da priposestvovanja služnosti ni mogel pridobiti subjekt, ki je ni izvrševal. 16. Ne drži, da sodna praksa v zvezi z vprašanjem pridobitve ali ustanovitve služnosti v javno korist, ni enotna. Enotna je v tem, da se že pridobljen pravni položaj ugotavlja v sodnem postopku, v upravnem postopku, po določbah ZUreP-1, pa se služnost šele ustanovi (če do ustanovitve služnosti v javno korist ne pride na pravno poslovni podlagi).

17. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker s pritožbo niso uspele, toženke same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Nerazdelno pa so dolžne povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo, ki jih pritožbeno sodišče šteje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožniku so dolžne povrniti stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 3210 Odvetniške tarife 465,60 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov po tar. št. 6002 20,00 EUR, skupaj 485,60 EUR, z 22 % DDV 106,83 EUR, pa 592,43 EUR, v roku 15 dni.

(1) Primerjaj II Ips 1022/2008. (2) II Ips 1022/2008. (3) Tako tudi M. Tratnik, Neprave stvarne služnosti, Pravna praksa, 2005, št. 24, stran 16; sklep VSL I Cp 1401/2012. (4) Lastnik gospodujoče stvari lahko zahteva, da se nasproti lastniku služeče stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti; za tožbo se smiselno uporablja drugi odstavek 37. člena ZTLR oziroma sedaj 92. člena SPZ.

(5) Če je (osebna) služnost ustanovljena v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne sme biti daljši od 30 let. (6) Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj.

(7) II Ips 1022/2008.