Jedro

V primeru, ko stranka za primarni in podredni zahtevek (ki imata različno podlago; drugi odstavek 41. člena ZPP) navede eno vrednost spornega predmeta, se po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ta vrednost nanaša samo na primarni zahtevek.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tožbi postavila: a) primarni zahtevek, da ji mora vsaka od toženk izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo služnostne pravice postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije v tožbi navedenih elektroenergetskih objektov, in sicer na njihovih solastniških deležih na nepremičninah z ID znakom 1 in 2, ter b) podredni zahtevek zaradi ugotovitve, da ima tožeča stranka na solastniških deležih toženk na nepremičninah z ID znakom 1 in 2 služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni (dajatveni) zahtevek, ker toženke s tožečo stranko niso sklenile nobenega pravnega posla, na podlagi katerega bi bile dolžne izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ugodilo pa je podrednemu (ugotovitvenemu) zahtevku (na temelju priposestvovanja služnosti v javno korist).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke ter je v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 407/2014 z dne 29. 1. 2015 po predlogu tožene stranke dopustilo revizijo 1) glede vprašanja dopustnosti uporabe civilnopravnih pravil o priposestvovanju pri omejitvi lastninske pravice v javno korist ter 2) glede vprašanja stvarne pristojnosti in izbire vrste postopka pri omejitvi lastninske pravice v javno korist. 5. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

6. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Tožeča stranka vrednosti spora ob vložitvi tožbe ni označila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo opozorila, da uveljavlja tožeča stranka več zahtevkov ter da vrednost spora ni navedena.

Predlagala je, da sodišče določi vrednost spora in tožečo stranko pozove k plačilu sodne takse. Tožeča stranka je nato na podlagi sklepa sodišča navedla, da ocenjuje vrednost spora na 8.276,03 EUR, pri čemer ni navedla, ali se označba nanaša na primarni ali podredni zahtevek, ki ju je sicer uveljavljala na dveh različnih podlagah (primarni na pravnoposlovni podlagi, podredni pa na podlagi priposestvovanja služnosti). Tožena stranka tako določeni vrednosti spora ni ugovarjala, zato si po presoji Vrhovnega sodišča pravice do revizije ni zagotovila.

(1)

9. Tožena stranka ima pravni interes za revizijo le v ugodilnem delu odločitve, torej le glede odločitve o podrednem (ugotovitvenem) zahtevku.

V primeru, ko stranka za primarni in podredni zahtevek (ki imata različno podlago; drugi odstavek 41. člena ZPP) navede eno vrednost spornega predmeta, se po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča(2) ta vrednost nanaša samo na primarni zahtevek. Ker torej za podredni zahtevek vrednost spornega predmeta ni navedena, revizija tožene stranke ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

10. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato krije sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor tožeče stranke na revizijo glede na svojo vsebino ni pripomogel k odločitvi o reviziji, tudi tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (155. člen ZPP).

(1) Podrobneje o položaju toženca po tretjem odstavku 44. člena ZPP J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (1. knjiga), GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 233-238. (2) Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 276/2011 z dne 25. 9. 2014, II Ips 277/2010 z dne 12. 12. 2013 in II Ips 359/2009 z dne 11. 11. 2010.