Jedro

Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo pred spremenjenim senatom, vendar je odločalo na seji, in torej ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je tožnica dala na obravnavi (pred drugim senatom). To velja predvsem, ker je bila ravno zaradi načina oprave glavne obravnave v obravnavani zadevi ugotovljena kršitev, zaradi katere je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo.

Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, temveč mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti.

ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 339/2016-9 z dne 8. 4. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015, s katero je tožena stranka ugodila tožničini prošnji (in ostalim članom njene družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tako, da ji je priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in zato tudi ne ponavlja razlogov, pri tem se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, saj meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se po izrecni tožničini izjavi njej osebno ni nikoli nič zgodilo in je bila ves čas doma, za utemeljeno uveljavljanje preganjanja pa ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit (v Siriji pa je sunitsko prebivalstvo večinsko), temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora namreč svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami, tožnica pa je navajala le splošna dejstva in ni izpostavila nobenih konkretnih dogodkov, ki bi se nanašali nanjo. Zavrača tožbena stališča, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Preganjanje zaradi pripadnosti sunitski veri mora biti individualno in konkretno izkazano in prosilec mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Za priznanje statusa begunca je torej ključnega pomena individualna ogroženost posameznika, tožnica pa ni v postopku navedla niti enega dogodka, ki bi se zaradi njene verske pripadnosti zgodil njej, ampak je le na splošno opisala kaj se dogaja. Uradna oseba na osebnem razgovoru jo je izrecno pozvala, naj pojasni, kakšne težave je imela zaradi svoje verske pripadnosti, vendar pa je tožnica izrecno povedala, da se njej osebno ni nič zgodilo, zato je pravilna ocena, da v izvorni državi zaradi sunitske vere ni bila izpostavljena preganjanju. Tudi na glavni obravnavi je na vprašanje odgovorila, da se ji osebno ni nič zgodilo, zato ji je pravilno priznana subsidiarna oblika zaščite.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot izhaja iz 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

7. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite tožnici je Vrhovno sodišče že enkrat odločalo. Izpodbijana sodba je bila izdana v izvrševanju odločbe Vrhovnega sodišča I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016, s katero je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred drugim senatom. V sodbi je med drugim poudarilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi presojo verodostojnosti tožnikov (v primeru, ko so vsi hkrati navzoči na obravnavi) še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Pojasnilo je, da tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke, prav tako pa tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji bistveno otežuje soočanje izjav strank in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti, pri dajanju izjave posameznega tožnika le-tej močno zmanjša dokazno vrednost, obenem pa na široko odpira tudi možnost zlorab. Zato je sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. 8. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo pred spremenjenim senatom, vendar je odločalo na seji, in torej ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je tako očitno presodilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji, ki dopuščajo izjemo od obveznosti izvedbe glavne obravnave in da zato lahko sprejme odločitev na seji, vendar pa tega ni obrazložilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako ni razvidno, na podlagi katere določbe ZUS-1 oziroma iz katerega razloga je odločalo brez glavne obravnave, čeprav so tožniki v tožbi predlagali njeno izvedbo ter poleg vrste drugih dokazov predlagali tudi svoje zaslišanje, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti .

9. V zvezi s tem po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na izjave, ki jih je dala na obravnavi (pred drugim senatom). To velja predvsem, ker je bila ravno zaradi načina oprave glavne obravnave v obravnavani zadevi ugotovljena kršitev, zaradi katere je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo (ugotovljena kršitev je bila torej povezana ravno z glavno obravnavo) in zato sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti (tudi) na izjave, dane na obravnavi, v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve in ravno zaradi njih je bilo odločeno tudi, da naj se zadeva obravnava pred spremenjenim senatom, da bo lahko sodišče neodvisno in neobremenjeno presodilo izjave tožnikov, sprejelo dokazno oceno in odločilo o stvari.

10. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave, torej zakaj je štelo, da ni potrebna (da ni potrebno ugotavljanje dejanskega stanja), hkrati pa je svojo odločitev oprlo (tudi) na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi, zaradi česar je po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev notranje kontradiktorna (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, na podlagi 77. člena ZUS-1 s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

11. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede napačne uporabe materialnega prava pa Vrhovno sodišče zgolj dodaja, da iz zgoraj povzetih določb ZMZ izhaja, da je namen zaščite v obliki enega od navedenih statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. člena ZMZ ali že povzročena resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda neposredno grozila, so resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 jasno izhaja, da je namen pridobitve statusa begunca zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic in da posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen preganjanju. Ni pa namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju, to je lahko le upošteven dokaz, da je strah pred preganjanjem res utemeljen, vendar pa tudi vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, ni preganjanje v pomenu Ženevske konvencije.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, temveč mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika in ugotovitev, da je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je upošteven dokaz, da je njegov strah pred preganjanjem res utemeljen. Ni pa za odločitev relevantno zgolj to, pač pa, kot utemeljeno uveljavlja pritožnica v pritožbi, je relevantno tudi ugotavljanje ter presoja, ali bi pritožnici preganjanje grozilo v bodoče, to je v primeru vrnitve v izvorno državo. Pritožnica je v zvezi s tem zatrjevala, da šiitske frakcije ženske ugrabljajo in posiljujejo, tovrstna dejanja pa sodijo med dejanja preganjanja. S tem je pritožnica (sicer zelo na splošno) zatrjevala obstoj preganjanja določene skupine. Ugotavljanje utemeljenega pričakovanja bodočega preganjanja (ali nastanka resne škode) pa mora temeljiti na skrbni ugotovitvi in presoji okoliščin dejanskega stanja, ki tako visoko stopnjo verjetnosti nastopa navedenih okoliščin potrjujejo: na številu in intenzivnosti kršitev v konkretnih dogodkih, ki so se zgodili prosilcu, nekomu v njegovi bližini ali drugi osebi s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah ter ob oceni verjetnosti njihove ponovitve ob upoštevanju velikosti tako opredeljene skupine, v primerjavi s splošnim številom takih primerov, glede na splošne razmere v določenem okolju, itd., saj iz tega izhaja stopnja verjetnosti, da bo posameznik (kot pripadnik te skupine) izpostavljen dejanjem preganjanja. Brez celovitega upoštevanja in ugotovitve teh okoliščin na podlagi predloženih ali dostopnih dokazov ter ugotovitve navedene visoke stopnje verjetnosti nastanka relevantnih okoliščin, za odločitev o upravičenosti do mednarodne zaščite ni pravne podlage. Navedeno mora torej temeljiti na dejstvih in ta morajo biti ugotovljena (del dokaznega postopka) in pri tem ne gre za nižjo stopnjo prepričanja pri sprejemanju odločitve, še posebej pa ne zgolj za oceno možnosti (ugibanje), da bi se nekaj lahko zgodilo.

13. Pritožnica ugovarja tudi oblikovanju izreka ter navaja, da ji je sicer znana sodna praksa v zvezi z vprašanjem odločanja o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite v različnih točkah izreka, kljub temu pa odločitev sodišča v zvezi s tem izpodbija kot nepravilno.

14. V zvezi s temi ugovori je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, tudi v zadevah, v katerih je prosilce zastopala ista svetovalka za begunce, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. ZMZ v 2. členu določa, da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite, v prvem odstavku 7. člena ZMZ pa je določeno, da pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. V 34. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Nenazadnje tudi vloga oziroma prošnja za dodelitev mednarodne zaščite (tudi predpisan obrazec) je ena, in ima naslov „Prošnja za mednarodno zaščito“, v njej ni predvidno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite, in prosilci ne vlagajo dveh vlog oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z enim zahtevkom, namreč, da se jim prizna mednarodna zaščita. Zato se v izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite. Glede na pojasnjeno torej ti pritožbeni ugovori niso utemeljeni. To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo in ga obrazložilo že v več zadevah (npr. I Up 402/2012, I Up 107/2014, I Up 148/2016).

15. Pritožnica v zvezi s tem še navaja, da vsak prosilec praviloma prosi predvsem za status begunca, ki je bistveno drugačen in zanj bolj ugoden od statusa subsidiarne zaščite, pri tem pa ne navede v čem je ta drugačnost oziroma katere so te bistvene razlike. V zvezi s tem Vrhovno sodišče zgolj opozarja na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki sicer glede na to, da je bila pritožničina prošnja za mednarodno zaščito vložena 17. 10. 2014, za to zadevo še ne velja.

16. Glede samega položaja pritožnice pa Vrhovno sodišče še pripominja, da ji je, kot že navedeno, bil priznan status subsidiarne oblike zaščite, katerega je ob izpolnjevanju pogojev mogoče podaljšati, poleg tega pa ima tudi v primeru, da ji le-ta ne bi bil podaljšan, možnost vložiti prošnjo za združitev z družino, saj je bila njenemu zakoncu po sodišču dostopnih podatkih priznana mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, ki pa, enako kot status subsidiarne zaščite, v skladu z zakonom preneha, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih je bil ta status priznan.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).