Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora pri tem svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti.

Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnice (in ostalim članom njene družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in ji priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka nadalje v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši, kaj je navedeno v lastnoročni izjavi tožnice in kaj je tožnica povedala v prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje tožena stranka povzema, kar je tožnica povedala v osebnem razgovoru. Nadalje ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem citira drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Tožnica je v osebnem razgovoru navedla, da je v izvorni državi ogrožena s strani Šiitov, ker je Sunitka. Boji se, da bi jo posilili ali ubili, saj se to v Siriji dogaja vsak dan. Osebno se ji ni nikoli nič zgodilo, bila pa je ves čas doma. Navedla je tudi, da pred letom 2011 tega ni bilo in da je bila v Siriji sproščena, ko pa se je začela vojna, jo je bilo vedno strah, tako ponoči, kot podnevi. Glede uveljavljanja preganjanja zaradi sunitske narodnosti tožena stranka meni, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunitske narodnosti ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko (okoli 70 % sunitov), ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Tožnica, kot tudi ostali družinski člani, so izrecno navedli, da se jim osebno ni popolnoma nič zgodilo, ker so sunitske narodnosti. Navajali so le, da v Siriji poteka vojna med suniti in šiiti, nihče pa ni ničesar več pojasnil niti navedel osebnih okoliščin. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnica ni navedla nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem, oziroma da bi bila zaradi tega izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov. Pred začetkom vojne ni bilo zaradi tega nikakršnih težav.

3. Pač pa je tožena stranka ugotovila, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega spopada. Tožena stranka ugotavlja, da v Sirski arabski republiki, natančneje v provinci Aleppo, od koder je tožnica, potekajo oboroženi spopadi. Stopnja samovoljnega nasilja je takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, in da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, saj se situacija spreminja iz dneva v dan, v tem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju notranje zaščite. Glede na to, je bil tožnici priznan status subsidiarne oblike zaščite.

4. Tožnica v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena ZUP, ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Čeprav je tožnici stališče vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem znano, vseeno vztraja, da ji je z izrekom onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do mednarodne zaščite. V nadaljevanju svoje stališče podrobneje pojasnjuje. Nadalje tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla zgolj na presojo, ali je bila tožnica izpostavljena dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa ugotavljala, ali tožnici takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, kjer je navedeno, da ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci so lahko podvrženi preganjanju iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013 izhaja, da predstavljajo rizično skupino tisti, za katere se šteje, da so nasprotniki sirske vlade, tisti, za katere se šteje, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožnici v primeru vrnitve v Sirijo grozi preganjanje zaradi njene sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da jo uporniki smatrajo kot zaveznico sirske oblasti. Asadov režim pripada Alawitom, to je sekta šiitov, ti pa sunite štejejo kot svoje nasprotnike. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči, da se ji prizna status begunca, podrejeno pa, naj jo odpravi v delu, v katerem ji ni bil priznan status begunca, in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti o priznanju statusa begunca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Pri tem se sklicuje na stališče tako upravnega kot vrhovnega sodišča, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah in ne gre torej za dve pravici. Tožnica utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se ji je zgodilo oziroma s katerim se ji grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožnica ni navedla nobenih osebnih okoliščin, ki bi bile lahko morebiti povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Posplošeno je navajala, kakšen je položaj sunitov in se ni konkretno opredelila, zakaj konkretno naj bi bila preganjana zaradi sunitske pripadnosti. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Če bi se to upoštevalo, bi se prav vsakemu prebivalcu Sirije moralo priznati status begunca, saj naj bi bile ogrožene vse verske skupine. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo v tožbi predloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi, s sodbo opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter prošnjam tožnice in ostalih članov njene družine za mednarodno zaščito ugodilo tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa beguncev z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnico kot na vse ostale člane njene družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Glede tožnice je v sodbi navedeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bila ob morebitni vrnitvi v Sirijo, če bi bila legitimirana, ob upoštevanju dejstva, da je po veroizpovedi sunitka, označena kot politični nasprotnik režima. Po drugi strani bi jo teroristične organizacije oziroma uporniki, glede na to, da je bil njen mož zaposlen v državni bolnišnici in je torej delal za Asadov režim, označili kot pripadnico režima. Ob vrnitvi ji poleg tega grozi tudi posilstvo. Sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da strani v sporu v Siriji izvajajo vojne zločine ter množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu, ter da se cele skupnosti smatrajo oziroma se jim pripisuje, kot da imajo določeno politično prepričanje, in so zato tarče napadov, aretacij, ugrabitev, mučenj, posilstev in podobno. Tožnica je izpovedala, da se nikoli ni udeleževala nobenih demonstracij ter da nima političnega prepričanja, vendar pa ji, ob upoštevanju vseh ugotovljenih informacij o izvorni državi, ne glede na to ob morebitni vrnitvi grozi preganjanje. Tožnica je preganjana s strani šiitov, ker gre v Siriji za versko nestrpnost – vojno med šiiti in suniti.

7. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati tožb vseh tožnikov združeno, oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le tej močno zmanjšajo dokazno vrednost. Vrhovno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je treba tožbe obravnavati ločeno. Nadalje je Vrhovno sodišče še opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

8. Po prejemu in vročitvi sodbe Vrhovnega sodišča RS je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. I U 166/2016-30 z dne 22. 2. 2016 v skladu z navodili iz te sodbe, tožbe v navedeni zadevi razdružilo tako, da je od izdaje navedenega sklepa naprej, doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnice M.M. je odločilo na seji dne 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom.

9. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

10. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnica v osebnem razgovoru navedla, da je ogrožena s strani Šiitov, ker je Sunitka, in da se boji, da bi jo posilili in ubili, svoj strah pred tem pa je utemeljila s tem, da se to v Siriji dogaja vsak dan. Povedala je tudi, da se njej osebno ni nikoli nič zgodilo in da je bila ves čas doma. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit, ob predpostavki, da je v Siriji sunitsko prebivalstvo večinsko, temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora pri tem svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težav, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnica je na izrecno vprašanje, naj pove, kakšne težave je imela zaradi svoje narodnosti, navajala le splošna dejstva in v zvezi s tem ni izpostavila nobenih konkretnih dogodkov, ki bi se nanašali nanjo, prav tako pa tudi ni izkazala, da bi bila zaradi tega izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju, čeprav bi morala utemeljen strah pred preganjanjem, individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov.

11. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnice, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo treba prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca. V poročilu UNHCR iz 22. 10. 2013, ki je bilo predloženo v upravnem postopku, res izhaja, da je treba posebno pozornost nameniti vsakemu preteklemu preganjanju, ki so mu prosilci za azil lahko bili podvrženi, pri čemer so posebej našteti člani skoraj vseh verskih skupin (suniti, Alawiti, šiiti, kristjani, izmailci, Druzi). Vendar pa sodišče meni, da mora biti preganjanje zaradi pripadnosti sunitski veri individualno in konkretno izkazano in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkretnem dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, na kar tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na tožbo.

12. Za priznanje statusa begunca je torej ključnega pomena individualna ogroženost posameznika. Tožnica v postopku ni navedla niti enega dogodka, ki bi se zaradi njene verske pripadnosti zgodil njej, ampak je le na splošno opisala, kaj se dogaja v Siriji, zato ne gre za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Tudi v tožbi je zgolj na splošno navedeno, da Asadov režim sunite šteje kot svoje nasprotnike, ni pa konkretno navedeno, kako je bila zaradi svoje verske pripadnosti preganjana tožnica. Tožena stranka je sicer v postopku preverjala, ali je bila tožnica zaradi sunitske vere preganjana, saj jo je uradna oseba na osebnem razgovoru izrecno pozvala, naj čim bolj natančno pojasni, kakšne težave je imela zaradi svoje verske pripadnosti, vendar pa je tožnica, kot že omenjeno, povedala, da se njej osebno ni nič zgodilo. Tožena stranka je glede na navedeno pravilno ocenila, da tožnica v izvorni državi zaradi sunitske vere ni bila izpostavljena preganjanju, na podlagi tega dejstva pa je mogoče logično sklepati, da tudi v primeru vrnitve v Sirijo ne bo preganjana, saj ni izkazana nobena okoliščina, ki bi kazala na nasprotno. Tudi na glavni obravnavi je na vprašanje, kaj se ji je zgodilo zaradi sunitske vere, odgovorila, da se ji osebno ni nič zgodilo. Tožnica pogojev za priznanje statusa begunca iz drugega odstavka 2. člena ZMZ glede na navedeno ne izpolnjuje, ker pa je v Siriji vojna, ji je bila zaradi tega pravilno priznana subsidiarna oblika zaščite.

13. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami o kršitvah 207. člena ZUP. S tem v zvezi je že v prvotni sodbi opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 zavzelo stališče, in v tej sodbi se temu stališču pridružuje, da tožena stranka ni kršila pravil postopka iz 207. člena ZUP, po katerem se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. V zvezi s tem je sodišče že v prejšnji sodbi opozorilo na določbo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov Enotni postopek mednarodne zaščite in določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Zaradi tega je tožena stranka pravilno vodila enoten postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Zaradi takega izreka ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja. Že v navedeni sodbi je upravno sodišče opozorilo tudi na enako stališče vrhovnega sodišča (sodba opr. št. I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012).

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.