Jedro

Kadar se dogovorjeni pogoj nanaša zgolj na uresničevanje interesov strank, je samo od njune volje odvisno, ali bosta kljub nastopu razveznega pogoja vztrajali pri pogodbi ali pa jo razveljavili.

Učinkovanje razveznega pogoja je namreč dispozitivne narave. To izhaja iz temeljnega načela o svobodi urejanja obligacijskih razmerij (10.čl. ZOR), ki pa tej svobodi določa tudi meje (ustavna načela, prisilni predpisi, morala).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo na ugotovitev, da je menjalna pogodba med toženima strankama z dne 16.2.1988 prenehala veljati in sta toženca dolžna eden drugemu povrniti vse, kar sta na tej podlagi prejela ter zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ničen aneks z dne 12.2. 1992 k menjalni pogodbi z dne 16.2.1988. Ugotovilo je, da je bil prvi toženec lastnik parc. št... in ... vl. št... k.o. ., kjer je stal objekt, ki je bil porušen ob potresu. To nepremičnino je s sporno menjalno pogodbo zamenjal z drugo toženo stranko za del objekta M., B. parc. št... vl. št... k.o... ter doplačal razliko v vrednosti v znesku 12.388.132.- din. V pogodbi je bilo določeno, da bo v pridobljenih prostorih prvi toženec ali njegov družinski član opravljal gostinsko dejavnost in da se prostori usposobijo v ta namen v enem letu, sicer pogodba neha veljati. Sodba ugotavlja, da je bilo uporabno dovoljenje izdano 10.4.1991, obrtno dovoljenje pa 20.7.1990. Kasneje je imel toženec skupno obratovalnico sprva z M. M., nato z R. K. Od 1.4.1993 pa opravlja K. dejavnost samostojno. Tožnica je soglašala z gradbenim dovoljenjem na ime prvega toženca. Čeprav pogoji iz menjalne pogodbe niso bili izpolnjeni, sta toženi stranki obdržali vsaka nepremičnine, ki jih je pridobila na podlagi menjalne pogodbe, druga tožena stranka je obdržala tudi plačano razliko v vrednosti. Pogodbo sta torej toženi stranki vzdržali v veljavi in to potrdili še z aneksom z dne 12.2. 1992. Tožeča stranka kot tretja oseba pa nima pravnega interesa na ugotovitvi, da je pogodba nehala veljati. Aneks k pogodbi je sklenjen veljavno, saj tožnica v postopku denacionalizacije ni upravičena do vrnitve spornih prostorov, ampak samo do odškodnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo in sklep prve stopnje. Sprejelo je stališče, da je določilo o učinkovanju razveznega pogoja dispozitivne narave, zato ima prednost volja strank, ta pa je bila taka, da pogodba ni nehala veljati.

Pogodba je bila sklenjena pred začetkom veljavnosti zakona o denacionalizaciji. V ta čas pade vse upoštevno dogajanje v zvezi izpolnitvijo dogovorjenih pogojev in ohranitvijo pogodbe v veljavi. Ker je veljavna osnovna pogodba, tudi aneks ni ničen.

Proti tej sodbi in sklepu vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in sklep tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se pogodbeno določeni pogoji niso izpolnili, zato je pogodba nehala veljati. Toženi stranki sta po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem ZDEN) to skušali popraviti in sta sklenili aneks. Vendar je osnovna pogodba nehala veljati po zakonu samem in sploh ni več obstajala. Tožnica ima pravico zahtevati ugotovitev tega dejstva, ker ima za to interes. Toženi stranki nista izkazali volje, da ohranita pogodbo, saj prenosa lastništva nista sprovedli in neposredne posesti ne izvajata. Aneks k neobstoječi pogodbi je ničen, je pa tudi v nasprotju s prepovedjo po 88. čl. ZDEN. Opozarja, da aneks drugega člena pogodbe ne spreminja. Meni, da gre za fiktiven oziroma špekulativen posel, zaradi česar je treba upoštevati 89. čl. ZDEN. Dokazne listine niso bile pregledane. Sodišče se ni opredelilo do zaslišanja priče M. M. Toženi stranki na revizijo nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zakon o obligacijskih razmerjih glede razveznega pogoja določa, da pogodba neha veljati, če se pogoj izpolni (3. odst. 74.čl. ZOR).

