Jedro

Po 3. odst. 74. čl. ZOR pogodba, ki je sklenjena pod razveznim pogojem, neha veljati, če se pogoj izpolni. Gre za določbo dispozitivne narave, zato je treba priznati prednost drugačni ureditvi po volji strank oziroma drugačni ureditvi, če to terja kavza pogodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev, da je menjalna pogodba z dne 16.2.1988, ki sta jo sklenili toženi stranki prenehala veljati. Ugotovilo je, da sta se sicer izpolnila razvezna pogoja, ki sta bila dogovorjena v menjalni pogodbi. Iz konkludentnih ravnanj toženih strank pa je zaključilo, da sta pogodbeni stranki pri pogodbi vztrajali, ker je bila očitno njuna volja, da pogodba ostane v veljavi. Pogodba ni nična. Tožnica kot tretja oseba, saj ne gre za pogodbeno stranko, pa nima pravnega interesa na takšni ugotovitveni tožbi. Zahtevek, da je aneks k menjalni pogodbi z dne 16.2.1988 ničen, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je v posledici ugotovitve, da menjalna pogodba ni prenehala veljati, zaključilo, da glede spornih nepremičnin, ki so bile predmet veljavne menjalne pogodbe, sklenjene med toženima strankama 16.2.1988 ni dolžnosti vrnitve teh nepremičnin v naravi po Zakonu o denacionalizaciji, zato aneks ne pomeni nedopustnega razpolaganja z nepremičnino v smislu 88. čl. ZDEN. V posledici takšne odločitve je tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške v višini 55.375,00 SIT, drugi toženi stranki pa stroške v višini 29.087,00 SIT, vse v 15 dneh.

Proti tej sodbi je vložila tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Ob ugotovitvi, da sta bila izpolnjena oba razvezna pogoja, je namreč sodišče po mnenju pritožnice zmotno zaključilo, da je izpodbijana pogodba z dne 16.2.1988 ostala v veljavi. Razvezni pogoj je eksplicitno naveden v 2. in 3. členu pogodbe, vključno s sankcijo v primeru njegove izpolnitve. Sama pogodba je bila overjena in predložena javnemu pravobranilstvu, zato pritožnica meni, da ni šlo za neobstoječ pogoj, posebej še, ker je ta predstavljal kavzo pogodbe. Pogodba je zato z nastopom prvega in nato še drugega pogoja ex lege prenehala veljati in tožnica meni, da je zato neveljavna oziroma neobstoječa. Takšne pogodbe ni mogoče izpodbijati oziroma ugotavljati njene ničnosti, ker ne obstaja več. Ugotovitev takšnega dejstva pa ima tožnica kot zainteresirana stranka pravico zahtevati. Neobstoječa pogodba tudi ne more konvalidirati, temveč bi bili kvečjemu dolžni toženi stranki skleniti novo pogodbo, kar pa ni bilo storjeno. Po uveljavitvi ZDEN sta pogodbenika skušala rešiti situacijo z aneksom k tej pogodi, kar pa iz dveh razlogov ni bilo več možnost. Aneks k neobstoječi pogodbi je ničen, po drugi strani pa je bil tudi sklenjen v nasprotju z določbo 88. čl. ZDEN. Ob vložitvi denacionalizacijskega zahtevka je bila sporna nepremičnina vknjižena na drugo toženo stranko, pogodba je bila že pred uveljavitvijo ZDEN neobstoječa, kar po mnenju pritožnice pomeni, da je obstajala in še vedno obstaja dolžnost vrnitve. Toženca po prenehanju prve pogodbe nista zadovoljila prav nobenega pogoja za prenos lastninske pravice. Prvenstveno nista sklenila nove pismene pogodbe, izostal pa je tudi pridobitni način, saj sta toženi stranki še vedno vpisani vsaka pri svoji nekdanji nepremičnini. Sicer pa je prvi toženec imel predmetno nepremičnino tudi v posesti le nekaj mesecev. Napačno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje, saj je spregledalo dejstvo, da sta toženca v spornem aneksu spremenila le 3. in 5. člen menjalne pogodbe, pustila pa sta v veljavi 2. člen, nerazjasnjeno je ostalo tudi dejstvo, zakaj drugotožena stranka ni pridobila ničesar v k.o. V., saj je to zemljišče še vedno pisano na prvo toženo stranko. Razen tega so zamenjana zemljišča bila ves čas v družbeni lastnini, tako da je prvotožena stranka dejansko po tej pogodbi plačala le razliko, ki predstavlja cca. 13.000 DEM na dan podpisa pogodbe. Pritožnica meni, da gre v konkretnem primeru tudi za fiktiven oziroma špekulativen pravni posel, s katerim je bila sporna nepremičnina prenešena iz družbene v zasebno lastnino. V postopku je sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz 13. tč. 2.odst.354. čl. ZPP. Kršitev vidi še v tem, da dokazne listine tožnica ni mogla osebno pregledati, ker jih sodišče ni pravočasno pribavilo oziroma njej določenih listin sploh ni poslalo, sodišče pa se v dokaznem sklepu sklicuje nanje. Kršitev postopka je podana še v tem, da je del zahtevka (pravilno tožbe) sodišče zavrglo po opravljeni glavni obravnavi, kar nasprotuje določilom ZPP. Iz vseh teh razlogov predlaga spremembo izpodbijane odločbe, tako da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev te odločbe in ponovno obravnavanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je naprej preizkusilo, ali je v postopku sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno bistveno kršitev. Ne strinja se s pritožbenim stališčem, da je podana bistvena kršitev postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj je odločitev skladna z razlogi, ti pa imajo oporo v izvedenih dokazih. Pritožbeni očitek, da tožnica dokaznih listin ni mogla pregledati, nima opore v podatkih spisa. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 30.1.1997, na kateri je bila navzoča tožnica in njen pooblaščenec, izhaja, da so se vse za to zadevo pomembne listine na tej glavni obravnavi v dokaznem postopku vpogledale. Sicer pa tožnica niti ni pojasnila, katerih listin ni videla, zmotno pa si očitno predstavlja, da se morajo vse listine dostavljati tudi drugi stranki. Listine, ki so predložene v dokazne namene se namreč v dokaznem postopu prečitajo, nasprotni stranki pa sodišče le dovoli, da jih pregleda (čl. 108 ZPP). Da ji tega v konkretnem primeru ne bi sodišče dovolilo, pa niti zatrjuje ne. Tudi trditvam, da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP, ker je tožbo v določenem delu zavrglo po opravljeni glavni obravnavi ni mogoče pritrditi. Po 288. čl. ZPP ima sicer predsednik senata pravico izdati sklep, da se tožba zavrže zaradi pomanjkanja pravne koristi tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe že na pripravljalnem naroku, to pa ne pomeni, da je kasneje ne bi smelo več zavreči, če pride do tega spoznanja. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje pripravljalnega naroka niti ni razpisalo, saj se je odločilo za razpis glavne obravnave, kar je v celoti v pristojnosti predsednika senata. S tem, ko se je po opravjeni obravnavi, na kateri je razjasnilo vsa pomembna dejstva, odločilo, da tožbo v določenem delu zavrže, zato kakšne kršitve postopka ni zagrešilo. Tako se pokaže, da je v pritožbi uveljavljen pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka neutemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi vse odločilne dejanske okoliščine spora bile pravilno in popolno ugotovljene. Ker je predmet tega spora neveljavnost oziroma veljavnost menjalne pogodbe in aneksa, niso za odločitev pomembne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da zemljiškoknjižno stanje še ni spremenjeno. Brez pomena je tudi dejstvo, da z aneksom pogodbeni stranki nista spreminjali 2. točke menjalne pogodbe, saj iz celotne dokazne ocene dovolj jasno izhaja, da sta to določbo pogodbe spregledali. Protispisne so pritožbene trditve, da druga tožena stanka parcel v k.o. V. nima v posesti, saj je na 6. strani izpodbijane sodbe nasprotna ugotovitev, da je namreč kljub nastopu obeh razveznih pogojev prva tožena stranka obdržala v posesti vse tri poslovne prostore v pritličju stanovanjskega objekta M. in jih uporabljala, druga tožena stranka pa je obdržala v uporabi parc.št. 166/1 in 166/2 k.o. V.. Zmotne pa so pritožbene navedbe, da je menjalna pogodba z dne 16.2.1988 prenehala veljati že na podlagi zakona, čim sta se izpolnila razvezna pogoja zapisana v 2. točki te menjalne pogodbe. 3. odst. 74. čl. ZOR sicer res določa, da pogodba neha veljati, če je bila sklenjena pod razveznim pogojem, pa se ta pogoj izpolni. To pravilo o učinkovanju razveznega pogoja pa je dispozitivne narave, zato je treba priznati prednost drugačni ureditvi po volji strank oziroma drugačni ureditvi, če jo terja kavza pogodbe. Nesprejemljive in brez dokazne podlage so pritožbene navedbe, da sta razvezna pogoja v konkretni zadevi predstavljala kavzo pogodbe. Kaj takšnega ne izhaja niti iz same pogodbe niti iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe. Sicer pa se kavza pogodbe upošteva predvsem pri odložnem pogoju (2. odst. 74. čl. ZOR). Za konkreten primer je zato po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno dalo prednost volji strank . Iz ravnanj pogodbenih strank po nastopu razveznih pogojev je zanesljivo ugotovilo, da menjalna pogodba ni prenehala veljati, saj sta oba pogodbenika vztrajala pri tej pogodbi. Tudi po nastopu razveznih pogojev sta namreč pogodbeni stranki obdržali zamenjane nepremičnine. Druga tožena stranka ni vrnila prvi toženi stranki razliko v denarju. Vsa ravnanja toženih strank sodijo še v čas, ko Zakon o denacionalizaciji ni začel veljati. Zato menjalna pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z določbami tega zakona. Po nastopu razveznih pogojev toženima strankama ob takšnih ugotovitvah tudi ni bilo treba ponovno zapisovati menjalne pogodbe, kot zmotno meni pritožnica. Ta pogodba ni nična. Tožnica pa niti nima pravnega interesa na ugotovitveni tožbi, s katero zahteva ugotovitev, da je menjalna pogodba z dne 16.2.1988 prenehala veljati, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo v tem delu zavrglo. V posledici gornjih dejanskih ugotovitev, da je menjalna pogodba, sklenjena še pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji veljavna, pa je tudi pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti aneksa kot neutemeljen zavrnilo. Ker je druga tožena stranka pravni posel glede sporne nepremičnine sklenila že pred uveljavitijo ZDEN, je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnosti vrnitve te nepremičnine v naravi ni, ampak gre tožnici kot denacionalizacijski upravičenki le odškodnina za to nepremičnino. Aneks z dne 12.2.1992 sam zase ni pomenil razpolaganja z nepremičnino oziroma premoženjem, zato tudi aneks ni ničen. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo pravilno odločbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP in 2. odst. 380. čl. ZPP).