Uveljavljanje neveljavnosti pa je prepuščeno pogodbenima strankama. Kadar se dogovorjeni pogoj nanaša zgolj na uresničevanje njunih interesov, je samo od njune volje odvisno, ali bosta kljub nastopu razveznega pogoja vztrajali pri pogodbi ali pa jo razveljavili.

Učinkovanje razveznega pogoja je namreč dispozitivne narave. To izhaja iz temeljnega načela o svobodi urejanja obligacijskih razmerij (10. čl. ZOR), ki pa tej svobodi določa tudi meje (ustavna načela, prisilni predpisi, morala). V obravnavani zadevi, ko je bila causa menjalne pogodbe nadomestiti prvemu tožencu škodo po potresu, so bila določila o upravičencih do izvajanja gostinske dejavnosti in o roku za uposobitev lokala izključno v interesu pogodbenih strank ter ne zadevajo okoliščin, ki omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato sta toženi stranki lahko vztrajali pri veljavnosti pogodbe, četudi se je izpolnil dogovorjeni razvezni pogoj. Vsekakor pa tožnica, ki ni pogodbena stranka, ni legitimirana za uveljavljanje neveljavnosti pogodbe zaradi razlogov, ki se tičejo samo pogodbenih strank (1. odst. 112. čl. ZOR). Vprašanje njenega interesa bi bilo zato pomembno samo, če bi utemeljeno uveljavljala ničnost pogodbe (109. čl. ZOR). Zaradi izpolnitve razveznega pogoja v tem smislu, da je prvi toženec kasneje zaradi svoje bolezni prepustil opravljanje gostinske dejavnosti drugemu in da lokal ni bil usposobljen v enem letu, pa pogodba ni nična.

Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na 88. in 89. čl. ZDen, saj je bila pogodba sklenjena že leta 1988, zato z njo ni prekršena prepoved razpolaganja, ki je uvedena od 7.12.1992 kot dneva uveljavitve ZDen. Pogodba glede na svojo vsebino in ker je bila v celoti izvršena tudi ni fiktivna ali špekulativna v smislu 89. čl. ZDen.

Aneks z dne 12.2.1992 k menjalni pogodbi ne določa nobenega razpolaganja s premoženjem. Ukinja sankcijo neveljavnosti zaradi neizpolnitve že omenjenih pogojev iz tč. 2 pogodbe in na novo ureja zemljiškoknjižno klavzulo. Spreminja torej samo postranska določila osnovne pogodbe. Za ničnost tega aneksa niso izkazani nobeni razlogi.

Ugotovljeno je, da sta pogodbeni stranki obdržali posest nepremičnin, ki sta jih pridobili z menjalno pogodbo. Nepomembno je, ali posest izvajata neposredno ali posredno. V obeh primerih je namreč v obravnavani zadevi pomembno samo to, da je s tem izražena njuna volja, da pogodba velja. Za veljavnost pogodbe je brez pomena okoliščina, da ni izvedena v zemljiški knjigi. Vpis v zemljiško knjigo ima druge pravne posledice, na veljavnost pogodbe pa ne vpliva.

Revizijska navedba, da listine niso bile prebrane na glavni obravnavi, je v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi dne 30.1.1997, v katerem so navedene listine, ki so bile tedaj pregledane. V tem zapisniku je na 3. strani (l.št. 21 spisa) zabeležena celo naslednja izjava tožnice, zaslišane kot stranke: "Šlo je za zamenjavo nepremičnin iz V. z B. Zdaj opravlja v spornih prostorih gostinsko dejavnost K. R., tako kot je bilo prej prebrano iz listin". Iz te izpovedbe jasno izhaja, da so bile listine na obravnavi res prečitane. Po opravljenem dokaznem postopku pred koncem glavne obravnave pa so stranke, torej tudi tožnica in njen pooblaščenec, izjavile, da novih dokaznih predlogov nimajo. Zato se sodišču ni bilo treba izjaviti o zaslišanju priče M. M. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).